Družina – 15. Vzgoja

247

Nadaljujemo razmišljanje o družini. Ustavili se bomo na bistveni značilnosti družine, to je na njenem naravnem poslanstvu vzgajati otroke, da bi rasli v odgovornosti zase in za druge. Izjemno lepo je o tem povedal sv. Pavel: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). To je modro načelo: vzgajati otroka, da posluša starše in jih uboga, oni pa ne ukazujejo na surov način, da otroci ne izgubijo poguma. Otroci morajo namreč rasti ne da bi  izgubili pogum, korak za korakom. Če rečete otrokom: »Povzpnimo se po teh stopnicah,« jih primete za roko in jim pomagate iti gor korak za korakom, bo vse v redu. Če pa rečete: »Zlezi gor!« – »Saj ne morem!« – »Zlezi!« to pomeni jemati otrokom pogum, zahtevati od njih stvari, ki jih niso sposobni storiti. Odnos med starši in otroci mora biti poln modrosti, poln ravnotežja. Otroci, ubogajte starše, ker to ugaja Gospodu. In vi, starši, ne grenite svojih otrok tako, da bi zahtevali od njih stvari, ki jih ne morejo storiti. Tako je treba ravnati, da bodo otroci rasli v odgovornosti do samih sebe in do drugih.

To se zdi samoumevno, pa vendar tudi v naših časih ne manjka težav. Težko je vzgajati otroke staršem, ki jih vidijo  samo zvečer, ko se vrnejo domov utrujeni od dela! Če so tako srečni, da delo sploh imajo. Še težje je pa za ločene starše, ki jih to njihovo stanje še bolj ovira. Imeli so težave in so se ločili, otrok pa je postal talec: oče grdo govori o mami, mama grdo govori o očetu in to rodi veliko zla. Jaz pa pravim ločenim staršem: nikdar, res nikdar otroka ne jemljite kot talca! Ločili ste se zaradi tolikih težav in vzrokov in življenje vas je odrinilo v toliko preizkušenj, toda naj ne bodo otroci tisti, ki nosijo težo te ločitve, ne uporabljajte jih kakor talce proti ločenemu zakoncu. Naj v svoji rasti slišijo, da mama lepo govori o očetu, čeprav ne žive skupaj, in da oče lepo govori o mami. Za ločene starše je to zelo važno, pa tudi zelo težko, vendar je mogoče.

Predvsem pa vprašanje: kako vzgajati? Kakšno izročilo moremo danes prenesti svojim otrokom? Kritični “razumniki” vsake sorte so utišali starše na tisoč načinov, da bi mlade rodove obvarovali pred škodo – resnično ali namišljeno – družinske vzgoje. Družino danes med drugim obtožujejo, da zlorablja oblast, da protežira, da je prilagodljiva, da čustveno zatira, kar ustvarja spore.

V resnici je prišlo do preloma me družino in družbo, med družino in šolo, vzgojni dogovor je uničen in tako je vzgojno soglasje med družbo in družino zašlo v krizo, ker je bilo zatrto medsebojno zaupanje. O tem je mnogo znakov. Primer: v šoli načeti odnosi med starši in učitelji. Včasih so napetosti in nezaupanje z obeh strani; posledice pa seveda padejo na otroke. Po drugi stranii pa so se namnožili tako imenovani “izvedenci”, ki so si prisvojili vlogo staršev tudi v najbolj notranjih vidikih vzgoje. O osebnosti in njenem razvoju, o pravicah in dolžnostih vedo ti “izvedenci” vse: cilje, pobude, tehnike. In starši morajo samo poslušati, se naučiti in se prilagajati. Ker so ostali brez svoje vloge postanejo pogosto pretirano zaskrbljeni in lastniški do svojih otrok, tako daleč, da jih nikoli ne grajajo: »Ne smeš grajati svojega otroka.« Nagibajo se k temu, da se vedno bolj prepuščajo “izvedencem” tudi v najbolj občutljivih in osebnih vidikih svojega življenja in tako sami sebe postavljajo v kot. Tako današnji starši tvegajo, da se bodo sami izključili iz življenja svojih otrok. To je pa usodno! Danes imamo primere te vrste. Ne pravim, da se to dogaja vedno, toda taki primeri so. Učiteljica v šoli okrega otroka in o tem obvesti starše. O tem se spominjam osebnega dogodka. Ko sem bil v četrtem razredu osnovne šole, sem rekel učiteljici neko grdo besedo, in ona, pametna žena, je dala poklicati mojo mamo. Ta je naslednji dan prišla. Najprej sta se pomenili med seboj, potem sta me poklicali. In mama mi je vpričo učiteljice razložila, da je bilo grdo to, kar sem storil in da se to ne sme; ampak mama mi je to razložila prijazno in zahtevala, da se vpričo nje opravičim učiteljici. To sem storil in sem bil zadovoljen, saj sem si rekel: zgodba se je dobro končala. Ampak to je bla šele prvo poglavje. Ko sem  prišel domov, se je začelo drugo poglavje … Zdaj si pa predstavljajte, da bi kaka učiteljica danes storila kaj takega. Naslednji dan bi se soočila z enim od staršev ali z obema, ki bi jo ošteli, saj “izvedenci” pravijo, da se otrok ne sme grajati. Tako so se zadeve spremenile. Zato se starši nikoli ne smejo sami izključiti iz vzgoje svojih otrok.

