Ignacij Knoblehar

618

Misijon po Knobleharjevi smrti

Pri Svetem Križu

Kakor je bil Klančnik prej vdan Mozganu, tako je bil zdaj Lanzu. Spomladi leta 1858 je pisal Juriju Volcu: »Gospoda Lanza pa ne morem zadosti prehvaliti, ker se trudi z rokami in usti (s poučevanjem); pri Svetem Križu je tako potreben kakor oči v glavi.« Pravi da sta novo cerkev sama sezidala. »Tukaj ni apnenega kamna, zato žgem apno iz polžev in školjk in je skoraj še bolj belo kakor iz kamna.«

15. marca leta 1858 je pisal Lanz škofu Slomšku: »Odrastlim tukaj ni za vero nič mar. Njihova bogova sta mámon (denar) in trebuh. Misijonarja pač poslušajo, toda samo iz sebičnosti, da bi prejeli kakšen dar. Laglje je ravnati z otroki. Takih, ki so zmerom pri nas, imamo 30; mnogo dela in truda nam prizadenejo. Velika ovira je tudi tukajšnji jezik; ko se ga kdo nauči, ga pa Bog pokliče k sebi. Smo torej, da po pravici povem, še vedno tam, kjer smo bili ob začetku; misijon si nič ne opomore. Vendar kar nas je še živih misijonarjev, ne obupujemo.« Pravi, da je ubožna nova cerkvica njihovo največje veselje.

Na podlagi pisem, ki so prihajala iz misijona, je Jeran sestavil za Danico (20. 1. 1858) članek o Svetem Križu. V njem pravi: »Posebno upanje stavijo misijonarji na misijon pri Svetem Križu, ki ga je rajni g. Mozgan z velikim trudom ustanovil in daroval zanj svoje življenje. Misijon je bil v veliki nevarnosti; k sreči je g. Mozgan dobil še pri svojem življenju vrlega pomočnika g. Lanza, ki se je mogel pred njegovo smrtjo vsaj nekoliko priučiti ondotnega jezika. Kakor da bi bil rajnki g. provikar Knoblehar čutil, kaj se bo zgodilo, je g. Lanzu priporočal, da naj se ga hitro začne učiti. G. Lanz je čas dobro porabil in je še pravočasno spisal slovar najpotrebnejših besed in pa očrt krščanskih resnic, da bi si laglje pomagal pri pouku otrok. Pri tem pisanju mu je naš Klančnik, ki dobro zna jezik Kječev, pomagal z arabščino. G. Lanz je kmalu toliko napedoval, da je mogel učiti tudi duhovnike iz zavoda Mazza. Sreča za misijon je, da posebna božja previdnost Klančnika v njem toliko časa ohranja.« Potem omenja Danica, da so teden dni po prihodu Mazzovih duhovnikov, to je 23. februarja 1858, položili temelj novi cerkvici. Znotraj je dolga 16 korakov (12 m), široka pa 6 korakov (4 in pol m). Na veliki četrtek je bila stavba pokrita in spredaj na cerkvi postavljen križ (kakor že na prejšnji cerkvici). Klančnika hvali, da se je pri zidavi vedel “kakor junak”. Pomagali so pa tudi Mazzovi duhovniki, uslužbenci na ladji “Neger” in gojenci. Medtem je nekaj zamorcev in zamork gradilo štiri nove koče za veronske misijonarje.

Tudi Kječi pri Svetem Križu so ostali brezbrižni za verska vprašanja. Misijonarja so poslušali, ko jim je govoril o veri. Tudi pritrjevali smo mu, rekoč: »Dobro, zelo dobro”. Mislili so si pa svoje. Vse njegovo govorjenje so imeli za prazno, nesmiselno besedičenje. – Od misijonarjev so oni tudi pričakovali darov. Vendar pa do njih niso bili nasilni kakor Barijci v Gondokoru. Zgodnja Danica je na podlagi Lanzovega pisma poročala v naslednji številki: »Kječi so ubožen narod. Morebiti so ravno zato bolj mirni; misijonarjem se jih ni treba bati. Kadar pridejo ženske v misijon delat, dobijo zvečer dva majhna peharja dure in so zadovoljne. Ako hočejo moški beračiti, jim reče g. Lanza: Zastonj ne dam nič, – in odidejo; potem ga ne nadlegujejo več. Pri otrocih se zanimanje za svete reči sicer da zbuditi; prirojena vnemarnost pa stavi tudi tukaj močne ovire, kakor sploh pri zamorcih. Človeka je zelo težko dobrega ohranti; mnogo teže ga je poboljšati, ako je sprijen; še najtežje pa je, če ni bilo v njegovih starših in ne v njem samem še nikoli kaj dobrega. Z zamorci je tudi ta težava, ker jih vročina dela silno lene.«

Nepopisna nesreča so bile tudi za svetokriški misijon trgovske ladje, ki so se pogostokrat zasidrale ob vrtu. Njih moštvo je črnce kruto strahovalo in jih tudi tukaj lovilo za sužnje; potem je pa splošno sovraštvo zamorcev do belokožcev padalo tudi na misijonarje.

