Za tankimi stenami

spet nekaj iz mojega oguljenega misijonskega cekarja

304

Človek mora živeti na Japonskem vrsto let, da opazi napredek. Ko sem prišel na Japonsko pred več kot pol stoletja, so bile prenekatere stene bivališč tanke. Ne mislim na tipično janponske premakljive stene iz ojačene lepenke. V mislih imam stene, ki jim takrat ne bi mogel reči, da so iz gluhega cementa. V neposrednih povojnih letih je bilo važno le to, da si lahko kje bival. Tudi zame je bilo to važno. Posebno, ko sem hodil nabirat denarne darove za našo socialno-misijonsko postojanko na robu Tokia.

Tistega usodnega dne sem nameraval oditi v oddaljeno obmorsko mestece. Toda prijateljska družina, ki mi je po navadi nudila prenočišče, je za nekaj dni odpotovala. Še enega prijatelja sem imel v tem mestecu. Prav ko sem ga oklkal po telefonu, se je odpravljal tudi on na potovanje. Skrajni čas je, da omenim dejstvo: bil je konec aprila z nekaj državnimi prazniki na obzorju. In s prvo pomladansko toploto v zraku. In najbrž tudi s preveč utrujenimi srci naokrog. Kakorkoli že – prijatelj mi je ponudil ključ od sobe, ki jo je bil podedoval po umrlem sorodniku. Je sicer razmeroma udobna soba, toda v sklopu še drugih sob. Poslopje stoji blizu morja. Nekaj sob je rezerviranih za ljudi, ki delajo na ladjah. Če me to ne moti, imam sobo na razpolago za več dni. Hvaležno sprejmem ponudbo. Pred svojim odhodom mi na postaji izroči ključ. In naj ga pustim tam in tam, ko se vrnem v Tokio.

Dandanes so tudi v tem mestecu poslopja ob morju tako privlačna kot tista v sredi mesta. Takrat, kakih deset let po vojski, pa so razne prerokbe o zmagi različnih ideologij krasile – po pravici rečeno maličile – zidove. Toda stavba kot takšna mi ugaja: ookno je odprto v morje, stopnice do drugega nadstropja niso previsoke; od hiše ni daleč do raznih mestnih predelov. Nosnice se tudi kmalu navadijo na dobesedno sintetičen vonj iz rib, bencina in drugih pristaniških sestavin.

To je moj drugi večer v tem poslopju. Tudi če se elegantno izrazim, da sem prebil dan misijonsko angažiran, te besede ne spremenijo dejstva, da sem beračil za denar. In beračenje je delo. In delo utruja. Ta večer hitro zaspim.

Nekaj me zbudi. Besede, izgovorjene čisto blizu, glasno, ostro. Negibno ležim. Oči mi drsijo skozi temo okrog mene. Glasovi prihajajo od druge strani stene. Nekdo se zakrohota, nek ženski glas stoka, krohotu se pridruži ledeno zapovedovalno še drug moški glas, sledi ženski krik, potem šum teles, ki udarijo ob steno, in potem – strel. In potem je tako tiho, da čujem bitje svojega srca. S postelje se splazim k oknu in previdno odmaknem zaveso. Nekaj ladij drema ob pomolu. Ne bi rekel, da spijo, ker se svetilke v jamborih premikajo sem in tja. Svetilka na valolomu je čisto mirna. S pomola se odmakne motorni čoln in izgine v temi onstran valoloma. Nebo je pokrito z oblaki kot da so tudi luna in zvezde odšle na potovanje. V takšni temi ni težko odstraniti trupla in ga spraviti na ladjo.

Spomnim se opazke svojih japonskih prijateljev: gangsterji na Japonskem se izogibajo navadnih, povprečnih ljudi, če jih ti pustijo  pri miru. Svoje trnke mečejo za velikimi ribami v vodah delniških družb … Previdno potegnem zaveso na prejšnje mesto, tiho se vrnem k postelji. Poslušam. Nekaj šuma ujamem, sicer pa je čisto tiho. Poslušam. Še tišje je. Z zaupnim pogledom k angelu varuhu spet zaspim.

Tretji dan. Telo je spočito, vest pa ne. Kaj, če se je zaradi poraza v vojski taktika gangsterjev spremenila? Takozvani ovprečni ljudje so tudi vpleteni v mednarodna razmerja, marsikaj vedo, kar lahko – pod pritiskom izsiljevanja – razkrije denar. V prtljagi nosim s seboj droben angleško-japonski slovarček. Za vsak primer. Sicer že obvladam navaden pogovor – do neke mere, se razume. Tudi če bi imel na razpolago vse potrebne besede: ali bi jih lahko tako povezal, kakor jih japonščina zahteva za nedvomljiv smisel govora? Dvomim. V tovrstnem dvomu nisem dolžan reagirati. Vem, da bi tudi z angleščino ne mogel razčistiti problema. V tistih letih je policija razpolagala le s  peščico policistov, veščih angleščine. Sicer se je policija v številnih tečajih izpopolnjevala – vendar za prihodnost, ne za trenutno stanje v mestecu ob morju.

Tretji dan končam kot vse druge dneve “dela” V žepu nosim prejete darove v obliki denarja. V srcu nosim hvaležnost Bogu: ljudje so dali te darove meni, lahko bi jih hranili drugje. Nekateri, seveda, jih bodo. Kot zmeraj. V žepu in srcu vlada ravnotežje. V vesti pa ne. Še zmeraj me grize negotovost. Nekaj bi moral vsaj poskusiti v smeri rešitve. Saj gre za človeško življenje! In človek ni ne prodajni avtdomat, ne opica.

Ob vhodu v poslopje me prijazno pozdravi prileten možakar, ki ga vidim prvič. Predstavi se za oskrbnika poslopja. Angleško govori kar dobro; spominja me na srežnike na mednarodnih ladjah. Izrazi upanje, da me pčretekla noč ni vrgla iz spanja. Šlo je za glavno zadnjo skušnjo nove japonske gledališke skupine. Gospod oskrbnik si mane roke.

»Rad imam igre. Ta je, kolikor vem, prva v tem mestecu po vojski. Vesel sem, da smo spet zmožni kulture!«

Kimaje se strinjam. Tudi jaz sem vesel – tja do spodnje plasti vesti, kjer se nabirajo dvomi. Eden od teh se je skril in mi zdaj, ko to razkrivam, šepeče: »Si gotov, da oskrbnik ni bil v službi gangsterjev?«

image_pdfimage_print