Pekovski vajenec iz Znojma

Drugi del: TOLAŽNIK LJUDSTVA

380

Božji orači

Ko jesen potrga listje z dreves, se oba patra odpravita na dolgo pot preko Alp. Na sveti dan kleči Klemen na materinem grobu. Svečko vtakne v sneg pred križ. Nato daruje sveto mašo pri oltarju Marije Vnebovzete v Tasovicah in Barbkini fantje mu strežejo.

Na Dunaju daruje Dvořak prvo sveto daritev v uršulinski cerkvi ravno nasproti “Železne hruške”. Mojster Weirig je silno ponosen na svojega pomočnika. Ognjeviti Elija trdi, da je to že davno vedel, le da ni hotel nič reči. Gospa Majer si z robom predpasnika briše oči. Sestri z dvora se ganjeni zahvaljujeta Bogu. Iz zadnjega kot v cerkvi pa nepremične zre na oltar Rezka.

Nekaj časa sta patra ostala na Dunaju, sredi najhujše zime pa sta segla po potni palici in se odpravila na ledeni sever, kamor ju je poslal pater predstojnik.

Na mostu preko Donave jima pride nasproti romar, namenjen iz Rima v Kelmorajn.

Nenadoma pa Dvořak prepozna romarja: »Kaj si res ti, Emanuel?!«

»Seveda sem, Pa vidva menda nista celo patra postala?« vpraša samotar iz Tivolija.

»Seveda sva.«

»Potem pa prosim blagoslova, častiti oče!« reče romar in poklekne v sneg.

Sveti Trije kralji ob Renu so zaman čakali svojega romarja in tudi Marija v Quintiliolu ga ni več videla. Kunc je ostal pri patru Dvořaku, postal njegov prvi novinec in z obema patroma veselo odšel na Poljsko.

Dolga je bila pot. Skozi neskončen sneg in skozi neskončen molk je vodila. Marsikak dan naši trije popotniki niso slišali človeškega glasu, pač pa krakanje lačnih vran, zvon vaške cerkve ali zvončkljanje sani. Na takem potovanju duša obnemi. Vsaka beseda zveni prazno, borno, posvetno.

Dnevi so bili kratki. Pogosto so morali potovati pozno v noč, da so našli topel kotiček v kakem prenočišču ali hlevu. Le redkokdaj so mogli pričeti dan s sveto daritvijo. Kdaj pa kdaj je oster vihar bičal do kosti, medel sneg in ivje v obraz.

Oči patrov so bile pogosto uprte v nedogledno daljavo. Nekje za belo pustinjo so stanovali ljudje, ki so čakali nanje; ljudje, ki so govorili tuj jezik; ljudje, ki so klicali na pomoč. Za sivim obzorjem nekje je ležalo tuje mesto, ki jih je potrebovalo. Pogosto je ponoči Dvořak planil na slami pokoncu, ker se mu je zdelo, da ga kličejo daljni glasovi.

Čez tri mesece so utrujeni popotniki zagledali zvonike Varšave. Preko Visle so doneli zvonovi in rog klicarja, ki je z rotovškega stolpa izkliceval ure. Tako belo in tiho je sneg pokrival strehe, kot bi pod njimi bival samo božji mir.

»Božji zvonovi nas vabijo!« je rekel Klemen Dvořak.

Pa komaj so prestopili mestna vrata, so umolknili zvonovi in oglasila se je človeška beda. Mnoge ceste so bile kot ozki jaški, polni umazanije in nesnage. Komaj kdaj je posijal kak sončni žarek med te sive stene. Skozi tisoč oken in vrat so hiše izdihavale smrad. Vonjalo je po uboštvu, po pokvarjeni zabeli in plenicah.

Iz beznic se je oglašal trušč, rjovenje, kričanje in zmerjanje. Pijanec se je opotekel čez kup grušča. Dvořak ga je dvignil in mu obrisal kri s čela. Neki mož je tlesknil ženo po licu. Iztrgala se mu je in zmerjaje stekla preko ulice. Gruča otrok je tekla za Judom, ki je v vihrajočem kaftanu dirjal po cesti. Obmetavali so ga z umazanim snegom. Preganjanec je obstal, obe roki dvignil proti nebu in klical božjo jezo nad svoje zasledovalce. Par hajdukov je neslo v nosilnici nekega šlahčiča. Z brcami so si napravljali prostor med gnečo. Iz vlažnih kleti sta se razlegala otroški jok in žalostna pesem. Vmes so umazani krošnjarji ponujali svoje blago. Razcapani pobalini so se pulili za bronaste novčiče. Ulice so postajale vedno ožje, trušč pa vedno bolj surov. Kot podivjana zvez je davil krik mesta popotnike za grlo. Dvořaku se je vse mesto zazdelo kot neizmerna pajčevina, v kateri cepeta človeški plen, dokler mu nevidna pošast je izsesa poslednjega diha življenja.

