8. poglavje: Znamenje nasprotovanja

Človek–Bog in njegova usoda

Tako je bilo zadnje dni marca l. 30 povedano vse, kar je bilo bistvenega v Jezusovem nauku svetu. Tisto, kar je bilo treba še dopolniti, namreč dejanje samo, ki bo dalo zadnji smisel njegovemu poslanstvu, je bilo prostovoljno žrtvovanje živega Boga. Zato se je zadnji čas njegovega življenja zelo razlikoval od dveh let, ko je živel v vsem siju veselega in oživljajočega napora apostolskega izžarevanja. Zadnji teden njegovega življenja je bilo sovraštvo vsak dan hujše, Mesija pa se je ves razodel v mračni svetlobi, kjer resnica vsakega človeka pride na dan v luči trpljenja in smrti.

Med življenjem in osebo, med Kristusovim naukom in Kalvarijo, kamor nas zdaj vodi evangeljsko sporočilo, vidimo odnose, v katerih ni nič slučajnega. Človekova smrt je redko preprost dogodek, slučaj, ampak je skrivnostno povezana z njegovim življenjem, katerega pomen nam osvetli. Pesnik Rainer Maria Rilke je napisal čudovite besede molitve: »Gospod, daj vsakomur njegovo lastno smrt, veliko smrt, ki jo nosi vsakdo v sebi!« Bolj kot kdorkoli je nosil Jezus v sebi svojo smrt kot razlago in kot obljubo, in to ne šele od svojega rojstva, kakor je prerokoval navdihnjeni glas starčka Simeona, ampak v večni neizrekljivi zamisli, odkar sta Adam in Eva podlegla grehu. Zato se logični razvoj dogodkov odigrava na dveh ravneh: v redu dogodkov je posledica stališča, ki ga je Jezus zavzel nasproti svetu, v nadnaravnem pa je dopolnilo Božjega načrta.

O Jezusu in njegovem nauku je bilo prerokovano, da bosta znamenje, ki mu bodo nasprotovali. Silovit odpor ljudi do tega, kar je Jezus učil, v določenem smislu pojasnjuje žaloigro, v kateri se je zdelo, da je Mesija podlegel. Za vernega človeka in za Jezusa samega, ki je poznal svojo usodo, pa je ta vzrok samo drugotnega pomena in so ljudje pri tem samo orodje. Ko je Marija iz Betanije izlila pod vlivom svoje slutnje na Jezusove noge dragoceno nardo, ki jo je mešala s svojimi solzami, je bila že sklenjena zarota, ki ga je nato privedla v mučeniško smrt. Duhovniki in pismouki so brez dvoma menili, da imajo odlične razloge v opravičilo svoje strogosti do nekoga, čigar besede so njihovim ušesom donele pohujšljivo. Ne da bi vedeli, je njihovo sovraštvo že pripravljalo njihov lastni poraz, ki bo napravil konec njim samim, njihovim običajem in njihovim računom.

Jezusovo sporočilo

Vsa verstva skušajo razložiti dramo svetovne zgodovine. To je namreč prvo, kar zahteva človeški duh od njih. S tega stališča hoče razumeti ali vsaj priznati uganke življenja. To gledanje na svet, ta svetovni nazor daje zaporednim oblikam kulture (civilizacije) njihove bistvene značilnosti. Egipčan iz srednje dobe njihove države, Grk iz 5. stoletjs, podanik kralja sv. Ludovika, bralec Kanta in Durkheima se brez dvoma razlikujejo v svojem znanju, v svojih običajih in v svoji tehniki, predvsem pa v tem, kako si predstavljajo življenje. Tu zadevajo nauki drug ob drugega, na tem področju so nasprotja neizposna. Vzroki verskih vojsk se zde zelo malenkostni: izražanje verske resnice, beseda, včasih preprost stavek. V resnici pa ne gre za nič manj kakor za človekovo usodo in za podobo, ki si jo je o njej ustvaril.

