Misijon po Knobleharjevi smrti
Matej Kirchner, ki je moral po Gostnerjevi smrti prevzeti skrb za ves misijon, je sprevidel, da mora potovati v Evropo in urediti vse tisto, kar je hotel urediti Knoblehar. Bil je še ves mrzličen, zato mu je bila dolga pot zelo težavna, zlasti v Nubijski puščavi. Na potovanju je tudi on videl skupine nesrečnih sužnjev, ki so jih gnali na trge. Gledal je pretresljive prizore. Zato se je šel v Kairu pritožit k egiptovskim oblastem, ki so pa imele samo lepe besede. Tudi avstrijski generalni konzul je za to hodil k najvišjim egiptovskim oblastnikom. Peljal se je celo v Crigrad. Pa se tudi tam ni nihče zganil.
Zadnjega septembra 1858 je Zgodnja Danica prinesla vest: »Mož v cvetu mladosti, nežne, pa visoke postave biva zdaj med Slovenci. Močno sta skozi štiri leta na njem glodala vročina in mrzlično sudansko podnebje. Pa kakor trepetajoča ribica oživi, če spet pride v vodo, tako se je bledo in upadlo boličje tega gospoda naglo poživilo, napolnilo in pomladilo, ko je rišel čez morje v naše kraje. Dne 24. tega meseca je z Trsta, kjer je bil 12 dni v lazardetu (v zdravstvenem zaporu, karanteni) potoval skozi Gorico proti Ljubljani, kamor je prišel 25. tega meseca. Prijazna gostoljubnost in velikosrčnost, s kakršno so ga na potu sprejemali, zlasti v Trstu, Gorici, Postojni, Cerknici in zdaj v Ljubljani, je lepa priča, v kako živem spominu je Slovencem afriški misijon in delavci v tem pretežkem in zapuščenem vinogradu. Čez nekaj dni bo odpotoval proti Dunaju, potem v svojo domovino, na Bvarsko, slednjič v Italijo in Rim, od koder se bo po izvršenih opravkih vrnil na svoje apostolsko delo med črne brate.«
Potem Danica obširno poroča o Kirchnerjevih načrtih. Rad bi za svoj misijon dobil razen svetnih duhovnikov tudi kakšen cerkveni red. Za misijonarje naj bi se kupila, morda v Kairu, hiša, kjer bi se privajali podnebju in se po naporih ali boleznih hodili krepit. Pri Svetem Križu naj se ustanovi skupna naselbina za vse katoliške črnce. Tamje treba tudi novih, boljših misijonskih stavb; za dečke in deklice sta potrebni posebni, ločeni hiši. v Kartumu se naj za otroke razkolniških Koptov ustanovi posebna šola, za mlade zamorke pa vzame v najem hiša. Kartumsko misijonsko poslopje bo treba sčasoma vzdigniti za eno nadstropje, da se stanovanjske sobe nekoliko dvignejo iz smrdljivega, kužnega ozračja. — In še o več takih željah je Kirchner govoril z Jeranom. Omenili smo, da ko je šel gledat kapelo sv. Frančiška Ksaverija v šentjakobski cerkvi, je zelo odobraval misel, da bi truplo pokojnega Knobleharja dobilo v njej svoj zadnji počitek. — V Ljubljani je Kirchner obiskal tri Jeranove zamorčke in pri uršulinkah Ano Zejnab.
Iz Ljubljane se peljal na Koroško v Šent Andraž, kjer je takrat še bil sedež lavantinske škofije. V Šent Andražu ni mogel prehvaliti ljubeznivosti in misijonske gorečnosti Ljubljančanov in sploh vseh Kranjcev (Slovencev; Zgodnja Danica 28. 10. 1858). »Na toliko preblagih dobrotnikov na Kranjskem se vselej spomnim le z ginjenim in hvaležnim srcem. Kako prelepa in rodovitna je sveta ljubezen katoliških src!« Tako je pisal Jeranu (Zgodnja Danica 11, 11. 1858.
