Verska znamenja v pokrajini – simboli človekovega srečanja z Bogom

161

Velikonočni praznik je nekaj posebnega. Duhovno pokrajino krščanske civilizacije preprede z vznemirljivimi znamenji. Staro pogansko veselje ob znova oživeli naravi, ki je premagala zimsko smrt, preraste s skrivnostjo Križa. Na njem se v mukah izpolni Odrešenikova usoda. Pomladanska življenjska radost je nenadoma okvir za osrednji krščanski dogodek, Jezusov misterij, ki se iz smrti na križu razpne v sijaj vstajenja in večnega življenja izven zakonov časa in prostora.

Velikonočno dogajanje je pretkano z vrsto dramatično stopnjevanih dogodkov pa tudi številnih drobnih pripetljajev. V njih nastopijo tedanji ljudje iz provincialnega obrobja. Misterij Velike noči jih prestavi v osredje duhovne prenove človeštva.

V dogajanje vdirata čustveno razgibana človeška telesnost in človeška duhovnost, ki raste v vstajenjsko molitev ob soočanjih z unmirajočim in vstalim Kristusom.

Vznemirjene priče iščejo resnico, se čudijo, premišljujejo, se trudijo verjeti, žele, da bi jim srečanje s Križanim prineslo mir v razbolele duše. Ganljivo je srečanje z Marijo Magdaleno, simbolom hrepenečih po Bogu. Jezus se prikaže učencema na poti v Emavs. Sreča se s Tomažem, ki je odvisen od oprijemljivih, fizičnih izkušenj.

Srečanja se dogajajo v konkretnem času in prostoru, v Jeruzalemu, a tudi v njegovi bližnji in širši okolici. Različnost pokrajine je po svoje važna.

Velika dramaturgija velikonočnih skrivnosti za vedno zaznamuje zgodovino. Konkretno zemeljsko geografijo preprede s posebnimi znaki, cerkvami, kapelicami, križi, ki iz roda v rod izpričujejo blagovest Kristusovega razodetja.

Nekatere pokrajine slovijo po posebno velikem številu prisrčnih božjih znamenj, po umetniško dragocenih imenitnih cerkvah, a tudi preprostih spomenikih ljudske kulture. Za slovenski narod je znano, da je skoazi stoletja častil Boga z jezikom zavzetosti. Kljub prodoru industrije in tehnike in negativnemu odnosu nekdanjega sistema do verskih vprašanj so se v nekaterih predelih Slovenije še ohranili biseri stare cerkvene arhitekture.

Malokdo pa ve, da je s Slovenci poseljena Podjuna na avstrijskem Koroškem ena tistih srečnih evropskih pokrajin, kjer se je do danes ohranilo posebno veliko znamenj pobožne ljudske dediščine. Seveda ne le kulturnih spomenikov prvega reda, temveč preprostih znamenj človekovih srečanj z Bogom.

Podoba je, da je ta dežela, polna širokih polj, temnozelenih gozdov, gričev in ravnin, ki jih prepredajo blagodejne vodne žile, postala prijetna, razpoznavna in varna komaj tedaj, ko je vernik v čast in slavo Boga v njej sezidal številne cerkvice in na njenih ovinkih in križiščih postavil posebna znamenja, ki jim pravijo “križi”.

Mimoidoče opozarjajo na trpljenje velikega petka in blagovest velike noči. Istočasno so starodavni evropski kažipoti in mejniki, simboli povezovanja in ločevanja med ljudmi.

Koroški križi so na široko zakoreninjeni v deželi in v podzavesti prebivalstva. Niso le materialni dokaz globoke vere, temveč duhovna znamenja, sveti križi, priprošnja, molitev celotne pokrajine k Bogu.

Skozi stoletja so jih verniki postavljali na posebne, izrazite točke v pokrajini v spomin na Jezusovo trpljenje in vstajenje, a tudi kot opozorilo v goščavi življenja, da ne izgubiš prave poti in ne zablodiš.

Nekateri raziskovalci so prepričani, da stoje mnogokrat na mestih starih poganskih svetišč ali kultnih krajev. Najprej so bili morda v obliki malih kapelic grajeni svetilniki-tabernaklji za duše umrlih, pa tudi preprosti leseni križi. Kmalu pa so se pojavile prave kapelice, miniaturne cerkvice s šilastimi strehami, ki so ponudile samotnemu popotniku sredi polja zavetje pred neurjem.

Če stojiš na visokem hribu, se ti odpre pogled na slikovito podjunsko pokrajino, ki je posejana z množico religioznih znamenj, drobnih kulturnozgodovinskih biserov. Iz njih je stkana komunikacijska mreža stare civilizacije.

Ko slavijo božjo skrivnost, kot se je uresničila med ljudmi, imajo istočasno praktičen pomen. So potna znamenja, priprošnje zoper hudo uro in nevihto, zoper kugo in druge bolezni, boječega ščitijo pred hudimi duhovi in strahovi, so mejniki posestev, včasih imajo posebne religiozne funkcije kot pasijonski križi in križeve poti. Poleg križa ali Jezusa na križu se v kapelicah nahajajo kipi ali podobe različnih svetnic in svetnikov, posebno Marije, ponekod so upodobljeni vstali Jezus, zadnja večerja, Jezusovo srce, včasih kraljuje nad dogajanjem Bog oče kot skrivnostna gibalna sila celotnega stvarstva.

Ob pogledu na križe in znamenja se mimoidoči sooča s svojo lastno usodo. Zasluti nenavadno moč Kristusovega misterija. Čuti, kako izroča jezus na križu, kot piše v Svetem pismu, svojo dušo v roke Boga Očeta, da vstane od smrti v večno življenje.

image_pdfimage_print