Nekoč so bili uslužbenci trgovskih ladij zelo nasilni tudi do črncev iz rodu Bor, ki so se slučajno mudili pri Svetem Križu. Prišlo je do oboroženega spopada, v katerem je bilo ubitih 12 ladjarjev. Potem so pa trgovci peljali svoje ljudi v ozemlje Bor in tam naropali mnogo žen in deklet. Gnali so jih naprodaj k Šilukom; na potu so pa tako trdo ravnali z njimi, da so bile kakor živi okostnjaki. Za ta zločin se je rod Bor sklenil maščevati nad vsemi belokožnimi tujci. – Lanz, Kaufmann, Klančnik in kovač Višnovski so se upravičeno bali, da jih Bori ne bodo znali ločiti od drugih belih in bodo tudi njih napadli. Tudi so dobili opozorilo, da naj zbežijo. A kam naj gredo z gojenci; kam naj spravijo misijonsko imetje? Sklenili so ostati, misijonska poslopja so pa obdali z močnimi plotovi. – V tistih tednih mučne negotovosti niso imeli z daljno okolico nobenih stikov. Tem češče so pa obiskovali ribiče v vasi. Prigovarjali so jim, da se naj rajši oprimejo poljedelstva, in so jim tudi dali na posodo potrebno orodje. Res so vaščani začeli orati in kopati svet, sejati in saditi. Misijonarji so še vedno upali, da bo to podlaga za večjo naselbino krščenih zamorcev. Ko so jim govorili o verskih resnicah in jih učili, kako naj doma molijo in živijo, jih je pa le malo poslušalo. – Rod Bor misijona ni napadel; pa tudi zanimanje za kmetijstvo je ribiče kmalu minilo, ker so prišli lačni sosedje in so jim ves pridelek pokradli.

Že v začetku leta 1858 se Lanz pred Kirchnerjem ni mogel z misijonskimi gojenci in gojenkami preveč pohvaliti. Njihova razuzdanost se je pa očitno pokazala, ko so Mazzovi duhovniki odšli v Tarčam in je bil Lanz bolan. Najmanjši izmed krščenih dečkov je povedal strašne reči. Kmalu nato so sami nekatere zalotili. Ko so jih hoteli kaznovati, so tekli ven in vpili, da bodo zažgali misijonsko kočo, če se kdo le gane zoper nje. Takih pobegnjencev je bilo deset: sedem dečkov, med njimi dva krščena, in tri deklice. Zastonj je bilo vse prigovarjanje, naj se vrnejo. Vsi razen enega so šli na bližnjo ladjo. Eden od njih se je čez dalj časa vrnil, ves pretepen in bolan. Drugi, ki je prišel po svoje umazane cunje, se je na Lanzovo prigovarjanje ustavil, a je čez nekaj dni spet ušel; molitvenik in katekizem je vrgel v vodo.

Poslej je samo še 5 dečkov in deklic redno prihajalo k verskemu pouku in skupnemu delu.– Zgodnja Danica je morala pozneje, 21. junija 1869, spet zapisati: »Prizadevanje z mladino se je v tem misijonu do zdaj dosti slabo izplačalo. Ondotni otrok je voljan za dobro, dokler je v nežnih letih; ko se mu zbudijo huda nagnjenja, ki jih je treba krotiti, se pa rajši vrže po pokvarjenih odrastlih.«

Lanz je sklenil, da se bo nekaj časa trudil samo z odrastlimi. Potoval je v pet ur oddaljeno vas Jok in je ostal teden dni, od 16. do 23. septembra. Povabil je krajevne in okoliške može v svoj šotor in jih učil o veri. Prihajali so še precej pridno, dva sta hodila več kakor eno uro daleč in ostajala po tri ali štiri ure. Poslušali so ga; potem so mu stavili ugovore, iz katerih se je videla vsa njihova duhovna revščina. Pred odhodom jim je postavil velik križ. Obljubili so mu, da se bodo sešli pri križu, kadar bo on spet prišel mednje. Res je večkrat prišel. Tudi oni so prihajali, kar po 50 oseb. Nekateri so pa hoteli darov, češ da samo zato hodijo, da mu naredijo uslugo. Ko jih je učil, so še nekam sledili; ko jim je pa prigovarjal, kako naj začno po veri živeti, spet ni nič dosegel. Poglavarji so mu obljubili, da bodo hodili oblečeni; začeti pa noben ni hotel. – Lanz je sklical poglavarje rodov Kječ in Tuic, da bi se izmirili od večnih ropov in pobojev. Pa so si bili kmalu spet v sporu.

Z druge strani Belega Nila, od rodu Tuic, je prihajal k Svetemu Križu starček Avan Djondic. Poslušal in vpraševal jih je o veri in seveda tudi beračil. Ko je hudo zbolel, je prosil sinove, naj ga neso na misijonsko postajo, da bi mu misijonarji pomagali srečno umreti. Sinovi so se pa bali Kječev in ga niso nesli.

image_pdfimage_print