Kirchner se je v Šent Andražu poklonil Slomšku, ki je bil dal misijonu Mozgana in Trabanta. Gotovo se mu je priporočil tudi za naprej. — Slomšek je ustanovil in širil bratovščino sv. Cirila in Metoda za cerkveno zedinjenje krščanskega Vzhoda. Z njim se je hotel Kirchner razgovoriti, kako bi se vpeljala tudi v Afriki. Danica je prinesla 28. oktobra dopis iz Šent Andraža: »Poseben namen Kirchnerjevega prihoda je bil, pogovoriti se z našim g. knezoškofom, kako vpeljati bratovščinosv. Cirila in Metoda tudi v afriškem misijonu. Pravil je namreč, da kažejo ondotni razkolniški kristjani veliko nagnjenje do katoliške Cerkve in da silno radi poslušajo pridige in krščanske nauke v kartumski misijonski cerkvi.« Potem člankar nadaljuje: »Mnogo pobožnih duš se je danes zbralo, ko je (Kirchner) imel v škofijski cerkvi sv. mašo, pri kateri sta stregla dva bogoslovca.« Pod črto je urednik Jeran dostavikl: »Nazaj v misijon grede misli obiskati tudi Jeruzalem, tam pridigati o tej bratovščini in jo tudi v Sveti Deželi priporočati.«
Oz Šent Andraža je Kirchner potoval na Dunaj. Dne 29. oktobra je pisal Zgodnji Danici tudi to, »da mu je lavantinski škof (Slomšek) dal s seboj pismo do apostolskega vikarja v Egiptu, Guasca, naj bi se bratovščina sv. Cirila in Metoda širila tudi po Vzhodu. »Znano je, da ima ta apostolski vikariat tudi Jeruzalem in sploh vso Sveto deželo pod seboj.
Slomšku je bil afriški misijon še vedno pri srcu. Ko je kmalu nato prišla žalostna doba nadenj, se je zavzemal zanj.se nadaljuje V Drobtinicah je leta 1861 (str. 76-86) objavil članek: “Krščanska beseda za Marijino društvo, ki pomaga misijonom v Srednji Afriki pri pokristjanjenju zamorcev.« Najprej razlaga začetek in namen društva, potem pa piše (str. 80-83): »Tako je zamorcem prisijala zgodnja danica (luč svete vere in kdo je to storil Vaši darovi in vaše molitvve, bratje in sestre Marijinega društva; storil je Bog po vas, ki vam je dal darove in dobro voljo, pridno pomagati misijonom. Le Bog dá setvi seme in rast. Ako naj zemlja lepo rodi, se mora dobro pripraviti. Tako je tudi v Gospodovem vinogradu. Tri sto let je zemlja pila kri mučencev, preden je sveta vera prerastla vse naše kraje in in zadušila malikovanje. Kri mučencev je bila seme kristjanov. Isto se godi naše dni na afriški zemlji med zamorci. Pomrli so z rajnim Ryllom njegovi tovriši; pomrlo je vseh pet misijonarjev Slovencev, ki so spremili v srednjo Afriko apostolskega provikarja Knobleharja. Umrl je slednjič od velikih težav vrli Ignacij Knoblehar na svojem apostolskem potu v Neaplju. — O vi srčni apostolski možje, naši slovenski bratje, katerih trupla počivajo od svojega truda v tuji zemlji daleč od nas za morjem, vaše blage duše pa že uživajo, kakor zaupamo, svoje lepo plačilo v nebesih: povejte nam, kaj vas je gnalo v take neznane, nevarne kraje? V duhu nam odgovarjate: Skrb za božje kraljestvo in pa goreča želja pomagati dušam v nebesa, zakaj ‘nebeško kraljestvo trpi silo in silni (tisti, ki si mnogo prizadevajo) ga otemajo’ (Mt 11,12). — Odgovorite nam, dragi bratje, je li vam žal, da ste tako hitro skončali svoje apostolsko delo in prerano pomrli? — Nikakor ne, zakaj ena sama duša, kateri smo pomagali v nebeško kraljestvo, je več vredna kakor ves svet, kajti zanjo je tekla dragocena Kri Jezusova, ne pa za minljivi svet in za posvetno blago.« Potem Slomšek še enkrat povabi v Marijino društvo (str. 85): »Ti ne poznaš zamorcev, za katere moliš; ti ne vidiš svojih črnih bratov in sester, ki jim s svojimi krajcarji pomagaš v nebesa; pa kako veliko bo tvoje veselje na onem svetu, ko ti bodo misijonarji pripeljali tiste zamorce naproti, katerim si ti pripomogel v večno življenje, in ko bo Marija tebi in njim podala roko, rekoč: Pridite, moji srečni otroci, in uživajte večno veselje v hiši Očetovi!«
se nadaljuje