V Pekovski ulici blizu cerkve sv. Janeza je razcapan prosjak objel Dvořaku noge in moledoval s tresočim, jokavim glasom za miloščino. Pater mu je položil cel tolar v umazano roko.

Zvečer so si patri najeli preničišče v nekem zanemarjenem gostišču ob cesti sv. Jana.

»Koliko denarja imaš še?« je vprašal pater Hübl Klemena in padel na posteljo.

»Pet tolarjev je bilo davi. Enega sem podaril siromaku. Enega bomo plačali za stanovanje. Ostanejo še trije.«

»In če te jutri srečajo trije berači, bomo brez vsega,« je nejevoljno dejal Hübl.

»Prijatelj, nisem mogel drugače. Mož je bil res potreben.«

»In ko izdamo zadnji božjak, kaj potem? S tremi tolarji smo sedaj postavljeni pred lakoto in bedo velemsta. Videl si, kako ginejo ljudje v umazaniji in sprijenosti. Pa pridejo od nekod trije tujci, ki ne poznajo dežele, imajo cele tri tolarje v žepu…«

»… in ljubezen božjo v srcih in bodo z njo napadli stisko tega mesta. Da, prijatelj, kar jutri! In če ničeš več delati z nama, v božjem imenu. Ne zadržujem te! Bova pač z bratom Emanuelom sama napovedala vojsko umazaniji in lakoti in grehu Varšave.«

Dvořaku so se oči zalesketale.

»Ho, Klemen! Kdo pa govori o tem, da nočem več delati s teboj? S tabo vštric sem hodil v sončni pripeki in skozi mrzle snegove. Trdo mi je šlo včasih. Ljubi Bog mi ni dal tako dolgih nog in tako zdravega srca kakor tebi. Pa reci, če sem kdaj zaostal! Tudi v Varšavi bom hodil s tabo vštric. Ampak svoje pomisleke bom pa vendarle smel povedati, mar ne?«

»Tu ni kaj pomišljati. Stojimo sredi božje njive. Plug nam Bog sam daje v roke. Treba je zaorati brazde, zaobrniti ledino, četudi bi bila sam kamen. Nato bo treba sejati in negovati in, če Bog da, nabrusimo srpe in veselo požanjemo ter spravimo v žitnice. Prijatelj, saj poznaš Gospodovo besedo: ‘Nihče, ki prime za ročico pluga, pa se ozira nazaj, ni izbran za božje kraljestvo!’«

»Vem, Klemen, vem!« je vznemirjen zaklical Hübl. »Vem pa tudi, da smo beraško revni, da ne razumemo niti govorice tega mesta in da nimamo nikogar, ki bi nam pomagal.«

»Stopi sem k oknu, Tadej! Poglej preko belih streh! Vidiš stolp? To je zvonik stolnice sv. Janeza. Tam biva On, ki nam pomore. In bogat je dovolj. Juda je imel trideset srebrnikov in se je obesil. Peter ni imel ničesar in je z naskokom osvojil svet. Zaupaj, brat! In še nekoga imamo, ki nam pomore: papežev nuncij, nadškof Saluzzo. Imam priporočilo nanj od p. generala. Jutri pojdemo tja. Postavi nas nekam, na kateri koli konec tega mesta, dá nam v roke plug in potem bomo orali in branali in se sleherni dan trudili za Boga in ljudi. Da, jutri vržem kakemu beraču moje tri tolarje v klobuk. Čisto ubožen hočem začeti. Noben berač v Varšavi ne sme reči, da sem bogatejši od njega.«

  1. Hübl je žalosten zmajal z glavo. Tedaj se odpro vrata. Brat Emanuel vstopi, noseč v rokah veliko, kadečo se skledo riža.

»Tako!« vzklikne veselo. »Kuharica nam pošilja. Ne vem, kaj vse je govorila zraven. Razumela pa je, da smo lačni.« Stari samostanec se je na vsa usta smejal.

