Teološka spodbujanja

Uvod

310

Beseda je v Devici Mariji meso, telo, ali človek postala?

II. Utelešenje Jezusa Kristusa

nadaljevanje

  1. Utelešenje v enovitosti s Svetim Duhom

Ne vem, zakaj so se naši liturgisti v vseh obrednih prošnjah hoteli oddaljiti od drugih narodov in so prvotno “edinost” Jezusa Kristusa s Svetim Duhom zrahljali v “občestvo”, kakor da je sedaj med tremi osebami v nebesih samo neka skupnost, kakršna vlada v cerkvenih skupnostih ali občestvih vernikov na zemlji. Naj bo že kakorkoli, skušati moram pojasniti, kako je Jezus kot zarodek in plod ostal najtesneje povezan s Svetim Duhom in z Očetom.

Latinski ‘in unitate’ Italijani prevajajo ‘nell’unità’, Francozi kot l’unité’, Nemci ‘die Einheit’. Božji služabnik Friderik Baraga je uradne cerkvene molitve zaključeval: “kteri živiš in kraljuješ z Bogam Očetam v edinosti s. Duha Bog od vekomaj do vekomaj, Amen.”

Omenil sem že, da se je predčasovno obstoječi Jezus po sv. Pavlu pri utelešenju “izpraznil”, ali po nekaterih starejših prevajalcih celo “izničil” (Flp 2,7). Naj tukaj dodam, da zemeljski oče svojega sina porodi takrat, ko poleg telesnih spretnosti nanj prenese tudi svoje poklicno duševno znanje, svoje ideale ter vse svoje versko doživljanje. Tako je tudi nebeški Oče ob rojstvu v večnosti na svojega edinorojenega Sina prenesel vsega svojega Duha. Zato je Jezus Judom zagotavljal: »Tisti, ki me je poslal, je resničen, in kar slišim od njega, to govorim svetu« (Jn 8,26), »kar me je naučil Oče« (Jn 8,28).

V trenutku utelešenja se je “notranji človek” tega edinorojenega Sina zreduciral na najmanjši mogočim minimum (kakor bi lahko izrazili grški ἐκένωσεν), na to, kar v drugih moških semenčicah odgovarja dednim zasnovam in dediščini prednikov glede na duševne in duhovne lastnosti. Kakor pri drugih zarodki in plodovih so se tudi njegovo telo in duševne lastnosti razvijale po zakonih, ki jih je Stvarnik vložil v razvoj človeških zarodkov, seveda ne brez dejanskega doprinosa dote, ki jo je vsebovalo Marijino jajčece. Tem zakonom je bil podvržen tudi razvoj duha; in kakor so druge materem na primer matere prerokov Jeremija in Janeza Krstnika, s svojimi molitvami in pobožnimi premišljevanji vplivale na tolikšen razvoj njihovega duha, da je Sveti Duh že lahko posvečevalno deloval na njihove zarodke, to še v večji meri velja za Marijo in njen vpliv na vsestranski razvoj duha njenega sina Jezusa.

Prim. Jer 1,5: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal; preden si prišel iz materinega naročja, sem te posvetil;« Lk 1,15: »že v materinem telesu bo [Janez] napolnjen s Svetim Duhom.« – V tem okviru bi se dalo tudi bolje razumeti, da je Célie Martin, mati sv. Male Terezije, lahko zabeležila, da je njega hči že, ko je imela 3 leta, pravilno pojmovala nebesa in da je v starosti 4 let razumela, da je Bog lahko navzoč v majhni hostiji (prim. Sv. Terezija Deteta Jezusa, Povest duše, Mengeš 1974, 35 in 43). O Kristusovi človeški samozavesti prim. tudi A. Nadrah, Odrešenik Jezus Kristus, (463-478).

Isti Božji Sin, v katerem »telesno biva vsa polnost božanstva« (Kol 2,9), je torej najprej bival v nebeških višavah, potem je živel na zemlji in se znova »vzdignil čez vsa nebesa« (Ef 4,10). Tudi ko je bival na zemlji, je v njem prebival Božji Duh in zato ga je Oče obudil od mrtvih (prim. Rim 8,11)

✽          ✽          ✽

V tem okviru bi se mi zdelo bolj primerno moliti takole: “Božji glas se je utelesil,” kakor pa “Beseda je človek postala.” Ker pa je skoraj nemogoče spreminjati molitvene obrazce, bi to razpravo rad predložil samo kot teološko razmišljanje ali iskanje. Ljubi Bog je namreč tako dober in usmiljen do nas, da vsakovrstno naše jecljanje sprejema kot popoln izraz našega spoštovanja in nas celo uslišuje, čeprav ga v naših molitvah včasih nehote žalimo in mu, recimo, pripisujemo, da nas on sam zavaja v greh (“in ne vpelji nas v skušnjavo”).

image_pdfimage_print