(2 Mz 19,2-6) – TUKAJ
Nedeljski odlomek iz 2. Mojzesove knjige je opis priprave na sklenitev zaveze med Bogom in starozaveznim izvoljenim ljudstvom na poti iz Egipta v obljubljeno deželo. Kot izhodišče besedilo omenja Refidím, ki bi ga na zemljevidih zastonj iskali, ker ne gre za neko stalno naselje, ampak za področje, kjer je Mojzesova skupina nekaj časa počivala, dokler se ni po krajšem pohodu utaborila v puščavi pod goro Sinaj. Tu je prišlo do prvega pogovora Boga z Mojzesom, v katerem Mojzes že izpolni svojo nalogo posrednika med Bogom in Izraelom. To ime seveda še ne pomeni nekega naroda, saj te zavesti v beguncih iz Egipta še ni bilo, pač pa samo potomce, ki so se razraslli iz rodu Abrahamovega vnuka Jakoba, katerega družina se je po posredovanju egiptovskega Jožefa naselila v Egiptu. Nase so gledali kot na skupnost rodov še kar nekaj stoletij, dokler ni zavest naroda dozorela, kar je opisano kot zahteva, ki so jo izrazili zadnjemu sodniku Samuelu, naj jim postavi kralja.
Božje navodilu Mojzesu v tem pogovoru je v bistvu priprava na zavezo, ki jo bo Bog sklenil z Izraelom v dneh, ki sledijo. Kot posledico te bodoče zaveze je Božje zagotovilo: »Vi mi boste kraljestvo duhovnikov in svet narod« (2Mz 19,6a). V bistvu ta dva izraza pomenita isto realnost, izraženo na dva načina. Oznako “kraljestvo duhovnikov“ najdemo v Stari zavezi samo na tem mestu. Povezava “sveto” z ljudstvom je posebej zanimiva, ker za ljudstvo uporablja hebrejski izraz goj, čeprav iz vzporednih mest v 5. Mojzesovi knjigi vemo, da se ta izraz uporablja samo za neizraelska ljudstva, za Izrael pa ima rajši izraz kam. Izraz qadóš, ki ga prevajamo kot “svet” pa v hebrejščini pomeni predvsem “izvzet”, “postavljen posebej”. “Sveto ljudstvo” torej ne pomeni, da je njegovo nasprotje, torej vsa ostala ljudstva, nekaj grešnega, ampak le “vsakdanje”, “običajno”, medtem ko je “sveto ljudstvo” nekaj posebnega. Izraz “kraljestvo duhovnikov” je nekoliko bolj zamotan. V Stari zavezi izraz “kralj” označuje lastnost Boga, ki skrbi za pravilen odnos ljudstva do samega sebe, tako “kraljestvo duhovnikov” pomeni odgovornost izvoljenega ljudstva, da pričuje drugim za pravilen odnos do Boga.
V tem stanju pod goro Sinaj je Izrael vstopil v nek nov in bolj intimen odnos z Bogom. To se pa ni zgodilo zaradi njegovih zaslug, ampak ga je Bog izbral iz čiste dobrote, kar nam popisuje Božje naštevanje »kaj sem storil Egipčanom in kako sem vas nosil na orljih perutih in pripeljal k sebi« (v. 4), obenem pa tudi postavlja pogoj za ta novi odnos: »Če boste res poslušali moj glas in izpolnjevali mojo zavezo« (v. 5).
Danes smo priče čudovitega napredka človeka v spoznavanju sveta in vesolja in v njegovem gospodovanju. Če pa človek te “prednosti”, ki jim jih dovoljuje Bog, začenja pripisovati samemu sebi, nam pretekli in sodobni dogodki kažejo, kam to privede. Ni treba segati daleč v zgodovino. Dve svetovni vojski v enem stoletju, ki sta vrgli ob tla ves svet, revolucija, ki že samo v našem narodu kaže popolno zlorabo vseh človekovih pravic, ko si je komunizem (pred njim pa še fašizem in nacizem) prilastil pravice, ki gredo samo Bogu in hoče še danes sedeti kot edini upravičen za vladanje na Božjem mestu, nam dovolj jasno kažejo, da se moramo kristjani z vsemi zakonitimi silami upreti taki razvojni smeri. In pri tem ne velja izgovor, češ da nimamo moči, da bi kaj storili, ker tako moč imamo. Imenuje se molitev in življenje v skladu z Božjimi zapovedmi. Prva po besedah evangelija tudi “gore prestavlja”, druga pa dela iz nas “posebno ljudstvo”, ki s svojim zgledom kaže pravo pot.