»Vidiš, Tadej! Ti jadikuješ, da si med tujimi ljudmi, da ne razumeš njih jezika, Emanuel pa priskrbi medtem od poljske služkinje polno skledo riža.«

Nato vsi trije sedejo in krepko posežejo z žlicami v belo jed. Ko spraznijo skledo, si pater Hübl obriše usta in reče:

»Klemen, prav imaš. Pomilovanja vreden sem. Včasih govoriš, da človeku zavre kri. Če bom pa še kdaj stokal zaradi lastne nesreče, me pošteno izperi.«

»Tadej,« se zasmeje pater Dvořak. »Tako je nekoč celo sveti Peter dejal Gospodu na veliki četrtek in vendar ga je zatajil. V Boga zaupati je lahko, če imaš polno skledo riža v želodcu.«

»Pater Dvořak ima prav,« potrdi Emanuel in se smejé udari po kolenu. Tadej je hotel biti nekoliko užaljen, nato pa se tudi sam smeji in vsi veselo odidejo k počitku.

Prva noč v Varšavi. Revni in tuji so trije patri v velikem mestu. Skozi okno pa lije svetloba zvezd in doni zvonjenje cerkve sv. Janeza.

Naslednji dan oba patra sprejme nuncij Saluzzo. Dolgo ju zre z dobrotnimi očmi.

»Pater general me je obvestil o vašem prihodu,« reče nato. »Sporočilo mi je v veliko veselje. Poznam vašega ustanovitelja škofa Alfonza Ligvorija, mojega napolitanskega rojaka. Častim ga kot svetnika. Brata moja, veliko upanje stavim v vaju. V sporazumu s škofom vama izročam cerkev sv. Bena. Tam bosta najprej pastirovala med svojimi rojaki. Tujci in brezdomci so v tem mestu in kdor je brez doma, je kaj lahko tudi brez Boga. Dajte jim zopet odmev in jezik domovine in kaj lahko jih boste pridobili za božje kraljestvo. Želim pa, da se naučite tudi poljščine. Čujem, da govorite češki. Zato vam poljščina ne bo delala preglavic. Kajti hotel bi, da pozneje posvetite vso skrb tudi otrokom te dežele. Kakor ovce brez pastirja so,« je žalostno dostavil.

»Tu je vendar vse polno cerkva in samostanov,« je oporekal Dvořak začudeno.

»In v njih je mnogo duhovnikov, ki pozabljajo na svoje dolžnosti, pater!« Nuncijev glas je bil oster in trd kakor udarci kladiva. »To ljudstvo ima mnogo cerkva in pobožno srce. Ima pa preveč najemnikov, ki ga vodijo. Najemnike na kraljevem prestolu, v pisarnah, na plemiških dvorih in, žal, tudi najemnike v cerkvah. To jih dela brezbožne in hudobne. Kakor otroci so. Ljubijo krasotje in pisane zastave. Kot vešče obletavajo vsak sijaj. Pokažite jim, da božje luči svetleje gore kakor človeške, in sledili bodo njih svetlobi. Seveda, to ljudstvo vas bo gledalo z nezaupanjem, ker ste tujci. Imate pa nevarljivo sredstvo, ki premaga nezaupanje. To je ljubezen. Pokažite ljudem resnično ljubezen pastirja in našli boste dobre in zvesto vdane ovčice.«

»Brata moja,« je dodal nuncij in obema položil roke na rame, »ne ukazujem vama, le prosim vaju pri ljubezni Kristusovi in pri ljubezni do tega revnega ljudstva, bodita jim dobra pastirja. Našla bosta kamnito njivo. Beda in revščina sta tu doma. Poleg tega mnogo prepira in nezadovoljnosti. Odstranita kamenje in našla bosta rodovitno zemljo, kjer more božja setev obroditi stoteren sad.«

V cerkvi sv. Bena je vihar! Brat Emanuel Kunc se prepira s poljsko snažilko.

»To naj bi bila cerkev! Skedenj je. Sem poglejte! Greh in sramota je, da je ljuba Mati Božja takšna! In sveti Jožef, da se Bog usmili!«

S temi besedami podi Emanuel ubogo ženo s cunjo za prah od ene svete podobe do druge. Žena pa kliče vse svetnike na pomoč. V dno srca je užaljena, da nekdo dvomi o njeni čistoči, kajti čeprav ne razume nobenega krepkih tujih izrazov, je vendarle doumela, da se bratu Emanuelu njeni ljubi svetniki ne zde dovolj snažni.

Nenadoma se zgrudi pred stopnice Marijinega oltarja, da se cel oblak prahu dvigne iz umazane preproge. Debele solze ji polze po tolstem licu.