Jezus se je s svojo besedo in s svojimi dejanji naredil za enega tistih drznih novotarjev, ki si upajo v verskih vprašanjih prinesti ljudem nova vodila, kako naj mislijo, in je trdil, da izvira iz njega resnica, ki je dotlej niso poznali. Z oblastjo, ki so jo mogli imeti samo za nadnaravno ali za nesramno, je presegel in se dvignil daleč nad vse, kar so učili dotlej. Silovito nasprotovanje v odnosu do njegove osebe in do njegovega nauka ne preseneča, pač pa je presenetljivo, da je trajalo dve leti, preden je to nasprotovanje izbruhnilo, in bilo bi nenavadno, če do tega ne bi prišlo.

Jezusovo oznanilo, kakor ga more povzeti kristjan katerekoli dobe, je celovit nauk, ki v najpreprostejših oblikah razlaga vse, kar spada k skrivnostim življenja: v njem so prav tako osnove nravnosti kakor metafizike; v njem se razodeva najgloblje poznavanje človeškega srca, iz njega prav tako izvajamo politiko kakor sociologijo. Neznosna predrznost bi bila, če bi ta nauk hoteli povzeti na nekaj straneh. Rodovi so našli neizčrpne sile v štirih malih knjigah, ki ta nauk vsebujejo. Ni stavka in morda niti besede, ki ne bi odgovorila na mučno vprašanje človekove vesti. V njem je »studenec življenja, iz katerega črpajo kulture, ki odžeja duše,« kakor kaže ljubka miniatura iz “brevirja Karla Velikega”, ki pod podobo živali, ki složno pijejo iz žuborečega studenca, prikazuje vse stvarstvo. Poskusiti moramo začrtati kvečjemu nekaj glavnih potez, da bomo skušali nato razumeti, kako je evangelij s postavitvijo omenjenega nasprotovanja povzročil krizo, iz katere je vstalo poslednje najvišje znamenje; gre za tisto nasprotovanje, ki je nekega aprilskega večera postavilo križ na kalvarijski skali.

Sicer pa izvira to pojmovanje sveta iz razodetja. Bog je že davno začel ljudi učiti resnice o posredovanju naroda, ki je bil za to izbran in se je v tem vedno bolj razvijal, četudi je bilo njegovo tolmačenje nepopolno. Zadnjo besedo tega razodetja je povedal Kristus, »edinorojeni Sin, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil« (Jn 1,18). Jezus je torej »edini Učitelj« (Mt 23,8.10) spoznanja. Ker pa ljudje niso spoznali smisla njegovega nauka, jih je šele po njegovi smrti »Duh resnice uvedel v vso resnico« (Jn 16,12-13): samo Božja milost, ki odpre srca in ušesa, pomaga do dna prodreti v smisel razodetja.

Bog, ki ga pojmujemo kot enega v treh osebah, v Očetu, Sinu in Svetem Duhu, je ustvaril človeka. Ni ga vnaprej določil, determiniral v njegovih dejanjih in ga tudi ni podvrgel usodnemu jarmu neizprosne usode. Končni cilj stvarjenja je nasprotno človekova (za)vest in svoboda, s katero mora najti in ljubiti Boga. Bog je Oče. Vsa vidna resničnost sveta oznanja njegovo dobroto, a prav tako razodeva tudi vzvišenost njegovih namenov. Človek je prav posebno poklican k temu čudovitemu spoznanju popolne skladnosti; ta delež pri Božjem življenju je imel v posesti, ko je bil v stanju prvotne nedolžnosti; in ta delež Božjega življenja mora znova najti. Dejansko ga nima več, ker je grešil. Bil je nepokoren Božjim zakonitostim in je s tem vnesel v svet in vase kal smrtnega nereda. Vse zlo, kakršnega trpi, v prvi vrsti pa najočitnejše znamenje njegove nesreče, smrt, so logična posledica njegovega greha. V tem smislu sta smrt in greh sozančnici – »želo smrti je greh,« je zapisal sveti Pavel – prav tako kakor so soznačnice tudi greh in nered, greh in krivica, greh in trpljenje.

Bog pa se je v svojem neizmernem usmiljenju usmilil človeka, ki se mu je rogal. Oče je sklenil poslati na zemljo Sina, drugo osebo presvete Trojice, ki je postala meso, človek, popolnoma enak vsakemu od nas. Vloga tega “Kristusa”, Mesija – poslanca, Gospodovega maziljenca – je po svojih vidikih dvojna: Jezus, ki je tisti, v katerem se je Bog učlovečil, je učil odrešenjski nauk in je uresničil vidni vzor popolnosti. Zato je nravnost – in v tem je najosnovnejša poteza vsega krščanstva – eno z bogoslovjem. Kristjan ima samo en cilj: ponovno najti Božje življenje in se po Kristusu vcepiti v Božje steblo. Esse cum Christo – biti s Kristusom.

