Tista pomlad je bila prečudno lepa, vendar nas je dušilo. Takrat nas je bilo troje, za vse se je moral pehati oče.
»Črvički moji, molite zame, da me kaj ne zadene!« sem ga slišal vsakih štrinajst dni, ko se je poslavljal. Pripovedoval nam je sicer o minah, o pokanju in rušenju celik skladov kamenja, vendar ga nismo razumeli, le toliko smo razsodili, da mora biti delo strašno težko in da skozi vsako zarezo gleda na očeta – smrt. Kar stisnilo me je za srce ob misli na smrt, ki mi je bila tako tuja, vendar pa zmerom pred očmi, kadar smo molili za očeta. Materi je glas drhtel, zdaj pa zdaj kar ponehal, France, ki še ni mogel dohitevati zaporedja besedi, je jecljal, le jaz sem zmagoval in dohiteval mater.
Tiste dni se nam še igrati ni ljubilo. Na sosedovem travniku so cvetele travniške sončnice, pa nas s sladkimi stebelci niso privabile. Prejšnje leto me ni mogla ukrotiti ne materia ne sosedova beseda.
»Ta teden bo pa najbollj nevarno. Do sedaj je šele dva ubilo, nekaj je ranjenih, za ta teden se pa res bojim,« je izkolcal oče z nekim čudnim, do tedaj nam neznanim glasom.
»Bog nas varuj!« se je utrgalo iz matere, otroci smo pa glasno zavekali. »Saj ne bo nič!« je zamahnil oče in se pognal čez travnike, dokler se ni izgubil za jelšami in vrbami ob leni Žabnici.
»Moj Bog, moj Bog!« je tisti dan mati venomer tarnala, sicer tiho, da bi je mi ne slišali, vendar nam niti en njen vzdih ni ušel.
Kar nekam zjasnilo se je, ko je prišla v vas stara mati. Suhih hrušk in krhljev nam je natrosila in še orehov navrgla. Pozabil sem na mine, na razstreljevanje in sonce se mi je kar smejalo. Le mati se ni nič spremenila, zdaj pa zdaj je celo obraz skrila, da bi morda solzo utajila, stara mati a jo je mirila.
»Le kaj bi se gnala, ko bo pa vse dobro!«
Mati jo je hvaležno pogledala, rekla pa nič.
»Na božjo pot bi pa le šla!« je nenadoma ubila tišino in oči so ji kar žarele.
»To pa, to!« je pritrdila stara mati in nas ošvignila z očmi.
»Janeza bi že lahko vzela s seobj!« je skoro ukazala, mene je pa kar prevzelo. Na božjo pot bom šel, same lepe kraje bom videl inz matero bova odpustkov nakupila.
Tisto noč sem se stokrat in stokrat prebudil, nikakor se ni hotelo zdaniti. Zdavnaj so že odpeli petelini, zunaj pa je bilo še zmerom temno in kot nalašč za to jutro – megleno.
»Da bi le dežja ne bilo!« me je zaskrbelo in se že izmotal iz cunj za pečjo, ko sem zaslišal mater, ki je tiho drsala iz kamre, da nas ne bi prebudila.
»Le poleži še, da ne boš omagal!« me je okregala, vendar mehko, da me je kar pobožalo.
»Uak!« se mi je zazdehalo in lezel sem za njo, ji prinesel borovo butaro izpod kapa pred hišo, čeprav sem se prej na vse strani razgledoval, če morda ni kje dedec, ki nu iz nosa kisla repa rase, iz ust pa drset s smrdljvimi cveti. Vsaj oče ga je že videl in še on se ga je ustrašil. Tisto jutro nisem vedel, kaj vse bi znosil materi, kako bi ji ustreel in kako ji olajšal delo.
»V najhujši vročini pa nikar ne hodita!« se je oglasila stara mati, ko je sonce že sceloma pogledalo v hišo.
»Nak!« se je nasmehnila mati in postavila ma mizo skledo medle. Meni ni kar nič dišala, rad bi že bil na Brezjah in rad bi že slišal Dolenjce, ki tako čudno zavijajo besede.
Mati si je oblekla mašno obleko, jaz pa novo iz črnega platna, ki mi jo je pravkar naredil Podlonkar in se mi je zdelo, da je nima nihče lepša. Saj jo je delal Podlonkar, ki drugače dela le za gospodo. Tudi čevlje sem smel obuti, čeprav so bili še nekam preveliki, mati je napolnila rdeč, z rožami in srci obloženi cekar in potem sva se se pa poslovila, ne da bi mati pozabila na rešto naukov, opominov Francetu in Jaku, ko jima je šlo na vek in sta se stiskala k stari materi.
