Jezus v svojem času

419
»Križaj ga, križaj ga!«

8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Nenehno nasprotovanje

»Čemur pravimo zdaj krščanska vera, je nenehno obstajalo prav od začetka človeškega rodu pa do tedaj, ko je prišel Kristus sam v človeškem telesu.« “Znamenje, kateremu se bo nasprotovalo” z žarko lučjo osvetljuje te globoke besede sv. Avguština. Kristjanu Jezusovo oznanilo ni novotarija, ni filozofski nauk, rojen v možganih genialnega človeka, ampak Božje razodetje, dokončen izraz ne neke resnice, ampak večne Resnice sploh, Resnice, ki so ljudje po njej hrepeneli, jo slutili, se ji včasih približali, ki pa nikoli ni bila v celoti izražena. Še bolj kakor njegovo oznanilo, pa se Jezus sam odteguje časovnim in prostorskim kategorijam. Drama odrešenja ni samo zgodovinski dogodek, ki se je zgodil v dobi in na kraju, ki ju natančno poznamo, ampak je stalen element večne človekove drame, ki se nenehno odigrava na dnu našega srca. »Jezus bo umiral do konca sveta,« je zapisal Pascal. Vsak greh, storjen v kateremkoli trenutku stoletij, zabije žeblje v roke Križanega.

Tako se razkrije eden najbistvenejših vidikov nasprotovanja Jezusu. Zgodovina more nedvomno najti v poganstvu in judovstvu Kristusovega časa prvine nasprotovanja. Toda ali res pripada njej prvi in najodločilnejši odgovor? Jezusu, njegovemu nauku, njegovi osebi niso nenehno nasprotovali samo Judje njegovega časa. Isto nagnjenje ki sili modernega človeka, da se upira evangeljskim zapovedim, je samo odmev besnosti tistih, ki so divjali zoper Jezusa v njegovem življenju.

Sovraštvo do Kristusa obstaja. Med sodnim postopkom zoper njega in med njegovim trpljenjem se le preveč razodeva. Mar je potem ugasnilo? Ali je gotovo, da danes ne bi bilo množice, ki bi prav tako ostudno kričala, kakor so kričali v Pilatovem sodnem dvoru: »Križaj ga!« To sovraštvo se zdi nedoumljivo, ker so obrača zoper človeka, ki je vse njegovo življenje, vse njegovo poslanstvo obvladovala samo ljubezen – ali bolje, pokazalo bi se kot popolnoma neumljivo, če bi pozabili na tisto, kar se skriva na dnu nagibov, ki vplivajo na dejanja ljudi.

Jezus je tako s svojim življenjem kakor s svojo besedo nenehno sodil. Jezus obvezuje človeka, da dela, kar mu je najmanj všeč, da se opazuje v vsej svoji bedi in goloti, da izmeri svoj nič. Koga ni udarila v obraz njegova kritika? Kdo se ne zaveda, da skuša dati lažno podobo o sebi? Da stremi za prvimi mesti? Da je pripravljen naložiti drugemu breme, ki ga sam odklanja? Kdo ne razume pomena besede: trdota srca? Vse, kar Jezus uči, nasprotuje naravnim človekovim nagnjenjem, ki hočejo slediti svojim strastem. Brez dvoma je to v bistvu vsake nravnosti, vredne tega imena, vendar nobena ne gre tako daleč v junaški zahtevi po odpovedi, v obveznosti, da plavamo proti naravnemu toku življenja.

Ob izvoru nasprotovanja Kristusu stoji dejstvo, da je Kristus sodnik, nravstveni reformator, s katerim se ni mogoče pogajati. Koliko ljudi še danes zametuje krščansko vero ne iz filozofskih nagibov, ampak zato, ker so nesposobni, da bi uskladili svoje življenje z evangeljskimi zapovedmi? Kdo so bili prvi in najvztrajnejši Jezusovi sovražniki, ki so neizprosno kovali zoper njega spletke, ki jim je podlegel? Farizeji. Zakaj? Spomnimo se samo pridevkov: hinavci, pobeljeni grobovi … Predstavljajmo si te može svečanega vedenja, vajene spoštovanja in češčenja, okostenele v samozadovoljnem ponosu “boljših ljudi”. Kakšen je nujno bil njihov odgovor, ko so se vsula nanje neizprosna vprašanja? Menili so, da so na varnem, v zavetju svojih obredov. Jezus pa jih je razkrinkal, razgalil. Prav lahko si zamišljamo tudi čustva tožnikov prešuštnice, ko so jih kakor z bičem zadele strašne besede: »Naj tisti, ki je brez greha …« Teološki in politični razlogi, s katerimi so se mogli Judje boriti proti Jezusu, so prišli šele pozneje. Korenina sovraštva je bil najprej srd, ki se dvigne zoper tistega, ki je odkril tajne, katerih ne priznavamo, srd, ki je tem hujši če je našel tožnikov glas v nas odmev.

V tem smislu moremo reči, da je bila Jezusova usoda običajna usoda prerokov. Kolikokrat so v stari zavezi ti veliki navdihnjenci z življenjem plačali svojo drznost! »Kamnali so jih, žagali, umirali so pobiti od meča …« (Heb 11,36), ali pa vsaj vrženi v ječo, taka je bila njihova običajna usoda. Ali ni Jezus vrgel Judom svojega časa v obraz strašni očitek: »Tako spričujete sami proti sebi, da ste sinovi tistih, ki so umorili preroke … (Mt 23,31). Ali ni v času kraja Jojakíma umrl mučeniške smrti prerok Urijá? (prim. Jer 26,20-23). Ali niso Jeremija najbrž umorili njegovi rojaki, ki so jih razdražili njegovi neprestani, toda upravičeni očitki? In ali ni bila najgloblji vzrok smrti Janeza Krstnika divja maščevalnost prešuštnice, ki ji je očital njeno krivdo? Jezus pa si je upal govoriti bolj odkrito kakor kdorkoli. Zato smemo gledati glavni vzrok vsemu nasprotovanju, ki se bo povezalo proti njemu, prav v tem. Nič drugega kakor staro sovraštvo zla proti dobremu, duha teme proti Luči.

image_pdfimage_print