Teh treh besed ne morem pozabiti

iz mojega razpadajočega misijonskega cekarja

283

Ali ne vsebuje ogromno angleških popevk tri besede “I love you”? To so krasne in globoke besede, če je ta “you” sam ljubi Bog. Ali pa če si zakonca po letih skupnega življenja še zmeraj lahko zašepetata te tri besede. Toda jaz imam v mislih tri japonske besede. V začetku bivanja na Japonskem jih v svojem jezikovnem priročniku nisem zasledil. Morda jih je vseboval, a sem jih prezrl. Je bilo pri tem več nemarnosti kot utrujenosti? Ne vem več.

Prvo besedo sem začutil bolj na zobeh kot na koži. Zobozdravnik – še dnes ga štejem med svoje prijatelje – je končal vrtanje. Iz zobozdravniške sobe ga je klical telefon. Preden je pohitel k telefonu, mi reče: »Jusújde kudasáj!« (po naše izgovorjeno). V ustih imam drobce ovrtanega zoba. Toda kaj hoče od mene? Poznam besedo, podobno njegovi hitro izgovorjeni želji. To je “jusúru«; pomeni pa “zibati se, gugati se”. Stol, na katerem sem sedel, se ni dal premikati. Torej mora biti neka druga beseda. Ali naj drobce v ustih požrem? Na stolu bolj ležim kot sedim. Obrnem glavo na levo in butnem v neke vrste pljuvalnik. Na njem je nekakšen gumb. Znebim se drobcev v ustih v pljuvalnik in pritisnem na gumb. Ker imam glavo obrnjeno h gumbu, mi močan vodni curek udari v obraz. Ne bi smel tako močno pritisniti. Po ropotu vrat vem, da se je gospod doktor vrnil. Lepo se zleknem čez stol in široko odprem usta. Nočem, da vidi mokre oči in mokro čelo. Kot zobozdravnika ga pritegnejo odprta usta. Zdaj slutim, da pomeni “jusájde” nekaj takega kot izpljuniti. Doma me potem slovar pouči, da je to beseda za izplakovanje.

Druga od teh nepozabljivih besed je “minaráj”. Tajfun me jo je naučil. Na tokijsko periferijo je prinesel tak dež, da brez škornjev nisi mogel čez dvorišče. Zemljišče našega otroškega zavetišča je bilo sicer poceni kupljeno, toda dež nikoli ni hotel hitro izginiti v zemljo. Tri dni nepretrganega dežja spremeni dvorišče v ribnik. Kljub tajfunu moram z električnim vlakom – kot pravimo – v mesto, se pravi v središče Tokia. Ceste so tlakovane, kanali ob cestah pa niso dovolj široki in voda hitro preplavi pločnike. Za vsak primer je treba imeti dovolj visoke škornje. Meni so dali na razpolago škornje, ki so mi segali do kolen. Šele pozneje zvem, da v takih škornjih hodijo okrog vajenci podjetij, ki se bavijo z ribami. Torej stojim v precej zasedenem železnišekm vozu. Ljudje me gledajo s široko razprtimi očmi. Tu pa tam ujamem besedo “gájdžin”, ki pomeni “tujca”. In besedo “minaráj”, ki jo doma odkrijem, da pomeni “vajenca”. Nekdo polglasno izreče “eráj, ne”, kar pa dobro razumem. Pomeni nekaj takega kot “vsa čast”. Torej so me s spoštovanjem ogledovali, tujca, ki se uči, da bo nekoč prodajal ribe … Veliko pozneje sem tudi zvedel, da z besedo “minaráj” označijo vsakogar, ki si skuša izven šole pridobiti določeno obrt. Toda škornji do kolen navadno razvrščajo nosilca v kategorijo zaposlenih z ribami. Če me dandanes Japonci pohvalijo, da govorim japonsko brez tujega naglasa, odgovorim “minarájču des”, po naše “še zmeraj se učim” (japonščino). In se je res učim, čeprav ne več na primitiven način. So tujci, ki jim Japonci že po nekaj tednih bivanja na otokih nastavijo past (več ali manj podzavestno): komaj nekaj časa ste med nami, pa že govorite japonsko! In prenekateri tujec zdrsne v past. Problem je v tem, da mu Japonci – iz japonske vljudnosti – ne morejo povedati, kaj vse še manjka tujčevi japonščini.

