Pekovski vajenec iz Znojma

Prvi del: STOPNICE K OLTARJU

462

Žrtev in čudež

Pred pekarno “Pri železni hruški” v ulici svetega Janeza je bilo plat zvona.

»Gori! Gori!« se je razburil mojster Weirig, ki je pravkar pripravljal testo za pogačo.

Tedaj že privihra v pekarijo čevljarski mojster Elija Iskra in kriči, da mu brada od razburjenja kar pleše po zgornji ustnici:

»Kaj imam v roki, mojster?«

Pek si počasi natakne očala in reče:

»Kaj imaš v roki? Las – lep, dolg, plav človeški las.«

»Da, točno. Lep, dolg, zlat človeški las!« Čevljar ogorčen zviša glas.

»Ženski las. Seveda! In veš tudi, kje sem ga dobil?« doda čevljar.

»Nedvomno na glavi lepega plavolasega dekleta,« se smeji Weirig.

»Dekleta, dekleta!« piha Elija besen. »V tvoji štručki sem ga našel.«

»V moji štručki? No, tedaj je pač last mojega pekovskega pomočnika. Tamle pri peči stoji. Mu ga lahko kar koj vrneš, čevljar.«

“Pomočnik” se ob teh besedah tako glasno zasmeji, da spravi čevljarja v zadrego. Ko se nato začneta smejati še gospodinja in pek, čevljar zmeden pozabi na jezo in v splošno veselost se pomeša še njegov mogočni bas.

V tem trenutku se odpro vrata in v pekarno vstopi popotni rokodelčič. Bled in žalosten je. Ko pa zagleda pred seboj vesele ljudi, mu žarek veselja spreleti obraz in nazadnje se z njimi vred smeji, pa sam ne ve zakaj.

»Je tvoj, Rezka?« kriči Elija. »Tvoj? No, pravzaprav bi te moral pošteno ozmerjati, ti nesrečno dekle ti, ker pa je tvoj …«

»Kar obdržite ga, mojster! Stopite bliže, ovijem vam ga okrog mezinca. To prinese srečo, prav zares.«

»Toda, pek, od kdaj pa je dekle vaš pomočnik?« se začudi čevljar.

»Odkar je nesrečnega Toneta vzela noč. Samo popival je in norel za dekleti, nazadnje pa pobegnil in odnesel ves denar iz blagajne, lopov nesrameni!«

»In tri klobase iz prekajevalnice,« se vtakne vmes gospodinja.

»No, no, saj nisem hotel ravno sitnariti zaradi lasu,« se zdaj opravičuje čevljar. »Če pa tvoj “pomočnik” želi menjati obrt, je pa tudi v moji čevljarnici še ena pručka prosta, kajne Rezka? Pa zbogom!« Po teh besedah Elija zapusti pekarno.

»No, kaj bi radi?« se obrne zdaj pek na prišleca pri vratih.

»Pekovski pomočnik sem in prav lepo prosim, če bi me mogli zaposliti.«

»Seveda! Pa razumeš svojo obrt?«

»Mislim, da bi bili z menoj zadovoljni, mojster!«

»No, pa mi povej, kako se napravi testo, da se speče lep, fin, bel kruh?« prične izpraševati Weirig.

»Ne sme biti ne premehko, ne pretrdo!«

»Dobro. Prav!«

»Če je premehko, tedaj ne vzhaja. Kruh je prenizek in nima lepe oblike.«

»Prav, prav!«

»Če pa je pretrdo, je pecivo preveč okroglo in napeto.«

»Prav si povedal. Popolnoma pravilno. Zdi se, da se na peko razumeš. S kvasom je prav tako kakor z vsemi grenkostmi v človeškem življenju, in s štručkami prav tako kakor s človeškim srcem. Če srce ne pozna trpljenja in bridkosti, ostane nezrelo in nesposobno za življenje. Če pa je v njem preveč grenkkosti, je pa zopet revno in drobljivo, kakor hleb kruha, v katerem ni nobene trdnosti. Neke prave mere jeze in nejevolje mu je treba, kot jo imam na primer jaz s svojim hišnim križem tule. Tako srce je všeč Bogu kakor blagoslovljen in tečen kos kruha ljudem. Kar pri nas ostaneš, fant! Če prav tako dobro poznaš Božje zapovedi kakor pekovska pravila, tedaj si za dolgo dobo našel pravo delavnico. Rezka, tebe pa odpuščam. Zdaj pojdi in pokaži fantu njegovo izbo.«