»Saj prideta nazaj!« ju je tolažila in kazala z roko, naj se že vendar izkapljava.
»Pa z Bogom!« je gostolela mati.
»Pa srečno. Še name se spomnita!« je odgovarjala stara mat, ko sva bila zavila že na stezo, ki je zvezana z veliko cesto.
Mlada pšenica naju je pozdravljala, prikimavala je rž in tako mehko mi je bilo pri srcu kot še nikoli. Po stei je bilo vse voljno, da najinih okovanih čevljev še slišati ni bilo. Plevice so ruvale plevel in okopavale krompir.
»Kam pa kam v tako mašnem?« je zdaj pa zdaj zapelo iz rži, iz krompirja.
»Na Brezje!« je odmeval materin glas, ves v molitev zatopljen in ves v uslišanje zaverovan.
»Njen mož ima nevarno delo, boji se zanj,« je namignila plevica.
»Kajkaj jih je že ubilo. Razstreljevanje kamnitih sten je od sile nevarno,« je oblastno razložil kopač, ki je nekdaj rove kopal in vsak dan življenje tvegal.
»O, Bog pomagaj!« so zastokale plevice in se usmiljeno ozrle za mojo materjo, s katero sva se že izgubljala za ržjo in pšenico in se bližala veliki cesti.
Velika cesta se mi je zdela strašno široka. Gladka je bila, pa prašna in kar neprijetno mi je udarjalo škrtanje peska pod okovanimi čevlji. Zdaj pa zdaj sem se spotaknil ob kamen, nekoliko omahnil, padel pa nisem. Čevlji iz svinjine so bili močni, nič se jim ni poznalo.
Dohitela sva voz, ki je bil neznansko visoko naložen z vrečami moke. Škripal je, cesta se je gugala in pod kolesjem se je pesek kar v moko drobil.
»Joj, mati, da bi vsaj ena vreča padla z voza in bi bila naša!« sem se zavzel in misel na pogačo me je vsega prevzela.
»Na božjo pot pojdeš, pa na greh misliš!« me je okregala mati. Obmolknil sem in pozabil na moko, tako me je bilo sram.
»To je pa Sava!« mi je pokazala mati vodo, ki se je v globoki strugi penila in besnila in si skozi skale rezala pot.
Save do tedaj še nisem videl in zazdela se mi je stašno velika. Zdaj so se mi šele zazdeli resnični junaki, ki so nam otročajem hvastali, kako so jo preplavali in kako se niso nič bali. Nak, jaz bi ne upal v take kotle.
Noge so mi bile že vroče in z obraza mi je teklo. Pogledal sem mater, tudi ona je bila potna in rdeča, obraz ji je bil pa čudno vesel.
»To pa ni Loka!« sem vzkliknil. Na hribu so se stikale druga k drugi palače, iznad palač pa se je dvigala cerkev, kakršne do tedaj še nisem videl.
»Nak, to je pa Kranj!« je razložila mati, jaz sem pa zbral vse mogoče, kar sem kdaj slišal o Kranju.
Kar obstal sem sredi ceste in šele tedaj začutil, da me boli noga.
»Če boš pa že sedaj omagoval, izlepa ne bova videla Brezij,« je zaskrbelo mater. Opazila je bila, da šepam, čeprav sem se zadrževal. Bolelo je pa še bolj.
»Sezuj se!« mi je mehko ukazala in se že sklonila ter mi odvezala čižme. Ožuljen sem bil in kar prijetno mi je bilo, ko sem jo zdaj z lahkoto ubiral po razgreti cesti, ki se je zmerom bolj bližala Kranju. Mati me je prijela za roko, ko sva zavila med starinske visoke hiše. Bala se je, da bi me ne povozili vozniki in podrli ljudje, ki so brezobzirno begali po ulicah. Za hip sem se zazrl v izložbo, pa me je že pognala množica z materjo vred.
»Ali so silni!« sem se ujezil in mesto mi ni bilo kar nič več všeč. Slep in gluh sem lezel za materjo. Mestni škric mi je stopil na nogo in bi bil zajokal, če bi ne bilo sram. Kar oddahnil sem se, ko se je pred nama odprla prazna, na obeh straneh polja in travnike zaupščajoča cesta.
