7. junij 2020 – Sveta Trojica

GOSPOD BOG JE USMILJEN IN MILOSTLJIV

143

(2 Mz 34,4-6.8-9) – TUKAJ

Nedeljska prva berila so – razen v velikonočnem času, ki smo ga pa zaključili na binkošti – iz Stare zaveze, zato je tudi ta treba razlagati, saj je Stara zaveza prav tako razodetje, Božje sporočilo ljudem. Na nedeljo Sv. Trojice pa je to berilo poseben problem. Ni dovolj, da se v besedilu mešata dva različna svetopisemska vira. Povrhu so še posamezne vrstice tako izbrane in iztrgane iz sobesedila, da je iz njih nemogoče dojeti neko smiselno celoto. Če naj bi dosegli namen, ki so ga očitno imeli, pa ne izpolnili, pripravljalci besedila, bi se izbor vrstic glede na njihov nastanek moral glasiti takole:

Mojzes je rekel Gospodu: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« Potem je Gospod rekel: »Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo.« In Gospod je šel mimo njega in klical: »Gospod, Gospod, usmiljen in milostljiv Bog, počasen v jezi in bogat v dobroti in zvestobi, ki ohranja dobroto tisočem, odpušča krivdo, upornost in greh, toda nikakor ne oprosti krivde, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in na sinov sinovih do tretjega in četrtega rodu.« Tedaj je Mojzes hitro pokleknil in se priklonil do tal« (2Mz 33,18.21a.22; 34,6-8)

V besedilu takoj zasledimo tri dele. Najprej Mojzesova molitev oziroma prošnja. Prosi Boga, naj mu “pokaže” svoje veličastvo. Ta izraz “pokaže” nam pomeni nekaj, kar je mogoče videti. Hebrejski izraz ra´ah pa je izraz, ki pomeni sprejetje nekega preroškega razodetja, torej vključuje tudi slišanje in morda še kaj. Ne gre torej za “gledanje” Boga, ampak za razodetje Boga. S tem je Mojzes vključen v izbrano skupino starozaveznih vidcev in prerokov. Mojzesu ne gre, da bi preprosto videl Boga, pač pa prosi za razodetje nečesa, kar se v hebrejščini imenuje kabód, kar mi sicer prevajamo s “slavo”, toda hebrejski “kabod” bolj označuje važnost, ki jo priznavamo močni, vplivni osebnosti. “Kabod” prav razumemo šele po novozaveznem razodetju enega Boga v treh osebah: je dinamika, razgiban odnos med tremi osebami enega Boga. Drugo: kako je Bog razodel to svoje notranje življenje, je povedano s tem, da je skril Mojzesa v razpoko v skali in ga pokril z roko, kar pomeni, da človeku tega notranjega življenja Boga ni dano videti in razumeti, ampak mora to dejstvo v veri sprejeti. In tretje: Mojzesova reakcija, ko “poklekne in se prikloni do tal“. Poklekniti in se s čelom dotakniti tal, proskýnesis (προσκύνεσις), je bila v starem Orientu in tudi v bizantinskem cesarstvu najvišja počastitev vladarskih osebnosti.

Naše besedilo nam daje razlago Božjega imena, ki se v hebrejščini glasi Jahvé. Hebrejska imena velikokrat izhajajo iz dejavnosti nekega človeka. Razlaga Jahvéjevega imena še danes ni čisto jasna, vendar gotovo pomeni, da je Bog bitje, katerega bivanje je bistvena lastnost, kot se je predstavil Mojzesu ob grmu, ki je gorel, pa ni zgorel: “Jaz sem, ki sem” ali “Jaz sem bivajoči”. To pa ne pomeni zgolj njegovega bivanja, ampak tudi, da je začetnik in podeljevalec življenja, kar v slovenskem prevodu ni tako jasno kot v originalu.

Omembe je vredno tudi starozavezno opisovanje lastnosti Boga, ki so si pogosto navidezno nasprotne. Jahvé je blizu in istočasno daleč (človek se mu ne more približati, če se mu on sam ne približa); je razodet in skrit (vemo nekaj o njem, celota pa nam je prikrita); je odreševalec in uničevalec (obljubil in uresničil je odrešenje, končno bo pa uničil hudiča in vse njegove pristaše); se prikazuje, pa ga nihče ne more videti, ne da bi umrl (ga vidimo v njegovih delih, njega samega pa ne, kar je v podobi povedano, da je Mojzesu dovolil samo, da ga je “videl v hrbet”); je dober, pa se tudi razjezi. Svetopisemsko izražanje o Bogu je veliko manj naivno, pa tudi veliko manj jasno, kot se splošno misli. To pa zaradi tega, ker ni sad človeške preračunljivosti, ampak upodobljenje izkušnje neprimerljive resničnosti Boga, ki je v bistvu ni mogoče izraziti.

In kakšno zvezo ima to s praznikom Svete Trojice? Osebni odnos med Bogom in človekom, ki se krije v našem besedilu, dobi še globljo razsežnost v izpovedi praznika Svete Trojice. Medosebni odnos Bog-človek je tako edinstven, da je krščanska Cerkev oblikovala versko resnico o Bogu v treh osebah. Osebna resničnost Boga, ki jo naše besedilo obravnava kot njegovo dobroto in zvestobo, njegovo odpúščanje pa tudi obsodbo, gredo preko vseh meja, katerim je podvržen človek. Zato mu Bog prihaja naproti na edinstven način, ki ga ne more uporabiti noben človek v odnosu do drugega človeka. Prihaja nam naproti kot “Oče” v svoji absolutni in neomejeni zahtevnosti kot Stvarnik. Prihaja nam naproti kot “Sin” (pomislimo na Kristusovo učlovečenje in križ) s solidarnostjo “biti za nas”, ki je nikoli ne more doseči solidarnost enega človeka do drugega. In končno nam prihaja naproti kot “Sveti Duh”, kar pomeni, da je sposoben doseči, navdihniti in notranje osvoboditi človeka na način, ki ga noben človek ni sposoben uresničiti v odnosu do drugega človeka.

To pa  pomeni, da pri vsakem dejanju, ki ga pripisujemo eni od Božjih oseb, vedno deluje celotna sveta Trojica, ki je en Bog.

image_pdfimage_print