Če boste to brali, berite po jedi

iz mojega oguljenega misijonskega cekarja

238

Da so se ti štirje dogodki dogodili v štirih letnih časih – v vsakem po eden – niti ni bistvene važnosti. Zato začnimo pripoved z zimskim časom.

V Tokiu redko sneži. Hvala Bogu! Sicer imajo rešilni avtomobili ves dan toliko dela, da se dan zdi ena sama vpijoča sirena. Japonci, posebno pa Japonke, ne znajo hoditi po snegu. Hitro zdrsijo v sneg, iz katerega se potem ne morejo več dvigniti. Ritem mestnega življenja začenja zaostajati. Posebno čas okrog poldneva ne sledi več kazalcem.

Gospa A. Y., ena izmed mojih socialnih pomočnic, me pokliče po telefonu že ob enajstih. Čeprav dela v uradu državnih železnic, se ta dan lahko giblje malce bolj prosto. Zaradi snega, ki je celo noč prihajal v Tokio. Povabi me na “udón”, se pravi na kitajsko-japonske vroče rezance. Kakor nalašč za megleno-zasneženi dan. Pol ure po telefonu se dobiva v lokalu blizu njenega urada. Pred leti si je bila kupila čevlje za sneg, ko se  je mudila na severnem otoku Hokkájdo, kjer traja zima štiri mesece.

V lokalu se  usedem k prazni mizi; danes ni dosti ljudi. Ona pa gre naročit, plačat in sprejet dve skledi kadečih se rezancev. Vonj, ki ju spremlja, preide v delovanje na daljavo: sokovi mojega želodca se odzovejo. Rezance jemo po navadi s paličicami. Vroče rezance s paličicami dvignemo iz juhe nad skledo, a le toliko, kolikor je potrebno, da se vroča juha pocedi nazaj v skledo; prevroča je za ustnice. To je treba videti: teoretično je juha v skledi, toda praktično se kar cedi od rezancev. Vljudno čaka, da gospa začne z jedjo. Boljše vrste rezanci vsebujejo tudi ocvrte ribice. Po vonju sodeč gotovo polnijo tudi najini skledi. Gospa zajame s paličicami prvo takšno gmoto in jo približa ustom. Roda se ji ustavi. Oči se zastrmijo v gmoto. Tudi jaz zapičim oči v gmoto, na zunaj lepo ocvrto. Gospoa drži gmoto s paličicami in s težavo zašepeta: »Áburamúši!« Po naše: “ščurek”. Za hip pogledam v svojo skledo, a ne opazim ničesar izrednega. Gospo pospremim s skledo s ščurkom nazaj k prodajnemu pultu. Gospa postavi skledo na pult in namigne od sklede k prodajalcu. Ta se vljudno prikloni, nekaj zamrmra in s svojimi velikimi paličicami vrže pečenega ščurka v vedro pod pultom. In – ponudi isto skledo rezancev gospe nazaj. Ta se brez besede obrne in molče – in lačna – odideva iz lokala.

Ne vem več, kaj sva potem jedla in kje. Le to vem, da sva se ta dan odrekla rezancem v skledi.

——————

Čisto naravno se po zimi spominjam tudi pomladi. Spomladi se tako ptički kot Japonci in Japonke ženijo. Večinoma še zmeraj prvič, a nekateri že drugič. Ne vem, ali se tudi ptički tako – rekel bi: nezrelo – obnašajo. Rad se odzovem povabilu k svatovski pojedini, posebno če mi ni treba prispevati k slovesnosti govora. Ker so ob slavnostni mizi vsi dobre volje, lažje primaknem kakkšno misel v smeri evangelija, ki ga pozna tako malo Japoncev.

Da se vrnem na dogodek. Nadenem si boljšo obleko in kravato vesele barve. Tokio je ogromno mesto in hiteti moram, da pridem o pravem času. Posebno ker ne vem, koliko bo gostov; če jih je malo, zamudo vsi opazijo in deluje negativno. V dvorani vlada veselo razpoloženje.

Čim večkrat morajo strežniki v kuhinjo po jedí, tem bolj slovesno je: človek ima vtis, da se pojedina širi v neskončnost. Mene posadijo poleg francoskega misijonarja, ki je član Pariške misijonske družbe in se odlično počuti. Francosko vino, ki ga servirajo, je doma blizu njegove domačije. Tudi on nosi kravato.

Ko si jo popravi, si jo skušam popraviti tudi jaz. Na spodnji strani kravate, tam, kjer se srajca in kravata dotikata, začutim nekaj, kar se zdi, da se  je zajedlo v kravato. Z obrazom pazljivo sledim obrazu soseda, s prsti pa skušam neopazno ugotoviti, kaj se drži kravate. Z levo roko sežem po kozarcu vina, da se okrepčam. Ne morem več dvomiti: ščurek je. Ali je živ? Ali je le še truplo? Strežnik v bližini opazi, da spet sežem po kozarcu vina. Takoj prihiti z novo buteljko. Prepričan je, da sem levičar, ker mi desnica počiva na kravati. Vljudno z leve strani nalije vino, za kar se mu zahvalim.

Ščurkovo truplo je hladno, torej je mrtev. V omari, kjer visijo moje kravate, najbrž ni bilo dovolj kisika. Ali pa se je bil najedel volne in naftalina. Če bi lahko šel v toaleto, bi se ga znebil. Toda v tem trenutku vstane slavnostni govornik in začne glavni govor.

Nepisano pravilo je, da ga vsi gostje poslušajo. Je namreč neke vrste razglašanje odlik tako ženina kot neveste. Natakar v bližini pridno pazi na mojo levo roko. Spet mi vljudno in neopazno nalije vino v kozarec. Ne upam si odmakniti prstov od ščurka – slišal sem, da mrtev ščurek smrdi. Če se prav spominjam, je slavnostni govor – s ploskanjem vmes – trajal skoraj pol ure. Nato je toaleta z ogromno količino belega toaletnega papirja spremila ščurka na zadnjo pot.

Hvala Bogu, da imamo Slovenci trdoživ sistem z ozirom na količino vina. Ob vrnitvi iz toalete me je vljudni strežnik že čakal z buteljko. Kot “levičar” sem v desni roki krčevito stiskal robček.

Gospod misijonar mi je še isti dan čestital, da znam ceniti odlično francosko vino. Pomislite: samo pet kilometrov je od njegovega doma do te slavne vinoteke.

Poletni in jesenski ščurek prideta na vrsto prihodnjič.

image_pdfimage_print