Ignacij Knoblehar

584

Misijon po Knobleharjevi smrti

Kirchner je na Dunaj prinesel več predmetov za “Nubijski muzej”.

Jeranu je pisal (Zgodnja Danica 11.11. 1858), kako malodušni so bili na Dunaju glede bodočnosti misijona: »Prijatelje na Dunaju sem dobil še močno pobite zavoljo zadnjih stisk, ki so zadele naš misijon. Za prihodnji petek je sklicana seja, ki pa ne bo nič odločala, dokler se Rim ne izreče. Šele potem se bodo dale napraviti odredbe za bližnjo bodočnost.«

16. novembra je bila seja. Na njej so prosili Kirchnerja, da bi se iz Rima dal imenovati za provikarja. Pa ni hotel. Razpravljali so o tem, kateri cerkveni red bi naprosili, da bi jim pomagal v misijonu. Zedinili so se za frančiškane, ki so imeli takrat v Egiptu več samostanov. Sklenili so domeniti se z vodstvom neapeljskega frančiškanskega zavoda Palma, pod kakšnimi pogoji bi nekaj časa še sprejemali črne dečke. Morda bi se hotel en del njihovega vzgojnega in učnega osebja preseliti v Egipt in tam odpreti podoben zavod. — Društvo v nemškem Kölnu za oskrbovanje zamorskih otrok je bilo zaprosilo odbor Marijinega društva, da ga sprejme v svoje okrilje. Na tej seji so ga sprejeli.

Konec decembra se je Kirchner z Dunaja spet peljal v Ljubljano. Prispel je na starega leta dan in je ostal dva dni. Imel je posvete z Jeranom in drugimi Knobleharjevimi sodelavci. Popoldne 2. januarja 1859 se je odpeljal proti Rimu.

21. januarja je pisal kardinal Barnabò Hurterju na Dunaj, da se mu je prišel Kirchner z njegovim priporočilom predstavit. Pogovajala sta se »resno o zadevah tega misijona, ki zasluži vso pozornost, dokler ne bo prenehal s smrtjo maloštevilnih misijonarjev, ki so še ostali živi.«

Na seji Kongregacije je Kirchner zelo stvarno in prepričevalno dokazoval, da na misijon še naprej ostane. Njegov zagovor se je zdel vsem »pameten, moder in prepričljiv.« Navajal je misli, ki je bil Knoblehar večkrat govoril o njih.

V Rimu je dobil v roke 8. Letno poročilo Marijinega društva, ki je od 1. maja 1858 do konca sprila 1859 izkazovalo 36.788,00 goldinarjev dohodkov. Da se je toliko nabralo, je bilo treba že zelo prositi. Od tega je Ljubljanska škofija dala 2.252,00 goldinarjev, lavantinska 414,00, krška 297,00, goriška 741,00, tržaška 626,00, zagrebška 260,00.

Ko to letno poročilo obvešča društvene člane o Kirchnerjevih razgovorih na Dunaju in v Rimu, dostavlja: »To sporočilo mora prijatelje misijona ne samo pomiriti, ampak tudi prepričati, da je misijon po blagoslovljenem prizadevanju g. Kirchnerja pognal bolj trdne korenine in da se je začelo novo, neprimerno bolj zavarovano delovanje.«

Kirchner je bil nekolikokrat sprejet pri papežu Piju IX.; zadnjikrat je bil sprejet 12. marca. Papež je odobril vse njegove važnejše ukrepe – večinoma so bili Knobleharjevi. Obljubil mu je, da bo podpiral misijon s svojim blagoslovom, molitvami in tudi z denarjem, kolikor bo mogel. Dal mu je velike pravice in oblasti.

Iz Rima se je Kirchner peljal v Neapelj. Šel je molit na Knobleharjev grob. Potem je z avguštinci uredil vse potrebno, da bi se Knobleharjevo truplo prepeljalo v Ljubljano. — Vemo pa, da se ta načrt ni izvršil.

V zavodu Palma se je dogovarjal o številu zamorskih dečkov, ki bi jih mogli sprejeti.

Iz Neaplja se je vrnil v Rim. Iz pisma kardinala Barnabò, ki ga je pisal 12. maja 1859 na Dunaj Hurterju, se vidi, da je Kirchnerja večkrat pozval na razgovor. Dogovorila sta se , da bo Kirchner povabil frančiškane, ki že delujejov Gornjem Egiptu, naj pridejo v Šelal pod Dolenjo Nubijo in tam ustanovijo postajo v okviru osrednjeafriškega misijona in zavod za mlade zamorce. V mili šelalski zrak bi se sudanski misijonarji hodili krepčat iz uničujočega sudanskega podnebja. Tudi na misijonske postaje v Sudanu bi naj frančiškani šli in polagoma vzeli v roke ves misijon. Prihajali naj bi iz Avstrije da bo misijon ostal pod njenim pokroviteljstvom in da bodo deležni podpor avstrijskega Marijinega društva. Ko se bo Kirchner vrnil v Afriko, bo iz Šelala poročal Kongregaciji, kako bi ustanavljal postajo in koliko bi stala.

Kirchner je tudi napisal 5. maja Kongregaciji kratko spomenico o Šelalu in o pritegnitvi gornjeegiptovskih avstrijskih frančiškanov k delu v misijonu. – Kardinal mu je še isti dan napisal odgovor. “Zaradi tehtnih razlogov”, ki jih je v spomenici omenil, mu je z veseljem odobril načrt. – O tem je kardinal pisal 12. maja tudi Hurterju na Dunaj.