Zvečer je rekel mojster Weirig svoji ženi:

»Fant bo kar pravi! Mislim, da razume svojo stroko.«

»Prav gotovo je dober človek. To se vidi na prvi pogled. Le nekoliko bledičen je in menim, da ga nekaj teži.«

»No, za rdeča lica boš že ti poskrbela, žena. Z žalostjo, no, to je pa pač tako, kakor sem rekel v pekarni, to je tako kot s kvasom: Malo je je dobro, če je je pa preveč, pa napravi srce bolno in revno. Kajne, da sem dobro povedal.«

Rezka je v svoji kamrici še dolgo mislila na novega pomočnika.

»Čeden fant je Klemen. Le nekoliko preveč žalosten je. No, se bo že še naučil smejati.«

Nato si je izpulula plav las in si ga ovila okrog mezinca leve roke.

»To prinese srečo!« je govorila sama s seboj. »In kar si kdo zraven misli, se gotovo izpolni.«

A Rezka pravzaprav ni dobro vedela, kaj naj si zraven misli.

Klemen Dvořak je še dolgo v noč bedel v svoji podstrešni izbici. Od srca vesel je bil, da je spet našel toplo, udobno gnezdo. Več dni je na Dunaju zaman iskal delo. Ti dnevi so bili kakor pekel. Prosjačenje za delo podnevi, bivanje v umazanih skupnih prenočiščih ponoči, brezupna zapuščenost potujočega rokodelčiča, osamljenost med množico velikega mesta, so napravili srce bolno in trudno. Klemen je bil resnično vesel, da je našel delo in stanovanje pod tako udobnim krovom. Toda gospodinja in Rezka sta prav uganili. Veliko žalost je nosil v srcu. Osemindvajset let je bil star in vendar je bil bolj kot kdaj koli poprej oddaljen od svojega cilja. Ali se ni do zdaj vedno vrtel kot v začaranem krogu? Mali latinec pri župniku v Tasovicah – pekovski vajenec pri mojstru Dobšu – rimski romar – pekovski pomočnik pri bratu Martinu – menih v Tivoliju – samostanski učenec v Mostah – samotar v Mühlfrauenu – in zdaj spet pekovski pomočnik na Dunaju! Ali ni bila pot, ki naj bi ga vodila do uresničenja njegovih želja, brez vsake nade zaprta? Kdo naj bi mu v tem velikem tujem mestu odprl vrata v svetišče?

Močan pomladni veter je pometal Cesto sv. Janeza. Odpahnil je okence podstrešne izbe “Pri železni hruški” in zanesel v Klemenovo sobo nežne glasove orgel iz kapele uršulink, ki so imele svoj samostan ravno nasproti pekarne. Sestre so pele nočne psalme. In zdaj je zadonelo glasno in razločno v pomočnikovo sobico. Ti glasovi so vlili fantovemu srcu blago tolažbo.

»Qui habitat in adiutorio Altissimi, in protectione Deo coeli commorabitur – Kdor prebiva v zavetju Najvišjega, bo ostal vedno v božjem varstu.«

To je bil vendar njegov najljubši psalm, ki ga je tolikokrat prepeval, kadar mu je bilo pri srcu težko. Tudi zdaj mu je prinesel tolažbo. Ob njem je Klemen preprosto položil svoje trudno, žalostno srce v Božje roke. Od cerkve sv. Štefana sem so doneli večerni zvonovi. Sestre v koru so pele:

»S svojimi perutmi te bo obsenčil in v njegovo varstvo zaupaj!«

Klemenu se je zdelo kakor bi ga ovile Božje peruti. Čutil je, da je Marija razprostrla svoj plašč nad njim. Nato so mu oči padle skupaj. Zaspal je.

image_pdfimage_print