»Hvala Bogu!« je zavzdihnila mati, ki je sovražila mesto in se izogibala mestencev. Videl sem, da je že utrujena in kar težko diha. Glas ji je bil upehan in suh, tak nekako, kakor kadar se je vračala s polja ali iz gozda.
»Jaz sem pa lačen!« mi je ušlo, čeprav tisti trenutek res nisem mislil na lakoto.
»Saj res, pomislila nisem!« je rekla mati sedla v travo, odkrila cekar, odrezala kruh, sebi manj, meni več, primaknila še žemljo, da se mi je kar zasmejalo, nato pa postavila na tla pisker fižola z jesihom.
»Podpriva se, dolga bo še pot!« je rekla, se pokrižala in glasno zmolila očenaš.
»Mamka, s klobasami bi se založili, s fižolom bo slaba!» naju je podražil voznik, ki je drvel z zapravljivčkom, pa se pred nama ustavil. Od konja se je kar kadilo.
»Kar dobro bo, če pa ne, naj bo za pokoro,« se je odrezala mati in se za voznika ni več menila, čeprav je silil vanjo.
»Če pa že na Brezje greste, vas pa do Pavlina že potegnem,« je nazadnje prijazno dodal in se že odmikal.
»Ne bi mogla plačati,« se je mati opravičevala, gledala me je pa nepremično.
»Kaj sem morda zahteval? No?…«
Mati je potegnila cekar in zlezla sva na voz, voznik pa je pognal. Jaz sem se oddahnil, kajti noge so mi bile že trde in v hrbtu me je nekaj tiščalo. Voz je cesto kar požiral in zdelo se mi je, da se bomo zdaj pa zdaj prevrnili.
»Joj, mati, Sv. Jošt. Kako je čuden s te strani!« sem kričal v ropotanju zapravljivčka, mati pa me je vendarle slišala.
»Pa res. Še dobro, da si ga spoznal!« je hotela prevpiti drdranje voza, pa ji je bil glas kot zaripel.
Čisto strmo na hribu pa se je belil na soncu Sv. Jošt, kamor sem bil že dvakrat romal z očetom. Pod gostimi smrekami so bile razpete njive, na bregove pa pripete bajte. Oče je prav gotovo vse poznal, poznal tudi gospodarje, morda jim je že zidal, morda je od njih češnje kupoval in jih potem prinašal domov. O, prav gotovo so hrustavke in belice tu doma. Gledal sem in razmišljal, Sv. Jošt je pa čudovito hitro zaostajal za vozom, se nižal, bajte so se pa poskrile med drevjem in kot drobne lučke ugasnile v senci.
Po napetem klancu smo zdrknili v dolino, potem pa počasi lezli v strmino. Voznik je pobaral mater, od kje da je doma, kaj je njen mož, mati mu je pa suho odgovarjala.
»To bi bilo peš daleč!« sem nenadoma zastokal, ko se mi je že vožnja zdela neznansko dolga.
»Pa res!« je pritrdila mati in prikimal ji je tudi voznik in počil z bičem, da je kar zaščemelo po ušesih.
»Ali bi ti znal?« me je ogovoril in mi ponudil bič.
»Bi,« sem se razjunačil in že segel po biču. Ne vem, s čim bi mi bolj ustregel. Švigal sem z bičem in pokal, da me je morala mati nekajkrat ozmerjati.
»Nehaj že vendar, kdo te bo poslušal!«
»Naj, naj, bo vsaj pomnil, kdaj se je na Brezje vozil,« se je zavzel voznik in me prijazno pobožal. In sem spet pokal in isto pozabil, da se vozim na božjo pot.
»No, zdaj smo pa pri Pavlinu. Od tu ni daleč do Brezij. Ustavil je konja in skočil z voza in še materi pomagal, medtem ko sem jaz kar odfrčal.
Mati ni mogla do besede.
»No, pa Bog lonaj, za četrt bom pa že dala,« je nazadnje izjecljala in prikimala natakarici.
»No, pa le!« je pritrdil voznik in pokril konja, nato pa hlastno popil vino.
»Francka, zdaj pa pol litra prinesi!« je ukazal. Ko pa je mati hotela oditi, jo je prijel za roko in jo zadržal.
»Mamka, nič se vam ne mudi in za moč je tudi treba nekaj. Nisem pri preveč pobožnih, se me pa spomnite na Brezjah. Morda pride še čas, ko bom pomoči potreben.«
Voznikov glas je bil nekam čuden, nič prejšnjemu podoben. Natakarica je natočila. Mati se je branila. Nikdar je še nisem videl, da bi pila vino, tedaj pa je dobro srknila in še meni je ponudila, pa takoj odmaknila kozarec, da sem le za spoznanje srebnil.