To pa ni vse. Jezus ni bil samo nadčloveški Učitelj in nadčloveški vzor. Da bi odkupil krivdo, ki jo je zagrešil človek, je dal svoje življenje kot spravno žrtev. Njegova kri je odkupila padlo stvar in ponovno vsakemu od nas odprla pota milosti. Živi Bog, ki je umrl v sramotnih okoliščinah, pa je naučil ljudi tudi prezirati zemeljsko razporejanje vrednot in postavljati na prvo mesto krepost ponižnosti in žrtve, ki ju svet prezira. Ko je vstal od mrtvih in s svojo smrtjo premagal smrt, kakor je v življenju premagal greh, pa nam je dal še največjo poslednjo obljubo, da bomo po smrti živeli čudovito nadaljnje življenje. Vernik, ki se upodobi po trpečem Kristusu, Kristusu na križu, si pridobi zaradi te obljube pravico, da bo dosegel delež pri veličastvu od mrtvih vstalega Kristusa.

Kako naj težimo za tem poistovetenjem s Kristusom? Pravo prizadevanje mora biti notranje. Dejansko smo taki, kakršni smo pred očmi Boga, ki vidi, kar je skrito. Obredi brez dvoma niso nekoristni, ker dajejo človeku okvir in podpirajo njegovo slabost, toda nekaj bistvenega niso. Goli videz vernosti ne zadostuje. Nasprotno: taka hinavščina se Bogu gnusi. »Kadar pa ti daješ miloščino, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica … Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz!« (Mt 6,3.17). Ne predrzni si ruvati iver iz očesa svojega brata, ko imaš v svojem bruno! Zavedati se lastne bede je prva stopnja stremljenja, ki je zahtevana od človeka. Nato pa mora v posnemanju Jezusa težiti za tem, da “bi bil popoln, kako je popoln Oče”, in se mora spremeniti.

Gre za notranjo spremembo! V tem je dokončno alfa in omega Jezusovega nauka. Grška beseda metanoeíte ne pomeni samo “delajte pokoro”, ampak “spremenite se”! Metánoia je spreobrnitev v polnem pomenu besede, popolna sprememba notranjega bistva, dobesedno “mutatio mentis – sprememba mišljenja, duše”. Ni dovolj, da spremenimo vedenje. Zlo je treba zgrabiti prav pri korenini, v mračnih plasteh zavesti, kjer v gomazenju nagonov in strasti nastajajo začetki in določila naših dejanj. Gre za to, da s posnemanjem Božjega vzora “pobožanstvimo” svoje notranje bistvo. Zato nastane odgovornost že davno pred dejanjem, ob poželjivem pogledu, ob bežni nameri, tam, kjer duša čuti, da ni božja, ampak da jo vleče k sebi teža zemeljskega in mesenega.

Katera pa so sredstva te spremembe? V glavnem so tri: verovati, odreči se, ljubiti. Vera je prvi pogoj kakršnegakoli krščanskega stremljenja. »V njem [evangeliju] se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero« (Rim 1,17). Vera v Boga, v njegovo previdnost, v modrost nedoumljivih načrtov, ki jih zasleduje, vera v Kristusa, v njegovo nadnaravno poslanstvo, vera v Svetega Duha. Človek more svobodno verovati, more pripraviti pogoje vere, ki pa vendar ostane milost, na katero se pripravimo z dobro voljo. Vera je silna in učinkovita ter bi mogla “prestavljati gore in jih metati v morje”. Vera je sila, ki ji odgovarja sam Bog.

Da pa bi mogel človek uresničevati kreposti, katerih kali je položila vera v dušo, se mora človk odrekati samemu sebi. Pretrgati mora z vsem, kar ga veže na zemljo, zasužnjuje v njegovi naravi. Nič več ne sme biti suženj lagodnosti, udobja, sladkega življenja! Streti mora oblast denarja, otipljivega znamenja popolne zmaterializiranosti! Rešiti se mora iz gospostva, kjer vladajo strasti in pregrehe, kjer vladata zlo in greh.