Jasno je, da tak način ni nič prida: ni soglasen, ni dialoški in namesto da bi podpiral sodelovanje med družino in drugimi vzgojnimi ustanovami, šolami, rekreacijskimi organizacijami … jih razdvaja.

Kako smo prišli tako daleč? Ni dvoma, da imeli starši, ali bolje, nekateri vzgojni načini v preteklosti svoje omejitve. Je pa tudi res, da smejo določene napake delati samo starši, ker jih lahko popravijo na način, ki je drugim nemogoč. Vemo pa tudi, da  je življenje postalo skopo s časom za pogovor. za razmišljanje, za soočenje. Mnoge starše je “ugrabilo” delo – oče in mama morata delati – in druge skrbi in tako se v zadregi zaradi novih zahtev otrok in zaradi zamotanosti dejanskega življenja – to pač moramo sprejeti, kakršno je – znajdeta kakor ohromljena od strahu, da bi se zmotila. Problem pa ni samo v tem, da ne bi govorili. Nasprotno, površen “dialogizem” (ne dialog!) ne vodi k resničnemu srečanju pameti in srca. Raje se vprašajmo: ali poskušamo razumeti, “kje” so v resnici otroci na svoji poti? Kje je v resnici njihova duša – ali vemo to? In predvsem: ali hočemo vedeti? Smo res prepričani, da oni v resnici ne pričakujejo nekaj drugega?

Krščanske skupnosti so poklicane podpirati vzgojno poslanstvo družin. To delajo predvsem z lučjo Božje besede. Apostol Pavel spominja na medsebojno obveznost dolžnosti med starši in otroki: »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu. Očetje, ne grenite svojih otrok, da ne zapadejo v malodušje« (Kol 3,20-21). Temelj vsega tega je ljubezen, ki nam jo Bog daruje, ki » ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Tudi v najboljših družinah je treba prenašati eden drugega. Tako je pač življenje. Življenje ni izdelek neke delavnice, ampak nastaja v resnici.Sam Jezus je moral iti skozi družinsko vzgojo.

Tudi v tem primeru pelje milost Kristusove ljubezni do izpolnitve, ki je zapisana v človekovi naravi. Kakšne čudovite zglede krščanskih staršev, polnih človeške modrosti, imamo! Kažejo nam, da je dobra družinska vzgoja hrbtenica humanizma. Družbeni vpliv je vir, ki omogoča ozdraviti praznine, rane in pomanjkanje očetovstva in materinstva, kar zadeva manjs srečne otroke. Ta vpliv lahko naredi prave čudeže. In ti čuideži se v Cerkvi dogajajo dan za dnem.

Želim, da bi Gospod dal vsem krščanskim družinam za njihovo poslanstvo potrebno vero, svobodo in pogum. Če bo družinska vzgoja ponovno našla ponos svoje važnosti, se bomarsikaj spremenilo na bolje za negotove starše in razočarane otroke. Čas je, da se starši vrnejo iz svojega lastnega izgnanstva – saj so se sami izgnali iz vzgoje otrok – in v polnosti spet prevzamejo svojo vzgojno vlogo. Upajmo, da bo Gospod dal staršem to milost: da se ne bodo sami izgnali iz vzgoje otrok. To pa lahko stori samo ljubezen, nežnost in potrpežljivost.

image_pdfimage_print