Ignacij Knoblehar

553

Misijon po Knobleharjevi smrti

V Kartumu

V Kartumu je Kirchner dobil iz Rima sporočilo vrhovnega frančiškanskega predstojništva, da je Kongregacija za širjenje vere, z odobrenjem papeža, 12. septembra 1861 pristla na njegovo prošnjo. Misijon bodo prevzeli frančiškani. Bodo pa iz avstrijskih redovnih provinc, da bo misijon mogel ostati pod zaščito Avstrije in dobivati iz nje podporo. Provikarja bo predlagal frančiškanski vrhovni predstojnik. Ostati bo moral v tesnih stikih z dunajskim Marijinim društvom. V misijon bo polagoma prišlo 50 do 60 redovnih duhovnikov in bratov.

Kirchner je prinesel iz Evrope, zlasti z Dunaja, precej denarja. Prav mu je hodil, kajti misijonska blagajna je bila prazna. Morali so nakupiti dovolj žita, v mestu pa je bilo od aprila do septembra vse zelo drago. Noben trgovec jim ni hotel v teh mesecih nič dati na upanje. Končno se jih je usmilil upravnik Arakel bej in jim posodil 65 zlatnikov. Bil je to kristjan, Armenec, kakor je sploh mnogo Armencev imelo v turški državi do prve svetovne vojske važne službe. Svoje krščanstvo je skrival; misijon je pa rad podpiral.

Škoda, da je že leta 1858 umrl. V oporoki je določil, da se naj iz njegove zapuščine tudi kupi in obzida pokopališče za katoličane. Te so morali do takra pokopavati v puščavi zunaj mesta; grobovi pa niso bili varni pred skrunjenjem ljudi in živali, zlasti hijen. Dal Bosco je potem dal na to novo pokopališče prenesti zemeljske ostanke p. Rylla in na grobove postaviti kamne z napisi.

16. januarja 1859 je pisal v Ljubljano zidar Jožef Spannring. Dve leti prej se je bil na potu proti Afriki z Lenartom Kochom ustavil v njej. V pismu je poročal, da je bilo v tistem času več kartumskih obrtnikov bolnih za malarijo (Zgodnja Danica 31. 3. 1859). Zbolel je tudi kapucin p. Gabrijel iz piemonteške grofovske rodovine Didier della Motte. Prišel je v Kartum, da bi se od tam vtihotapil v Abesinijo. Ko je pa videl, da je za vse delo v misijonski hiši Dal Bosco sam in da ga opravki kličejo drugam, se je ustavil in mu pomagal.

Že tri tedne po tem pisanju je pa Spannring zapustil misijon in z njim kovač Janez Koch, Lenartov brat.

Zamorski gojenci so se slabo izkazali. Postali so razuzdani in uporni, zlasti dokler je bil samo Dal Bosco pri njih. Ko mu je prišel 4. aprila 1858 Beltrame od Svetega Križa na  pomoč, že ni mogel kaj dosti spremeniti. Nekaj gojencev je pobegnilo, eden je celo odpadel k mohamedanstvu. Nepokorni in razbrzdani so bili zlasti večji učenci, ki so najdalj časa uživali gostoljubnost in vzgojo misijona. Tiste, ki so bili docela pokvarjeni in so še druge pohujševali, so odslovili. Samo 11 so jih še obdržali. Pač žalosten obračun po tolikem trudu in tolikih žrtvah.

Med Kirchnerjevim bivanjem v Evropi so štirje še živeči Mazzovi duhovniki ustanovili lastno postajo med rodom Dinka v vasi Tarčam na desnem bregu Belega Nila, severno od gore Tefafan, nekako na 11. stopinji severne širine. Ostali so pa pod vodstvom kartumskega provikariata. Postavili so si hišo in kapelo iz blata in protja po načinu domačinov.

Nova, velika, iz kamna in žgane opeke močno zgrajena kartumska hiša ni bila tako zdrava, kakor so pričakovali. In vendar je bilo v njej nešteto skrbi, dela in truda Knobleharja, Kocjančiča, Gostnerja in drugih duhovnikov, misijonskih obrtnikov, uslužbencev in najetih delavcev. Velikanske vsote je stala. Zaradi svoje nizke lege ob Modrem Nilu je bila kotišče bolezni, kakor je bila prva, začasno zgrajena. Kirchner je komaj čakal, da se  izselijo iz nje.

20. decembra 1859 je Kirchner pisal Jeranu, da vsak dan, ko iz Ljubljane poslani zvonček zazvoni avemarijo, misli na Slovenijo. Zelo ga tolaži zavest, da tam mnogi molijo za misijon, kakr ga tudi požrtvovalno podpirajo.

