Pekovski vajenec iz Znojma

Prvi del: STOPNICE K OLTARJU

376

Žrtev in čudež

Grah in klobase niso slaba jed. To je vedel pekovski mojster Weirig in, ker je njegova žena vedela, da ima mož to jed rad, so bile na mizi “Pri železni hruški” vsako sobote opoldne okusno pripravljene klobase z grahom.

Pri kosilu je mojster zgovorno obravnaval vso veliko in malo politiko. A to soboto ga nihče ni prav poslušal. Tedaj mojster sredi stavka obstane, porine krožnik vstran, s pestjo udari po mizi in reče:

»Presneto! Tukaj sedim in govorim in govorim, od vas pa nihče ne črhne besedice. Molčite kot kozarec, poln zlatih rib. Ščinkavec v kletki je onemel. Rezka je pozabila na petje in klepetanje. Klemen ves božji dan ne pove treh stavkov in celo moja žena ne zna več jezikati in godrnjati. Pekarna “Pri železni hruški” je postala kar naenkrat najbolj tih samostan.

Nihče se ni smejal šali. Rezki so privrele solze v oči. Klemen se je pokrižal in odšel. Tedaj pa je tudi dekle odhitelo iz izbe.

»I kaj pa imate?« je vprašal mojster ženo.

»Ti ljubi Bog!« je rekla gospodinja. »Mar nimaš oči? Takile ste moški. V politiki veste vedno vse do lasu natančno, kaj misli papež in kaj namerava cesar, kar pa se godi okrog vas, za to ste gluhi in slepi. Kaj nisi opazil, da hodi Rezka okrog kakor deževno vreme in da Klemen kar vidno hira od samih srčnih bolečin?«

»Hm, opazil sem že. A kaj je temu vzrok, to bi rad vedel?«

»No, kaj imaš res desko pred lobanjo? Ali si ne moreš razlagati tega?«

»Ti misliš Rezka in Klemen?…«

»No, seveda mislim. Fant dekleta ljubi in Rezka bi rada, da odpre usta in spregovori besedico, ki srcu dobro de. In Klemen, dam, mislim, da dekleta rajši vidi kot celo kopo starih žensk skupaj. Pa tega pač ne upa priznati mojstrovi hčerki. To je tvoja žena opazila in ji zato ni treba rabiti svetilke in čevljarske butice kot Eliji.«

»Gromska strela! Zato vendar ni treba hoditi okrog kakor kokoš, ki ne ve kam z jajcem. Rezka in Klemen! To je ravno tisto, česar si želim že vse leto, odkar je fant pri nas. Bo vsaj pošten pekovski mojster prevzel pekatno “Pri železni hruški”, ko jaz zatisnem oči. Bom že naučil fanta, da odpre kljun in Rezki pove, kako mu je pri srcu. To le meni prepusti, gospa mojstrica!« In pek si je zadovoljno mel roke, nato pa ženo krepko objel in poljubil.

»Ne nori, stari!« se je branila žena in si z robom predpasnika obrisala z obraza dokaze zakonske ljubezni.

Gospodinja je prav videla, kar se je godilo z Rezko. Dekle je sedelo v svoji sobi in srce ji je hotelo počiti od bolečine. »Ko bi le eno samo besedico spregovoril,« je ihtela. »Le eno samo besedico, da me ima vsaj majčkeno rad. Bila bi takoj zadovoljna. Tako pa – ah, to je preveč hudo!«

Pod njenim oknom je žvrgolel drozg.

»Seveda, ti,« je vzdihnila Rezka, »ti odpreš svoj kljun in poveš, kaj čutiš v srcu. Klemen pa ni tako pameten in meni hoče zaradi tega srce počiti od bolečine.«

V sosednji sobi je tudi Klemen doživljal bridko uro. Ljubi Materi Božji je tožil svojo bol. Že davno je bil opazil, da mu je Rezka dobra in gotovo ni bilo v vsem velemestu dekleta, ki bi bilo tako dobro in ljubeznivo kot mojstrova hčerka. »Kakor mati doma,« je moral pogosto misliti, če je Rezka dala revnemu potepu štručko kruha in mu zraven spregovorila tako prisrčno besedico, da je morala vsakogar osrečiti. In mojster mu je dober in gospodinja tudi. Prav gotovo bi mu ne zamerili, če bi poprosil za Rezko. O, tako prijetno bi bilo za vedno ostati v pekarni “Pri železni hruški”! In mar ni bila vsaka druga pot spet povsem zaprta? Ali naj vse življenje žaluje in hrepeni potem, kar se mu nikoli ne bo moglo uresničiti?

A vendar! Ali ni bil vsak udarec zvona, ki je zazvenel sem prek od cerkve sv. Štefana kot železen glas božji, ki ga je vabil? Vsako jutro, potem ko je bil navsezgodaj raznosil kruh, je Klemen v stolnici stregel pri sveti maši. To je bila zanj še vedno ista sreča kot v otroških letih. In vendar se mu je ravno pri službi božji pogosto globoka bolečina zarezala v srce. Ali ni bilo nekaj stopnic od strežnika do duhovnika bolj neprehodnih kot najbolj strmi gorski prelazi, preko katerih je nekoč plezal v Alpah? Če se je nato pri povzdigovanju v mašnikovih rokah pekovski kruh spremenil v Telo Kristusovo, tedaj je pogosto kričalo v dušo strežnika: »Ljubi Bog! Stori majhen čudež tudi zame! Po duhovnikovi besedi spremeniš kruh v svoje Telo, reci še čudežno besedo zame in naredi iz peka tistega, ki sme držati v rokah božji Kruh.«

Z roko je Klemen rahlo božal stare, že orumenele in zmečkani liste latinskih zvezkov, ki jih je bil popisal v župnišču v Tasovicah. Bilo mu je, kor da vidi kakor prt beli obraz umirajočega župnika spet pred seboj. Tedaj se mu je zdelo, da spet sliši njegov slabotni glas: »Janez, čutim! Ljubi Bog te hoče imeti za duhovnika. In kar človek čuti na smrtni postelji, se prav gotovo uresniči. Janez, ljubezen božjo ponesi med ljudi!«

Tedaj je pekovski pomočnik krčevito sklenil roke pred podobo ljube Matere Božje in molil iz vsega srca:

»Ljuba Mati Marija. Sprejmi moje ubogo srce v svoje varstvo, da ne pozabi božje ljubezni zavoljo trohice človeške ljubezni…«

image_pdfimage_print