Jezus v svojem času

432
Čudež v galilejski Kani

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Problem čudežev

Ob raziskovanju “znamenj, ki mu bodo nasprotovali” ne smemo pozabiti na veliko razliko med modernim človekom in Kristusovim sodobnikom v zvezi z določenimi globokimi vzroki nasprotovanja. Jezus ni samo oznanjal svojega nauka in po njem živel. Zanj jamči, kakor smo videli, tudi določeno število izrednih dejanj, ki so prav tako, morda še bolj kakor vse drugo, “znamenja, katerim se bo nasprotovalo”.

Že sámo dejstvo čudeža je bistveno povezano z evangelijem. Tega ne moremo razumno zanikati. S stališča kritike besedila so Jezusovi čudeži prav tako trdni kakor vse drugo v štirih evangeljskih knjigah. Slog mest, ki poročajo o njih, je isti: tesno so povezani z načrtom poročanja in često določajo čisto logične posledice, če čudeže sprejmemo, medtem ko so iste posledice neumljive, če čudeže odklanjamo – kakor na primer spreobrnjenje učencev. Za njihovo resničnost jamčijo Kristusovi nasprotniki sami: Herod (Mt 14,1-2) in farizeji (Jn 11,47-53). Tudi če se zgodi, da pravijo o Jezusu: »S poglavarjem demonov izganja demone« (Mt 9,34), nikoli ne pravijo: »Slepar je!«

Tudi Jezus sam se sklicuje nanje kot na dokaz svojega Božjega poslanstva. »Dela, ki jih opravljam, pričajo o meni, da me je  poslal Oče« (Jn 5,36). Enainštiridesetkrat se v njegovem življenju razodenejo čudeži, čudežna dejanja, nenavadne stvari, sile, znamenja in dela, s katerimi dokazuje svojo nadnaravno oblast (besede so različne, stvar sama pa ostane ista), da ne govorimo o številnih preroških napovedih, poznavanju misli in o drugih razodetjih, kar vse ni  pokorno človeškim zakonom. Če hoče torej »kdo biti katoličan,« piše p. Allo, »mora verovati ne samo v možnost čudeža, ampak v objektivno in nadnaravno resničnost določenih čudežev, ki so se zgodili v zgodovini, se pravi vsaj evangeljskih čudežev, najmanj teh.«

Zaman bi trdili, da je danes znaten del odpora zoper evangelij obrnjen manj proti njegovi nravni vsebini, kakor proti vsem nenavadnim dogodkom, ki odsevajo iz Jezusovega življenja.

Danes so čudeži za mnoge duhove »prej ovira kakor pa sredstvo, da bi verovali. Modernemu razumu, ki je oblikovan v tako imenovanem znanstvenem kalupu, je spričo čudeža neprijetno. Celo  pri tistih, ki jih ne plaši nadnaravno, čutimo zadrego, obotavljanje, negotovost, nek zakaj, nek morda, če« piše F. Mignot v Lettres sur les Études ecclésiastiques, str. 119. Še bolj je seveda to opaziti pri duhovih, ki so tuji krščanski veri.

Spričo Jezusovih čudežev je stališče skeptičnih duhov različno: od porogljivega odklanjanja s strani čistega racionalizma do oklevajočega dogmatizma Renana, ki sicer priznava možnost čudeža samega zase, vendar pa zanika vsakršno vrednost evangeljskih čudežev. Vprašanje presega našo razpravo. Sicer pa niso važne razlage, ki so si po vrsti sledile, kajti zanikati čudež pomeni razložiti ga, vključiti ga v okvir naravnih pojavov, ali bolje, s pomočjo sedanje znanosti ga naravno razložiti. Nekatere teh “razlag” so bedne, na primer tiste, ki gledajo v tem samo pobožne sleparije. Druge so bolj pretanjene in se sklicujejo na psihološke sile, na sugestijo, na vero, ki ozdravlja. Ni nedopustno, da pojasnimo s tem način, “kako” so se določeni čudeži zgodili, medtem ko še vedno ne moremo s tem razložiti njihov “zakaj”. Prav ničesar nismo namreč pojasnili z besedami, da je bil Jezus dovolj močan, ko je prepričal bolnika, da so posušene mišice njegove roke spet zdrave. V našem primeru je vprašanje v tem: ali je moral Jezus v svojem času s čudeži, ki jih je storil, nujno sprožiti nasprotje do svoje osebe?

Gotovo ne. Duhovni svet, v katerem je živel in učil Jezus, ni bil podoben našemu. Mi, posebno v našem stoletju in v dveh prejšnjih, plavamo v ozračju racionalizma. V svojih šolah vdihavamo zrak determinizma in scientizma. Za mnoge od modernh je bil “napredek” v tem, da je pod pretvezo zmage nad praznoverjem izločil nadnaravno. Za veliko večino starih pa ni bilo tako. Grški racionalistični modrijani niso izključevali božjega, niti njegovega posega v svet. Poganski svet je sprejemal nadnaravno kot nekaj samoumevnega (celo vključno s praznoverjem). Pričevanja skepticizma, ki jih navajajo, niso naperjena toliko zoper božjo moč, kolikor zoper otročje oblike, v katere jih je odelo izročilo.