V Gondokoru

Misijonskemu delu sta se v Gondokoru stavili zlasti ti dve zapreki: materializem in sebično koristolovstvo Barijcev, in pa nakupovalci slonovih okel s svojimi pokvarjenimi ladjarji. Zato so bila poročila od tam vedno slabša.

Slabo je poročal že Überbacher. Letno poročilo Marijinega društva za leto 1858/59 je nekam pikro zapisalo: »Ne moremo tajiti, da se je blagopokojnemu g. provikarju (Knobleharju) marsikaj lepše dozdevalo, kakor pa nič manj delavnemu in verskih uspehov veselemu g. Überbacherju in njegovim tovarišem. Njih poročila se odlikujejo po mirnem in nepristranskem gledanju na položaj.« Hoče reči: mnogo slabše je, kakor je Knoblehar mislil in zatrjeval.

Na podlagi pisem, ki jih je Überbacher pisal Jeranu, je 6. januarja 1859 prinesla Zgodnja Danica daljši članek o Gondokoru. Takole pravi:

»Že lani smo omenili, da so zamorci prijazni in da se kažejo dobre, dokler je g. provikar med njimi; potem pa jamejo rojiti zoper misijonarje, ki so ostali pri njih. Tudi to leto ni bilo bolje. Ko je g. Knoblehar 30. avgusta 1857 zapustil Gondokoro, so bili zamorci takoj predrzni; že drugi dan so predrli zid pri misijonski hiši in ugrabili nekoliko steklenih biserov. Sosed, ki mu misijon redi pet otrok, je deset dni pozneje prilomastil s strašno srditostjo in ves oborožen; hotel je imeti tri vole zato ker misijonarji nekoč niso hoteli dati kosila njegovim otrokom, ki so bili nepokorni. — Ob setvi je bilo bolj mirno. Ko je pa odjadrala mala misijonska ladja “Neger”, so spet začeli rojiti. Poglavar Medi je sam zmetal čez zid vse prekle z misijonskega dvorišča, da bi z njimi ogradil svoj nasajeni tobak. Ko so mu to očitali, je začel togotno vpiti in divjati. S tem je privabil še druge, ki so zagnali velik vrišč zoper misijonsko hišo. Misijonski ljudje so se oteli samo s tem, da so založili vse vhode. Konec tega je bil, da so divjaki uropali vse gosi, vse janjce, blago nekaterih služabnikov in še mnogo drugega. Med vednim nagajanjem in nadlegovanjem so pretekli zadnji štirje meseci leta 1857.«

»Zato je ranjki g. Überbacher rekel, da v teh okoliščinah misijon tam gori ne more drugega storiti, razen kar se stori v šoli. Ako pa hočejo misijonarji ohraniti šolo, jim je treba silno veliko denarja. Zamorec hoče namreč biti plačan, ako hodi v šolo, hoče dobivati živež. Toda odrastli zamorski šolar s tem še ni zadovoljen; ako dobijo otroci kuhane dure, hoče on kar z misijonarjem sesti k mizi. Mož, ki sicer ni slab in ki je zastonj čakal, da bi ga vzeli k mizi, je rekel: ‘Se bom mar zastonj učil?’ Drugi spet ni maral hrane, pripravljene za dečke, rekoč: ‘Kaj sem otrok, da bom to jedel?’ Tretji je zarobil: ‘Jaz, ki sem velik, naj z otroki molim?’«

»Nadležna sem nam zdi lakomnost pri revežih, ki dobijo dva darova, pa hočejo še tretjega. Ako dobi žita, hoče še mesa, potem tobaka, mleka, slednjič pa steklenih biserov; in še ne bi bil zadovoljen, ker se dela, kakor da bi imel pravico živeti od premoženja in žuljev drugih ljudi. In ko mu misijonar vsega ne da, kriči, da je alarón, malopridnež.«

Članek v Zgodnji Danici pripominja, da so bili misijonarji proti vsej tej nasilnosti Barijcev popolnoma brez moči. Ozemlje Nilotov v tej dobi še ni bilo priključeno egiptovskemu Sudanu. V njem ni bilo nobenega napisanega prava, nobenih državnih sodišč, nobenega orožništva in vojaštva, nobenih ječ. Odločalo je osebno mnenje in orožje. Črnci so se dobro zavedali, da so misijonarji tujci, odvisni samo od njihove milosti. Njihovo milost si pa morajo ohranjati samo z darovi. Če jim jih ne dajo, si jih bodo pa sami vzeli.