Voznik je še natočil in silil v mater, ki je bila že rdeča. Ni bila vajena tujih ljudi. Hoela je plačati, pa ji vonik ni pustil. Nekaj je šepnil natakarici, potem pa se obrnil k nama.
»No, nekoliko poti sem vama že prihranil! Kot sem rekel, na Brezjah se me pa le spomnita. Tole imejta pa za pot.« V materin cekar je porinil zavojček, ki ga je prinesla natakarica in že kot blisk zginil v vežo.
»Veste, to je gospodar,« je razložila materi natakarica in se odsmejala, midva sva pa sama ostala na cesti. Mati od začudenja še spregovoriti ni mogla.
»Kaj vam je pa dal?« me je premagalo. Radovedna je bila tudi mati. Boječe je odvila – pred nama sta zadišali dve veliki klobasi, poleg njih – kopica žemelj.
»Joj, to je pa dober človek!« je izkolcala mati in zdelo se mi je, da ji je po licu zdrknilo dvoje solz.
Po senčni cesti sva jo rezala. Tudi mati je sezula čevlje in jih obesila na ročaj cekarja.
Od daleč se je zaslišalo petje:
Marija k Tebi, uboge reve
mi zapuščeni vpijemo,
objokani otroci Eve
v dolini solz vzdihujemo.
Peli so moški in ženske in čudno zategovali. Nikoli še nisem slišal takega petja.
»Dolenjci se peljejo na Brezje,« mi je pojasnila mati.
Trije veliki vozovi so zdirjali mimo naju, na vsakem vozu jih je bilo najmanj dvajset romarjev in romaric. Tudi otroci so bili vmes. Obmolknilo je že drdranje voz, pesem se je pa še zmerom razlegala in zategnjeno, kakršna je bila, odmevala, dokler v daljavi ni zamrla.
»To bo ljudi,« je glasno pomislila mati in si z rokavom obrisala čelo. Pot jo je že zdelala in korak ji je že zastajal.
»Ali res?« sem ji odgovoril, ker nisem razumel, kaj naj bi zanjo pomenilo, če bo mnogo ljudi.
»Boš videl! Zdaj nisva več daleč.« Oči so se ji zasvetile, odleglo pa je tudi meni, saj so mi kolena kar klecala, podplate pa mi je ostri pesek ponekod do živega razjedel. Čevljev pa le nisem hotel obuti.
»Paziti boš moral, da se ne izgubiš!« me je opominjala, ko sva zavila na stransko cesto proti Brezjam. Visoka cerkev se je že videla in srce mi je kar utripalo ob misli, da sem na božji poti, kjer so se čudeži godili: hromi so shodili, slepi spregedali, mutasti spregovorili. Tako mi je mati pripovedovala. In komu bi verjel, če materi ne.
Srečavala sva romarje, ki so se že vračali z božje poti, nekateri pa so naju prehitevali, kot bi se jim strašno mudilo. Mati me je prijela za roko in me potegnila ob cesto.
»Zdaj se pa le obujva. Nerodno bi bilo, če bi bila bosa, je pojasnjevala in najprej obula mene, šele potem je sebi nataknila težko okovane čižme z debelimi zadrgami.
Spočetka sem kruncal, ker se mi je žulj znova odprl, ko sem se pa bolečine privadil, sem hodil zravnano in se delal velikega, saj sem bil romar med romarji, ki bom deležen vseh milosti, kakršne zmore le božja pot. Množica se je gnetla okrog stojnic, kjer so prodajali čudovito lepe reči, kakršnih nikoli še nisem videl: podobe in podobice, kipe in kipce, rožne vence, zlate in srebrne oltarčke, vse za spomin na Brezje, na božjo pot, kjer Marija čudeže dela.
Mati me je trdno držala za roko, z drugo se je pa oklepala cekarja.
»Najprej pojdiva v cerkev, ne spodobi se, da bi pasla radovednost, preden nisva obiskala Njenega oltarja.« Govorila je nekam pobožno, skoraj sveto. Skoraj tako sveta se mi je zdela njena beseda, kot je bil svet kraj, kjer sva stala.
Nič ji nisem odgovoril, slepo sem racal za njo in se zadeval ob romarje, ki so prihajali s sklonjenimi glavami in sklenjenimi rokami iz svetišča, zamišljeni, kot da so se odmaknili svetu in se p osvetili le Njej, ki so se ji pravkar priporočili.
nadaljevanje sledi