Reči moremo celo, da je v antičnem svetu vse tičalo v čudežnem. Grki in Rimljani si niso upali tvegati nič velikega, ne da bi prej vprašai bogove za svet. Nikjer ni bilo verskih središč brez vidcev. V Delfih, v Delosu in v Olimpiji so strokovnjaki kakor Pitija, razodevali vernikom bodočnost. Usmiljena božanstva so baje delala “čudeže”. Prvo med njimi je bil Eskulap, ki so ga častili na Kosu, v Pergamu, celo v Rimu na nekem otoku na Tiberi, predvsem pa v Epidavru na Peloponezu v prekrasnem kraju sredi rdečkastih gričev in pinijevih gozdov. Običajno je bilo treba preživeti noč v stebrišču svetiišča, kamor je v sanjah prišel bog in ozdravil prosilca. Včasih pa so zdravile tudi svete Eskulapove živali, na primer psi, ki so lizali veke slepcem in jim vrnili vid. Številne zaobljubne tablice pričajo v zbirki starih napisov o hvaležnosti za “čudeže”. Sicer pa vemo, da v čarodejnih razodetjih, v spreminjanju oblik, prestavljanju na daljavo, v pomirjanju ali povzročanju neviht niihče ni bil enak olimpijskim bogovom, predvsem Zevsu.

Da se razumemo: ne gre za to, da bi uvrščali Jezusove čudeže v isto vrsto, kakor so bili tisti, o katerih poročajo pogani. Nasprotno: primerjanje kaže bistveno razliko med Jezusovimi in poganskimi čudeži. Nekateri otročje smešni čudeži, ki jih pripisujejo Eskulapu, bi še šli. Tako vidi Aristagora, ki ima trakuljo, v sanjah “sinove boga”, ki ji odstranijo glavo in zarijejo roke v njen trup, da bi potegnili iz njega zajedalca, ker pa ne znajo pritrditi bolnici glave nazaj, morajo poklicati na pomoč samega Nesmrtnega. Seveda nihče ni dolžan verovati, da je bila potem rešena nadležnega gosta, kakor trdi napis. Prav tako pustimo trgovsko žilico, ki je bujno cvetela okoli svetišč, kjer so zdravili ljudi! Atenski arhont, ki ga je Eskulap ozdravil hudih prebavnih težav, pripoveduje, da je slišal v sanjah svečenika boga, ki mu je govoril: »Plačaj najprej nagrado, pa boš ozdravljen!« Jezus za svoje čudeže ne zahteva denarja, se ne prepušča nobenemu spakovanju in ne daje piti niti zmletega roga bele košute niti v vinu kuhane glave strupene kače. Toda še bolj kakor čudovita preprostost Jezusovih čudežev se razlikuje od vsega tega umazanega praznoverja njihov namen. K temu se bomo še vrnili.

 

Kljub temu pa ostane dejstvo, da v Jezusovem času niso bili načelno proti čudežu. Kako je bilo pri poganih, smo že videli. Prav tako pa je bilo tudi z Izraelom. Ne da bi zapadli nizki lahkovernosti, ki so jih podlegli drugi narodi, so Judje priznavali vrednost nadnaravne razlage. Jezusovo popolnoma preroško delovanje ni moglo presenetiti njih, ki jih je tako bolelo, da že petsto let niso slišali silnih glasov Božjih navdihnjencev. Jud, ki je videl pomen vse svoje zgodovine v preroškem razodetju, je rad sprejemal dejstvo, da je nekdo prejel od zgoraj poznavanje nedoumljivih reči, da je po neposrednem Božjem nagibu odkrival, kar se je skrivalo v globini src ali tisto, kar je čakalo ljudi v mračni bodočnosti. Ali ni tudi Stara zaveza naštevala lepo število čudežev tako pri Mojzesu kakor pri Jozuetu, tako pri Eliju kakor pri Danielu? In ali je Jezus, kadar se je skliceval na svoje čudeže kot dokaz svojega poslanstva, ravnal drugače kakor Elija, ki je čudežno zažgal žgalno daritev na Karmelu? Učitelji Postave so govorili: »Bog dela veliko čudežev zaradi posvečevanja svojega velikega imena.« Ena od običajnih hvalnic je hvalila Jahveja »zaradi čudežev, ki jih je izkazal očetom.«