V članek je vključil Jeran tudi vzklik iz Kaufmannovega pisma: »Kaj neki prida tukaj storim, ko moram ves ljubi dan sedeti na zaboju, da bi nam to malo zalogo zamorci ne pokradli?«

Ko je  22. februarja 1858 Überbacher umrl, so hoteli Barijci opleniti njegovo sobo. Morlang in Kaufmann nista mogla tega drugače preprečiti, kakor da sta hitro iznosila iz nje vse stvari in nanesla vanj drv. Nekaj poglavarjev je zahtevalo zase steklene bisere, ki jih je rajni misijonar zapustil. Šele ko sta jim misijonarja zagrozila, da bosta za zmerom odšla, so o dnehali; bali so se, da jih bodo potem nakupovalci slonovine spet napadli.

Posebno nasilni so bili Barijci v mesecih pomanjkanja. Glad jih je učil tatvine in ropa, predrznosti in zahrbtnosti. Iz misijonskega vrta so hodili kopat že vsajeni fižol in grah. Kradlo je vse vprek, pogani in priglašenci za krst; krasti misijonarjem skoraj niso imeli za greh. Niti zabiti žeblji niso bili varni pred njimi.

Lanz je sicer misijonaril pri Svetem Križu; leta 1859 je pa za nekaj časa prišel v Gondokoro. Žalosten je pisal od tam:

»Videl sem delo in napore, ki so jih za Barijce opravili pokojni Knoblehar in več drugih neutrudljivih misijonarjev, ko so gradili stavbe in zasajali vrt. Pa so bili vsi napori zaman. Moral sem pritrditi tožbi tam bivajočih misijonarjev, da se v teh razmerah ne bo dalo v Gondokoru nikoli kaj zadovoljivega doseči.«

Ob lakoti domačini kar zahtevajo hrano. Dokler so jim jo misijonarji mogli dajati, se jih je mnogo priglašalo za verski pouk. ‘Tudi jaz se hočem učiti, hočem moliti, hoditi v šolo in v kapelo,’ so dejali. Pa to se pravzapraav pravi: Tudi jaz hočem pri vas jesti; hočem v hišo, da bom stikal po kuhinji in shrambi in si jedi izprosil ali pa ukradel. »Žene in dekleta se za majhno ceno prodajo Arabcem; mnoge se okužijo in zapuščene umirajo. Izmed moških vse krade, mlado in staro; potem zahtevajo nazaj, večkrat s silo; bobni za obrambo donijo vso noč.« Tukaj velja pravica močnejšega. »Misijonarji so zavarovali okna z močnimi verigami in jih založili s težkimi zaboji. Po so črnci ob lakoti splezali na streho, jo odkrili, vdrli h košaram, ki se v njih hrani žito, in si jih podajali preko zida. Enega so zasačili, ko je nosil kar pet košar: na vsaki rami je imel eno, eno navezano na vrat, eno je držal z zobmi, eno pa nesel v roki; in s tem bremenom je plezal preko zidu kakor maček.  Nekaj dečkov je bilo treba odsloviti, ker so pomagali tatovom. Trije poglavarji so z lastno roko pobili več tatov in jih vrgli v vodo. Misijonarji so vsak dan videli v Belem Nilu plavati trupla ubitih tatov, pa tudi dojenčkov, ki so jih starši v obupu metali vanj. Ljudje so bili izstradani kakor okostnjaki; od slabosti so padali in umirali, ta in oni tudi pri vratih misijonske hiše. Nekatere je juha še poživila, drugih ne več. V strašni kaloti so ljudje jedli korenine, kravjake itd. Psi in jastrebi so se trgali za trupla, če jih domači niso pokopali. Vas Gondokoro je imela leta 1858 še 21 koč, v juniju naslednjega leta pa samo še tri. In tudi upanje na prihodnjo žetev je slabo ker je spomladi padlo premalo dežja.«

Iz tega Lanzovega pisma izvemo tudi o neslavnem koncu slavnega poglavarja Nigíle na gričevju Belenján, ki je bil tudi dežar ali čarovnik za dež. Ko zadnje leto ni mogel priklicati oblakov in dežja, je zbežal, saj je vedel, kaj ga čaka. Pa so ga tako dolgo sledili, da so ga dobili. Umorili so ga in mu preparali trebuh, truplo pa pustili nepokopano, da so ga žrli jastrebi. Njemu in njegovim bližnjim sorodnikom so vzeli vso živino. Mati je umrla od strahu in žalosti.

Tudi z Belenjana so šli mnogi ropat v druge vasi in so jih tam pobili. V juliju je bila prej tako obljudena okolica kakor izumrla.

Velikanska nesreča so bili za Gondokoro tudi ladjarji in drugi uslužbenci nakupovalcev slonove kosti. Mnogo ljudi so pobili, mnogo so jih polovili in prodali za sužnje.