Da sem spoznal tretjo besedo, sem se moral najprej seznaniti z ljubeznivim misijonarjem iz Kanade. Za rojstni dan sem ga hotel razveseliti s šopkom rož, ki jih je imel rad. Sem torej v cvetličarni. Prijazni cvetličarki povem, da želim kupiti rože “šínpu no táme”. Pozneje sem zvedel, da sta v japonščini dve besedi z enakim naglasom, ki ju izgovarjamo “šínpu”. Po pisavi ju zlahka razlikujemo, v govoru pa s primernimi dodatnimi besedami, ki pa so meni manjkale. En “šínpu” pomeni katoliškega duhovnika, drugi pa – nevesto … Cvetličarki bi moral reči vsaj “šínpusáma no táme ni”, po naše (kupujem rože) za gospoda duhovnika. “Sáma” je kar se da vljuden izraz za osebo. “Šínpu” brez “sáma” je navaden, ponižen način govorjenja o nevesti. Cvetličarka – znana po odlični ustrežljivosti – je do konca prepričana, da kupujem za nevesto; jaz pa sem do konca prepričan, da kupujem za gospoda misijonarja. Cvetličarka: »Ali ima nevesta rada sanjsko lepe rože? Ali raje bolj realistične?« Ni mi težko odgovoriti: »Bolj realistične.« Zagotovo sem vedel, da se gospod misijonar ne predaja sanjam, vsaj podnevi ne. Cvetličarka: »Ali so rože namenjene celi mizi povabljencev ali eni sami osebi?« Pri omembi “cele mize” me spreleti. Za celo mizo povabljencev nimam denarja. Odločno odkimam: »Za eno osebo.« Cvetličarka: »Ali želite ekspresno dostavo? Je malce draga, a solidna in hitra.« Jaz: »Rože bom osebno nesel.« Cvetličarka (se nasmehne): »Imate prav. To je bolj intimno.« Intimno in ceneje, si mislim. Cvetličarka me povabi, da grem z njo na ogled v obširno cvetličarno. Omamno diši. Nosnice se širijo. Toda ob nekaterih cenah na lončkih se ti stisne želodec, amatersko povedano. Cvetličarka hodi počasi; zdi se, da ni tako prožna ob cvetlicah z visokimi cenami. Vprašam: »Imate rdeče vrtnice?« Cvetličarka: »Oprostite, da vam jih še nisem pokazala.« Cvetličarka: »Vrtnice so sveže. Tudi če se  odpravite na potovanje, vas ob povratku še vedno lepo pozdravijo.« V tistih letih so si Japonci lahko privoščili komaj nekaj dni “medenega tedna”. Jaz: »Japonska je tako lepa, da ni treba hoditi v tujino.« Cvetličarka (se lahno prikloni, oči se ji zasvetijo): »Oh, ko bi vsi japonski novoporočenci tako mislili kot vi!« O gospodu misijonarju pa res nisem imel dvoma.

Zdaj lepo razlikujem med “šínpu” in “šínpu”; lahko obema dodam “sáma” in s primernimi besedami pred besedo “šínpu” ali po njej odstranim vsak dvom. A šele zdaj, po tolikih letih bivanja na Japonskem. Če bi zbral vse napake, ki sem jih zagrešil v japonščini, bi bila gora višja od Fudži. Ne bom jih zbiral: po spoštljivem prepričanju cele Japonske mora Fudži ostati najvišja gora Japonske.

image_pdfimage_print