Družina – 14. Tri besede

217

Današnja kateheza je kot vhodna vrata v vrsto razmislekov o življenju družine, o njenem resničnem življenju s svjimi časi in svojimi dogodki. Na teh vhodnih vratih so zapisane tri besede, ki sem jih že večkrat uporabil. Te besede so: “prosim”, “hvala”, “oprosti”. Te besede namreč odpirajo pot za dobro življenje v družini, za življenje v miru. So preproste besede, vendar njihovo uresničenje ni preprosto. Imajo pa v sebi veliko moč: moč varovati hišo tudi skozi tisoč težav in preizkušenj, medtem ko njihova odsotnost po malem odpira razpoke, ki jo lahko sčasoma tudi podro.

Običajno jih razumemo kot besede “dobre vzgoje”. V redu, dobro vzgojena oseba prosi za dovoljenje, se zahvali ali se opraviči, če se zmoti. V redu, dobra vzgoja je zelo važna. Véliki škof sveti Frančišek Saleški je imel navado reči, da je “dobro vzgoja pol svetosti”. Toda pozor! V zgodovini smo poznali tudi neki formalizem dobre vzgoje, ki lahko postane krinka duhovne puščobe in nezanimanja za drugega. Večkrat je bilo slišati: »Za tolikimi lepimi navadami se skrivajo zlobne navade.« Hudič, ki preizkuša Jezusa, razkazuje lepe navade in navaja Sveto pismo, da se zdi nekak teolog. Njegov slog izgleda spodoben, njegov namen pa je speljati proč od resnice Božje ljubezni. Mi pa razumemo dobro vzgojo v njenem pravem pomenu, kjer je slog dobrih odnosov trdno zakoreninjen v ljubezni do dobrega in v spoštovanju drugega. Družina živi od te finese želeti dobro drugemu.

Prva beseda je “prosim”. Kadar se potrudimo, da vljudno poprosimo za tisto, za kar mislimo, da lahko tudi zahtevamo, postavljamo zares na  prvo mesto duha zakonskega in družinskega sožitja. Vstopiti v življenje drugega zahteva tudi takrat, kadar je on del našega življenja, obzirnost nenasilnega obnašanja, ki obnavlja zaupanje in spoštovanje. Zaupanje nam namreč ne daje pravice imeti vse za samoumevno. Bolj ko je ljubezen notranja in globoka, bolj zahteva spoštovanje svobode in sposobnost čakati, da bo drugi odprl vrata svojega srca. V dokaz spominjamo na Jezusovo besedo v knjigi Razodetja: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (3,29). Celo Gospod prosi za dovoljenje, da sme vstopiti! Tega ne pozabimo! Preden v družini kaj storimo: »Prosim, smem to storiti? Ti bo všeč, če tako storim?« To vljudno govorjenje je polno ljubezni. In to naredi v družinah toliko dobrega.

Druga beseda je “hvala”. Včasih vse kaže, da postajamo neka civilizacija slabih navad in zlobnih besed, kakor da je to znamenje osamosvojitve. Velikokrat jih slišimo celo v javnosti. Prijaznost in sposobnost zahvaliti se postajata znamenje slabotnosti, včasih vzbujata celo nezaupanje. Temu nagnjenju se je treba upreti v naročju družine same. Postati moramo trmasti v vzgoji za hvaležnost: tu se uresničujeta dostojanstvo osebe in družbena pravičnost. Če ta slog zanemarja družinsko življenje, ga bo izgubilo tudi življenje družbe. Za vernika je pa hvaležnost v samem srcu vere: kristjan, ki se ne zna zahvaljevati, je nekdo, ki je pozabil Božji jezik. Dobro poslušajte: pozabil je Božji jezik! Spomnimo se Jezusovega vprašanja, ko je ozdravil deset gobavcev, pa se je samo eden vrnil zahvalit (glej Lk 17,18). Nekoč sem slišal reči nekega starega, zelo modrega, zelo dobrega moža, polnega pobožnosti in modrosti življenja: »Hvaležnost je rastlina, ki raste samo na zemlji plemenitih duš.« Ta plemenitost duha, ta Božja milost v duši, nas sili k hvaležnosti, reči “hvala”. Je cvet plemenite duše.

Tretja beseda je “oprosti”. Brez dvoma težka beseda, toda tako zelo potrebna. Kadar manjka, se male razpoke širijo – tudi nehote – dokler ne postanejo globoki jarki. V molitvi “očenaš”, ki nas jo je naučil Jezus in ki povzema vsa bistvena vprašanja našega življenja, ne najdemo zastonj izraza: »odpusti nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Priznanje, da smo ga polomili, da želimo vrniti, kar je bilo odvzeto – spoštovanje, odkritost, ljubezen – nas naredi vredne odpuščanja. Tako se zaustavi okuženost. Če se nismo sposobni opravičiti, pomeni, da tudi nismo sposobni odpustiti. V hiši, kjer se ne opravičujejo, začenja manjkati zraka in vode se usmradijo. Toliko čustvenih ran, toliko brikosti v družinah se začenja z izgubo te dragocene besede “Oprosti mi!” V zakonskem življenju so prepiri, včasih celo “letijo krožniki”, toda svetujem vam: nikoli zaključiti dneva, ne da bi se pobotali! Dobro poslušajte: sta se kregala mož in žena? Otroci s starši? Ste se hudo skregali? To sicer ni dobro, ni pa resničen problem. Problem nastane, če je ta občutek navzoč še naslednji dan. Zatorej, če ste se prepirali, nikoli ne zaključite dneva, ne da bi se v družini pobotali. In kako naj se pobotam? Naj pokleknem? Ne! Samo majhna kretnja, majhna stvarčica in družinsko soglasje se bo vrnilo. Zadošča pobožati. Brez besed. Nikoli zaključiti družinskega dneva, ne da bi se pobotali. Razumete? Ni lahko, ampak treba je storiti. In s tem bo življenje lepše.

Te tri ključne besede družine so preproste besede in morda na prvi pogled povzroče prizanesljiv smehljaj. Toda kadar jih pozabimo, se ni več čemu smejati, kajne? Morda jih naša vzgoja preveč zanemarja. Gospod naj nam pomaga, da jih bomo postavili na pravo mesto, v svoje srce, v svojo hišo, tudi v svoje družabno sožitje. In ponovimo nasvet, ki sem vam ga dal: Nikdar končati dneva, ne da bi se pobotali.

image_pdfimage_print