Kirchner je Kongregaciji predlagal, naj postavi dr. Mitterrutznerja za provikarja, saj je bil velik prijatelj in goreč sodelavec Knobleharja. Za nekaj časa naj bi šel v misijon, potem bi se pa lahko vrnil v Rim ali v Brixen in od tam vodil misijon. Kongregacija je res ponudila provikarstvo Mitterrutznerju, a je odklonil.

Predstojnik njegovega samostana Nova Štifta pri Brixnu in brixenški škof Vincencij Gasser sta mu odrekla dovoljenje, ker bi bil njegov odhod velika škoda za samostan in za škofijo. Pa tudi sam se ni mogel ogreti za to misel. Dne 14. maja mu je kardinal Barnabò pisal: »Zelo všeč bi mi bilo, če bi mogli iti v misijon v osrednji Afriki, ki mi Vas je zanj predlagal zanj misijonar g. Matej Kirchner. Pa ker morate biti odvisni od svojih predstojnikov, ki Vam iz upravičenih razlogov ne dajo dovoljenja, nočem vztrajati pri svoji nameri. Upam pa, da če ne morete delati za ta misijon v Sudanu samem, boste od tam še nadalje delovali v njegovo korist.«

Nato je kardinal Barnabò prosil Kirchnerja, da naj on prevzame provikarstvo. Povedal mu je, da ga je dr. Mitterrutzner predlagal. Kirchenr se je naposled uklonil in sprejel nase “strašno breme”, kakor je večkrat dejal. Kakor bomo videli, ga je pa kmalu odložil. Knoblehar ga je pa brez ugovora nase vzel, ko je bilo še mnogo bolj strašno, in ga je tiho nosil, dokler ga ni strlo.

Kirchner se je v Rimu pogajal z vrhovnim predstojnikom frančiškanov, da bi prevzeli šelalsko postajo in polagoma ves misijon. Ta se pa ni mogel odločiti. Zato je potoval v Benetke in na Tirolsko, da bi se dogovarjal z obema provincialoma. Dala sta mu precej upanja, končni odgovor sta pa še odložila.

S Tirolskega se je peljal na Dunaj, da o vseh dogovoril poroča odboru Marijinega društva. Peljal se je tudi v München, da bi tamkajšnje Ludovikovo misijonsko podporno društvo ogrel za svoj misijon.

V začetku julija je za dva dni spet prišel v Ljubljano. Z Jeranom in njegovimi zaupniki se je hotel pomeniti o vseh svojih novih pogajanjih. Pri tej priliki je prinesel v Ljubljano listino o odpustkih, ki jih je papež naklonil častilcem podobe v novi uršulinski kapeli. Podobo je napravil slikar Tome iz Šentvida nad Ljubljano. Kirchner je vodil procesijo, ki so z njo nesli podobo v kapelo.

Med Avstrijo in med Francijo in Sardinijo je izbruhnila vojska. Zato se je moral Kirchner vračati proti Afriki skozi Carigrad. Od Budimpešte se je vozil z njim Blaž Verri iz Milana, Olivierijev pomočnik pri odkupovanju črnih sužnjev. Z njim je potoval tudi frančiškan p. Janez Reinthaler. Takrat pač ni mislil, da bo čez dve leti on postal za Kirchnerjem provikar. Rodil se je leta 1824 v vasi Burgau na Gorenjem Štajerskem. Leta 1841 je vstopil v severnotirolsko frančiškansko provinco in je bil let 1847 posvečen v mašnika. Zdaj je potoval po naročilu predstojnikov, da pregleda razmere v misijonu. — Omenili smo, da je Kirchner na tem potu naročil v Aleksandriji Knobleharjevo spomninsko ploščo za kartumsko cerkev. Zdaj je potoval po naročilu predstojnikov, da pregleda razmere v misijonu. —V Kairu je Kirchnerja pozdravil misijonar Comboni, ki se je peljal v Evropo popravit si zdravje. Deloval je z Beltramom pri Svetem Križu; malarija ga je pa tako tresla, da so mu že pripravili rakev. Zdaj je Kirchnerju poročal, da delujeta v Kartumu Beltrame in Dal Bosco, pri Svetem Križu Lanz in Kaufmann, Gondokoru pa Morlang in Viehweider.

V Šelalu je Kirchner kupil ilnato hišico in nekaj zemlje, da bi postavil misijonsko postajo in v njej okrevališče za misijonarje in semenišče za črnce. Kardinal Barnabò mu je 26. novembra naslovil v Šelal pismo: »Te dni sem dobil Vaše pisanje z dne 29. septembra. Iz njega razvidim, da se Vam je posrečilo dobiti zemljišče za novo misijonsko postajo, ker bodo mogli stanovati misijonarji osrednje Afrike. Ta novica mi je zelo dobrodošla. Ker zelo želim, da bi se izbolljšalo stanje misijona, Vam bom skušal poslati vsoto, ki ste me zanjo prosili; upam, da bom mogel čimprej ustreči Vaši želji. Če na kraju samem vidite, da se ne sme brez škode misijonarjev in misijona odlašati z začetkom dela, si najemite posojilo in jaz bom o tem sporočil Kongregaciji.«

V ilnati hišici sta se naselila p. Reinthaler in še en frančiškan iz Aleksandrije, da pripravita vse potrebno za zidavo nove hiše.

Kirchner se je pa peljal naprej gori po Nilu. Dne 17. novembra 1859 se je po malo manj kakor poldrugem letu vrnil v Kartum.

Kaj je slišal in opazil v kartumski hiši? Kako so po Knobleharjevem odhodu v Evropo živeli v Gondokoru in pri Svetem Križu? Kako je potem odločil?

O tem v prihodnjem nadaljevanju.

image_pdfimage_print