Vendar pa se moramo vprašati, če niso prav ti čudeži pripomogli k odporu do Jezusa. To je namreč v zvezi z njihovim značajem. Razlika je  jasna predvsem, če jih primerjamo s tistimi, o katerih pripoveduje Stara zaveza. Ne da bi izgubili značaj nadaravnega posega Vsemogočega, so čudeži, ki jih je naredil Mojzes, Jozue ali kateri od prerokov, na primer Elija, podobni dogajanjem v naravi. Tudi tu moramo razlikovati zakaj in kako. Vzrok čudeža je volja Boga, ki razodeva svojo slavo in hoče pomagati svojemu služabniku. Dogajanje more prevzeti videz potresa, silovitega viharja, nalezljive bolezni, vpada kobilic ali strele, ki udari v oltar. S Kristusovimi čudeži je popolnoma drugače. Tu čudeži niso samo nerazložljivi (kar je lastno vsakemu čudežu), ampak tudi v naravnem redu nimajo nič podobnega. Spremeniti vodo v vino ali nasititi s sedmimi hlebi tisoče ljudi nima ničesar skupnega z znanimi pojavi.

Samoumevno je, da vsi poskusi razlage tu popoloma odrečejo. Kaj naj pomeni “vera, ki ozdravlja” ali sugestija množice, ko gre za ženitovanje ali za množico več tisoč ljudi? Dejstvo moremo  odkloniti ali sprejeti, ne moremo pa ga razumeti. Celo bogoslovci, ki so tvegali razlago v tej smeri, niso imeli vedno sreče. O pomožitvi kruha trdi sv. Tomaž Akvinski, da se je zgodila – zaradi težke zgoščenosti moramo navesti latinsko besedilo – non per creationem, sed per additionem extraneae materiae, in panes conversae; to se pravi, da Jezus kruha ni pomnožil z ustvaritvijo nove snovi, ampak tako, da je dodal neko zunanjo snov, ki jo je spremenil v kruh (Summa 3 q. 94 a. 44). Pri vsem spoštovanju do velikega dominikanskega učenjaka moramo priznati, da po tej razlagi nismo kaj prida napredovali.

Zato so torej Jezusovi čudeži neposredno razodetje Božje stvariteljske moči. Tisti, ki nočejo priznati v njem Boga, so zaradi tega še bolj ogorčeni. Čudeži jih spravljajo v nevzdržen položaj s hrbtom ob zid. V tem smislu moremo govoriti, da so tudi oni važno “znamenje, ki se mju bo nasprotovalo”.

Omeniti pa moremo še, a »Jezus nikoli ni delal čudežev zaradi čudežev,« kakor pravi sv. Avguštin. To je pa bistvene važnosti. Vsak od njegovih čudežev ima določen duhovni cilj, je del njegovega poslanstva in osvetljuje njegovo podobo. Vsak od njih zahteva vero, obljublja upanje, je dokaz ljubezni. Nravni in duhovni namen je tako očiten, da Jezus v mnogih primerih povezuje svoj čudež z dobro voljo čudežno ozdravljenega: »Pojdi, tvoja vera ti je pomagala!« Nasprotno pa v Nazaretu, kjer so njegovi rojaki slabo ravnali z njim, »ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela … in čudil s je njihovi neveri« (Mr 6,5-6; prim. Mt 13,58). Jezus je s temi izrednimi dejanji hotel samo to, da bi duše mogle razumeti njegovo poslanstvo. Zato jih nikoli ni delal v svojo slavo ali zaradi svoje koristi in na križu ni niti pomislil na to, da bi uporabil svojo vsemogočnost in preprečil, da bi se  izpolnilo to, kar se je moralo izpolniti.

V tem smislu so bili tudi njegovi  čudeži “znamenja, ki se jim bo nasprotovalo”. Predstavljajmo si Mesija, ki uporablja svojo čudežno moč, s katero gospoduje zakonom narave, da tako zagospoduje Obljubljeni deželi. Kakšno navdušenje bi se polastilo ponosne in izmučene Izraelove duše! Videli smo: po pomnožitvi kruha je bila naravna posledica njegovih prijateljev, da pripravijo zaroto, ki bi ga dvignila na prestol. Kolikokrat slišimo od Judov, kako zahtevajo od Jezusa, naj naredi znamenje! V spremembi razpoloženja množice, ki ga je v Jeruzalemu tako hitro zapustila, čeprav mu je prej navdušeno vzklikala, slutimo srd zaradi razočaranja. Zato je roganje tistih, ki prisostvujejo križanju, le preveč značlno: »Če si Bog, stopi s križa! Naredi čudež!« Judovski narod Jezusu ni bil nasproten zato, ker je delal čudeže, ampak ker ni delal takih, kot jih je Izrael upal, kot jih je pričakoval od Mesija. Resnični vzrok nasprotovanja je bil končno v Jezusovem nauku, v njegovem stališču, v tem, kako je pojmoval samega sebe. Kdor namreč ni “z njim, je proti njemu”.

image_pdfimage_print