»Jezu! Coz to rakiego! Swienta Domicelo z Palaków!« ječi uboga gospa Pisarkiewicz in si z umazano prašno cunjo briše oči, da postane kmalu prav tako črna kot njeni svetniki. »O najswientsza Matko Boża!«

»Le povejte po pravici, gospa Paperlavička,« reče brat, »ali je to še spodobno? Vstanite brž, pa na delo! Zaradi vaših solz vam prizanesem.«

V tem hipu vstopita oba patra v cerkev.

»Emanuel, pozabil si, da si v hiši božji!« reče pater Dvořak strogo, medtem ko si Hübl od smeha grize ustnice.

»Da, ampak poglejte vendar, gospod pater, umazanija, nesnaga! To je vendar…«

»Še vedno je hiša božja, brat Emanuel. Verjetno je Najsvetejše še v tabernaklju.«

»Večna luč ne gori več!«

»To še ni dokaz!«

»Kje je ključek od tabernaklja?« vpraša Dvořak snažilko po češko. In zares, z mnogimi pokloni prinese pani Pisarkiewiczova ključek iz zakristije.

Ko Dvořak odpre tabernakelj, se zgrozi. Plašček ciborija je ves raztrgan. Korporal je umazan prav kakor prašna cunja. V zakristiji napravi Dvořak zasilen tabernakelj in vanj spoštljivo prenese ciborij.

»Tako. Sedaj pa v boj zoper nesnago!« reče, ko se vrne.

»Cerkev je kot zanemarjena klet,« meni pater Hübl, »in ljubi svetci so kakor skrbno varovane steklenice vina s svojimi tisočerimi pajčevinami.«

Gospa Pisarkiewicz prinese metlo in krtačo, cunje in vedro – in snaženje cerkve se pričen. Tudi oba patra pridno poprimeta za delo.

V cerkev stopi mali strežnik. Ko vidi patre pri delu, se na glas zasmeji.

»Kako ti je pa ime, fantič?« vpraša Dvořak.

»Jan Podgorski.«

In že je fant pograbil veliko cunjo in briše z njo srebrne svečnike. Pater Dvořak krtači svetnike, Hübl umiva oltarje, gospa Pisarkiewicz in Emanuel pa pomivata tla, brišeta klopi in iztepavata preproge.

»So zdaj lepi?« vpraša Jan in pomoli Dvořaku lesketajoče se svečnike.

»Lepi, zelo lepi! Ampak tole tu pa ni lepo.« Dvořak izvleče iz vaz nekaj šopov papirnatih rož. »Tele lahko mirno vržeš na ogenj.«

»Počakajte malo!« reče strežnik in steče proč. Čez nekaj minut se vrne s polnim naročjem zelenih, dehtečih smrekovih vej.

»Je to lepo?«

»Zelo lepo!« reče pater in vtakne veje v vaze.

Snažilka prinese svež prt iz zakristijske omare. Pater Hübl z njim spoštljivo pregrne oltar.

Dvořak je medtem očistil tabernakelj in vanj pregrnil snežnobeli korporal. Cerkev zablešči v novem svetem siju. Pater Dvořak nažge vse sveče, napolni večno luč z oljem, da zaplamti kot žareča roža v rdeči oljenici.

Ob pogelu na vso to lepoto strežnik od veselja ploska z rokami. Celo pani Pisarkiewiczova začudeno zmajuje z glavo in ponavlja venomer:

»Dobsze, dobsze, doskonale, o najswientsza Maryo Panno, dobsze!«

Nato prenese Dvořak ciborij, z novim plaščkom pokrit, spoštljivo nazaj v tabernakelj.

Ljuba Mati Božja vedne pomoči se smehlja s svojega lesketajočega se prestola. Sveti Jožef veselo gleda. Le sveti Beno na glavnem oltarju ima še vedno svoje pohabljene ude in razpraskan obraz.

V župnišču pri sv. Benu najdejo redemptoristi prav táko umazanijo in nepopisno revščino. Nesnago so odstranili. Revščina pa je še dolgo ostala njihov zvest gost.

Za najnujnejše sta znala pomagati brat Emanuel in Jan Podgorski. Hitro sta naprosjačila nekaj posode. Brat je izrezljal lesene žlice. Za najpotrebnejšo prehrano pa je skrbel Jan.

Bogu bodi potoženo, dober kuhar brat ni bil, pa so k sreči imeli vsi trije veselo srce in lačen želodec in je šla tudi prismojena kaša brata Emanuela v tek.

Zvečer so utrujeni legli k počitku. Postelj v župnišču niso imeli. Oba patra sta spala na mizi, brat pa na stolu. Spali pa so zdravo in veselo spanje – drugo noč v Varšavi.

image_pdfimage_print