Takrat, ko je bil gondokorski misijon šele ustanovljen, se je nakupovanje slonovih okel vršilo ob ladjah precej mirno. Ko jih pa črnci že niso hoteli več prinašati naprodaj, so trgovci pošiljali svoje oborožene uslužbence v vasi: tam so ropali in odganjali živinoin tako prisilili črnce, da so jim kot odkupnino za svojo živino nosili slonovino. Včasih so hodile po vaseh blizu Belega Nila oborožene tolpe, ki so štele tudi po 150 mož. Lovile so ljudi in jih prodajale v sužnost. Trgovanje s sužnji se je obnovilo tudi po teh krajih, kakor se je drugod po Sudanu.

Jožef Švegelj (pozneje baron Schwegel), doma z Gorij pri Bledu, nekdanji slovenski narodnjak in dober tovariš visokošolcev Erjavca, Jenka, Mencingerja in Stritarja, je bil takrat uradnik pri avstrijskem konzulatu v Aleksandriji. Dne 4. septembra je pisal od tam (Zgodnja Danica 11. 10. 1860): »Novice z Belega Nila se zelo slabo glasijo za naš katoliški misijon. Evropski trgovci ropajo, morijo in delajo nasilje huje kakor prej. Kupčija s sužnji je spet popolnoma v cvetu. Veliko zamorcev, tudi krščenih, se prodaja v Kartumu. Tukajšnja (egiptovska) vlada in konzuli tistih držav, ki se njihovi podložniki pečajo s to nečloveško kupčijo, si vse prizadenejo, da bi se to nasilje vendar že končalo. Pa Kartum in Beli Nil sta daleč in v tiste kraje težko seže roka pravice.«

Razumljivo je, da so črnci te trgovce in njihove pomočnike silno sovražili in da so jih pobijali, kjer so mogli. In vsi tisti, ki niso znali ločiti med belimi nasilniki in med misijonarji, so zasovražili tudi misijonarje. Ko je Morlang hodil po vaseh, so mu otroci klicali: Gvarong, divja zver! Še nikoli niso videli belega človeka, po evropsko oblečenega, s klobukom, očali, svetlimi lasmi in brado. Mislili so, da si je lase in brado samo prilepil. Odrasli so ga vse križem izpraševali, kdo je, od kod je prišel, kako je v njegovi domovini, zlasti pa, s čim trguje. Potrpežljivo jim je odgovarjal. Pazljivo so poslušali. Potem so mu ugovarjali, da Bog ni dober, saj pošilja tudi sušo, lakoto in smrt. Sonce vsak večer umrje, zjutraj pz vzide drugo, novo, ki pa s prav tako zlobo sije na ljudi, na njive in na pašnike. Pojasnjeval jim je, da Bog večkrat pašilja časne nesreče kot kazni za grehe. Pa mu niso dali prav.

Ladjarji skoraj sami mohamedanski Berberi, so črnce pohujševali in kvarili. Med nje so zanesli gnusne bolezni. Ker so misijonarji morali sveriti črnce pred njimi, so jih blatili in obrekovali. In črnci so jim verjeli. Morlang je v psimu potožil: »Čutim se zelo osamljenega in zapuščenega. G. Alojzij  Viehweider je umrl; od drugega duhovnika (Lanza pri Svetem Križu) sem oddaljen okrog 100 milj (160 km); nobenih zvez nimam. Oskrbnik g. Fuchs je ranjen – v neke napadu ga je mlad črnec udaril s palico po glavi – in bolehen. Misijonska hiša je kakor podrtija. Obširna okolica je brez kristjanov; v njej biva le nekaj malega črncev in nekaj žen in deklet, ki so jih mohamedanci okužili in pokvarili. Ker je naš nauk nasproten mnogoženstvu in nečistosti, nam očitajo, da nasprotujemo porokam. Naša beseda jim je gnusoba in neumnost; mi smo jim norci. O kakšnem pouku nočejo nič slišati. Ne morejo razumeti, da smo prišli in ostali zaradi njih, za njihovo korist in srečo. Tujci smo jim in nam ne verjamejo. Če bi me kdo vprašal, kaj smo tukaj opravili in akj še bomo, bi moral vsakomur odgovoriti: Nič. — To psotojanko bo treba prej ali slej opustiti. Pa nekaj drugega je opustiti postojanko, nekaj drugega pa, zapustiti ves rod.«

Nad misijonske stavbe so vdirali termiti in razklestili vse, kar so dobili v kapeli in po sobah. Razrli so ostrešje in krovno slamo; streho je bilo treba napraviti nvo. Vse se je pa moralo plačati z žitom, kajti stekleni biseri že niso imeli dosti veljave, ker jiih je ljudstvo imelo od misijonarjev in trgovcev že preveč.

image_pdfimage_print