Če boste to brali, berite po jedi – nadaljevanje

iz mojega oguljenega misijonskega cekarja

249

Poletni ščurek

Pri nas na Japonskem je kar naenkrat poletje. Nato približno en mesec dežuje, včasih močno, včasih rahlo, in vendar se ves čas srajca lepi na koži zaradi zraka, nasičenega z vlago. Le kaj ji ugaja na teh otokih, da noče drugam. S to vlago so v najsrečnejšem odnosu pivovarnarji.

S prijateljem sediva na terasi ene izmed bolj moderno zgrajenih predmestnih tokijskih hiš. Sediva z obrazom proti lahnemu vetru, ki ga je vlaga na poti čez reko Ára pokvarila. Zato polna pričakovanja gledava kozarec v roki, ki se počasi polni s šumečim, hladnim pivom. Dvigneva ga v čast – kot zvesta katoličana – Mariji Vnebovzeti; danes je 14. avgust, ki je mnogim Japoncem dan mrtvih v drugi svetovni vojski. Prav ko ssem na tem, da srknem – glej, kaj prileti na rob kozarca? Rjav ščurek! Do tega trenutka nisem vedel, da lahko ščurki letijo. Krila je lepo pritegnil k sebi in z užitkom obsedel na kozarcu. Prijatelj ob meni pokaže z roko na ograjo terase: še dva ščurka pristaneta, se dvigneta in zletita proti nam. In če boste rekli: »Sam hudobni duh jih je pripeljal, da jima pokvari vigilijo,« – ne bom protestiral. Moj prijatelj tudi ne.

Jesenski ščurek

Jesen na teh otokih nastopi takorekoč neopazno. Starejši ljudje najprej začutijo spremembo. Sicer se pa sonce še zmeraj smeje pticam selivkam, ki se z velikim vriščem podijo od enega konca neba do drugega. Nekatera drevesa si nadenejo čudovito zlato-rumeno barvo, nekatera se naličijo celo z rdečo barvo. Toda starejših ljudi ne morejo prepričati; zjutraj in zvečer je hlad zmeraj bolj občuten. Predvsem pa se množijo obiski tajfunov.

Tudi jaz se podam na obisk, pa ne istočasno s tajfunom. Obiskati hočem nad 90 let staro gospo, japonsko katoličanko. Pri teh letih komaj kaj sliši, zato ne odgovori na zvonec pri vratih, čeprav ga tako pritiskam, da užaljen le še šepeta. Poskusim vrata – niso zaklenjena. Previdno stopim v vežo. Gospa je znana po svoji ljubezni do mačk. Najbrž jih je imela več kot deset v zadnji sobi svojega prostornega stanovanja. Še enkrat zakličem »Gomén kudasáj!« po naše »Oprostite, da vas motim!« Pred menoj je ob zidu nekakšen pult, na njem ležijo tri mačke, na zidu pred njimi pa se sprehajajo gor in dol – črni ščurki. Dobro rejeni so, kar svetijo se od maščobe. Mačke jih zasledujejo z očmi, prelene so, da bi stegnile taco. V kotu veže opazim lopato. Zgrabim jo in z njo zamahnem po celi steni – ščurkov ni več in mačk tudi ne. Toda precej ometa tudi ni več na zidu. Nekaj ščurkov leži mrtvih na tleh. Hitro spravim lopato v kot, ker čujem korake. Ropot je zdramil gospo, ki je najbrž v svoji topli sobi med mačkami zadremala. Lepo prijazno se pozdraviva in ko se gospa obrne, da bi šla pred menoj, opazi dobršen del stene brez ometa. Takoj se mi opraviči:

»Jesen je, tajfuni prihajajo, v zadnjih časih tudi potresi. Še danes bom telefonirala zidarju.«

»Ali smem malce pospraviti po veži, da ne bo zidarjevo delo preveč drago?«

»Ne, ne! Tistih nekaj dodatnih jenov bo zidarju prav prišlo, veliko družino ima in novo leto je na obzorju.«

»Gospa, hvala vam, da tako ljubeznivo misite na rokodelce.«

Toda tega zadnjega stavka ni več slišala.

V jedilnici je na mizi spala mačka. Pognala jo je v drugo sobo. Ko je pripravljala čaj, so mi oči drsele po stenah.Prav nad mizo na stropu, kjer se dotika zidu, sedi črn ščurek.

Toda ta dan nobeden ne pade v čaj.

image_pdfimage_print