Še odločnejša kakor druge zapovedi, ker jih nekako vključuje v sebi, pa je zadnja beseda postave: ljubezen. Ta zakon je popoln, vesoljen. Od Boga, ki je najvišji cilj ljubezni, gre namreč zapoved do zadnjega, do najbolj padlega človeka. Če je prva zapoved, da ljubimo Boga, pa je druga, “ki ji je enaka”, da ljubimo bližnjega “kakor samega sebe”. Kdo pa je naš bližnji? Vsakdo: človek, ki gre mimo in čigar obraz mi ni prav nič všeč, neznanec ali tisti, ki ga le predobro poznam, celo sovražnik, ki bi ga rad udaril v obraz, pa ga moram objeti!

»Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem postal brneč bron ali zveneče cimbale!« (1 Kor 13,1). Trda postava, ki v vsem nasprotuje nagnjenjem našega srca.

Vernik bo na cilju svojih naporov prejel plačilo. Ali bolje, plačilo že ima, plačilo izvira iz naporov samih, je njihova skrivnostna posvetitev. Kaj je torej “Božje kraljestvo”, ki čaka Jezusu zveste učence, tiste, ki bodo spolnjevali njegov nauk in sledili njegovemu zgledu? To kraljestvo je obenem notranje in vidno, že sedaj in v bodočnosti. Notranje, ker ga ima v svoji notranjosti tisti, ki je znal narediti, da vlada v njem Kristusov mir; pa tudi vidno, ker obstoji celo v zunanjosti res živih kristjanov. Sedanje je, ker se Božje kraljestvo vsak trenutek razodeva pod tema dvema vidikoma; prihodnje pa je zato, ker bo prišel dan, ko bo ljulka dokončno ločena od pšenice, zlo od dobrega, krivični od pravičnega, ko bo prišel Zveličar »v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, … in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov« (Mt 25,31-32). »Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 13,43), hudobni pa bodo šli v “večni ogenj”. Božje življenje, ki se je začelo na zemlji, se nadaljuje v večnosti.

Končno pa imamo še človeški organizem, ki ima nalogo varovati in dalje izročati vsebino razodetja. To pa je Cerkev, prva, čeprav nepopolna slika bodočega uresničenja Božjega kraljestva. Vanjo morejo vstopiti vsi ljudje brez izjeme, brez ozira ne pleme in stan. Edini pogoj je, da so sprejeli Jezusov nauk in streme za tem, da bi bili Jezusu podobni, s čimer bi bili deležni njegovih zasluženj. Čuvarica obredov, katerih začetke vidimo v evangeliju – posebno krsta in evharistije – združuje v nadnaravno bratstvo vse, ki hočejo biti “združeni v Kristusu”. Cerkev je ena in večna, ker Jezus pravi: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle« (Mt 24,35)

Taka sta kristjanov življenjski program in njegov svetovni nazor. Pomen drame, v kateri je vsak človek junak in zaskrbljen opazovalec, je torej v tem: stremeti z duhom in srcem za tem, da svoje zasluženje poistovetimo s tistim, ki ga je Jezus s svojo žrtvijo pridobil človeštvu, da se torej “pobožanstvimo” in tako vzpostavljamo na zemlji Božje kraljestvo, ki ni nič drugega kot združitev duš v ljubezni. Ali moramo omeniti, da ta nauk ni samo sad kakega šolskega učenja, ampak da nam je to oznanilo prinesel človek, čigar popolnost je blestela čigar modrost si je podrejala duše, človek, ki je bil v polnem omenu besede vzor? In da so njegovi učenci – in on sam – kot neizpodbitne dokaze za resnico, ki jo je  prinašal, navajali nadnaravna dejstvo, ki so prav tako del krščanskega verovanja? Da se mu naravne sile prav tako niso upirale, kakor se mu niso uširle skrivnosti človeške duše? Proti tej čudovito vzvišeni celoti, ki je tako bogata in mnogovrstna, se torej dviga nasprotovanje, ki ga je napovedal Jezus.

image_pdfimage_print