Veliki teden doma

144

Vera v Kristusovo vstajenje od mrtvih je temeljna resnica krščanstva, zato je velika noč praznik vseh praznikov, ima najdaljšo pripravo in ga v ljudskem izročilu spremlja vrsta šeg.

Cvetna nedelja, zadnja v postu, je v bogoslužju spomin Jezusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem in blagoslov prvega pomladnega zelenja se opira na evangeljsko poročilo, da so Jezusu, ko je jezdil v mesto, na pot nastiljali palmove veje. Toda v cvetnonedeljski butari, ki mora biti narejena iz več vrst rastlinja – ponekod okrašena s pisanimi trakovi, ovešena s pecivom ali sadjem –, se (po Kuretu) skrivajo tudi sledovi nekega predkrščanskega obreda za pospešitev rodovitnosti ali odvrnitev zlih sil.

Po cvetni nedelji se začne veliki teden. Spodobi se, da ženske prve tri dni opravijo temeljito čiščenje v hiši, ker naj bi bilo za praznike vse lepo snažno in urejeno, dovolj časa za pravo praznovanje.

Na veliko sredo je bila nekdaj navada, da so po popoldanskem opravilu v cerkvi fantiči zunaj nje zagnali hrup z ragljami in z razbijanjem prej pripravljene ropotije. Rekli so, da Boga strašijo.

Ko med obredi na veliki četrtek utihnejo zvonovi, pravi izročilo, da gredo v Rim. Zvonjenje poslej do velike sobote nadomešča ropotanje ragelj. Marsikje so na veliki četrtek delali samo najnujnejše. Pokanje z biči in tuljenje na mlečne piskre v Prekmurju pa naj bi bila ostanka predkrščanskega preganjanja čarovnic.

Veliki petek, edini dan v letu, ko ni maše, ampak samo obred v spomin Jezusove smrti na križu, so verniki nekdaj doživljali kot dan žalosti. Delo je moralo počivati, kakor če bi imeli mrliča v hiši in ponekod so ženske v črnini prihajale v cerkev molit k Božjemu grobu. Postili so se tako strogo, da ponekod še kuhali niso ali pa samo enkrat zaužili kakšno zelo skromno jed.

Dokler so bili obredi velike sobote še zgodaj zjutraj, je bil pred cerkvijo najprej blagoslov ognja in fantiči so ga z drevesno gobo raznesli po domovih, da so ženske z njim zakurile na ognjišču. Ko so se spet oglasili zvonovi, ki so se vrnili iz Rima, se je bilo treba po stari šegi brž umiti s tekočo vodo za obrambo pred boleznimi, dekleta pa za lepoto. Ponekod so med zvonjenjem otresali sadno drevje, da bi bolj rodilo.

Na veliko soboto popoldne je blagoslov velikonočnih jedi, ki jih ženske prinesejo v jerbasu ali košarici, pokriti z lepim prtičem, pač iz spoštovanja do simboličnega pomena žegna, ki vernikom velja za obredno jed. Prav je, da se k temu spet vračamo in da je tudi v mestu vse manj tistega sramežljivega skrivanja v navadnih torbah in polivinilastih vrečkah. Velikonočne jedi niso povsod enake, povečini pa vendar pripravijo svinino, potico oziroma kolač ali boljši kruh, hren in pobarvana jajca – pirhe. Meso naj bi pomenilo velikonočno jagnje-Jezusa, kolač trnjevo krono, hren žeblje, pirhi pa kaplje krvi ali grob, iz katerega je Jezus vstal od mrtvih.

V soboto popoldne se že začne velikonočno praznovanje. Na vzhodnem in severnem robu slovenskega ozemlja so ga nekdaj zaznamovali s kresovi. Na veliko nedeljo zjutraj pa je slovesna vstajenjska procesija, ki se po deželi še vije med hišami, travniki in njivami; spremlja jo slovesno pritrkavanje, pokanje s topiči, vijejo se bandera in odmevajo velikonočne pesmi.

 

Jezus je od smrti vstal,

od njega bridke martre,

nam se je veseliti,

nam hoče k troštu biti.

Aleluja!

image_pdfimage_print