(1 Mz 2,7-9:3,1-7) – TUKAJ
Poročilo o stvarjenju sveta in človeka ter njegovi prvi zgodovini, ki obsega prva tri poglavja 1. Mojzesove knjige, ni neka pripovedna enota, ampak se v njem prepletata poročili iz dveh različnih virov. Sveto pismo nam ne daje nobene možnosti, da bi sklepali, kdaj se je to dogajalo, saj mu ne gre za zgodovinsko poročilo. Poročilo o zemeljskem raju, izvirnem grehu in časovno neopredeljivi prazgodovini v luči zgodovine odrešenja je uvod v zgodovino izvoljenega ljudstva od poklica Abrahama do izhoda Izraelcev iz Egipta. Zato prvih 11 poglavij 1. Mojzesove knjige (Géneze), ki jih je časovno nemogoče opredeliti, imenujemo “Biblična prazgodovina”, medtem ko začetek tistega, kar opisuje ista knjiga od zadnjih vrstic 11. poglavja dalje, z določeno mero tveganja in rezerve postavljamo tja v 19. stoletje pred Kr.
Odlomek, ki ga beremo na prvo postno nedeljo, je mogoče označiti kot pripoved o zemeljskem raju in o izvirnem grehu. Prvi del (2,7-9) govori o stvarjenju človeka in njegovega sveta. Najprej govori o ustvaritvi človeka in njegovi oživitvi (v. 7), nato o ureditvi rajskega življenjskega okolja v Edenu (v. 8) in končno o namenu postaviti človeka v ta življenjski prostor (v. 9). Drugi del (3,1-7) pa ima za predmet človekov greh. Govori namreč o moči Zla (v. 1a), o skušnjavi, ki jo ta zla sila povzroča človeku (v. 1b-5), o grehu (v. 6) in o sramovanju grešnika (v. 7) in seveda o vsej zadevni problematiki.
Pri stvarjenju človeka je treba obrniti posebno pozornost na izoblikovanje človeka iz zemeljskega prahu in na “življenjski dih”. Primerjava med svetopisemskim poročilom in orientalskimi miti bi bila sicer zelo zanimiva, vendar daleč presega okvir našega razmišljanja, kakor tudi prostor, ki ga imamo na razpolago. Vsekakor pa je hebrejski izraz za človeka (adám) zelo blizu izrazu za zemeljski prah (adamáh), kar kaže na edinstveni položaj človeka, ki ga nepremostljiva razlika ločuje od Boga. Dih (nešamahá) ima sam po sebi nevtralen značaj, v povezavi z Jahvéjem pa pomeni vlitje stvariteljskega duha (rúah) v človeka, kar pomeni osebni odnos z Bogom in mu daje možnost razvoja kot Božjega bitja. Sveto pismo to opiše z izrazom, da je človek postal “živa duša”.
Za “vrt proti vzhodu v Édenu” bi zastonj iskali zemljepisne podatke, saj bolj kot kraj pomeni stanje, v katerem je bil človek sposoben sprejemati Božje razodetje. Tudi “vzhoda” ni jemati kot zemljepisno stran neba, saj “vzhod” v Stari zavezi dostikrat pomeni vir sončne luči, ki predstavlja razodetje. Tudi rastline in drevje, ki raste v Edenu je simbol Božjega delovanja za človeka, saj mu zemlja po izgonu iz raja rodi “trnje in osat”.
Poseben problem je drevo spoznanja dobrega in hudega, katerega sadež je Bog človeku strogo prepovedal. Ne gre za spoznanje, ki bi ga človek končno mogel sam doseči, ampak za to, da je spoznanje dobrega in hudega svojsko Jahvéju. Gre za eno bistvenih komptenec, ki je odvzeta človek: lahko jo naredi svojo kot pravičen človek za spoznanje Boga ali kot grešen človek za zanikanje Boga.
Starozavezna tradicija govori o silah, ki so nasprotne Bogu in jim daje skupno ime kače, ki poskuša ovirati uresničenje Božjega gospodovanja. Kača je torej simbol, saj sicer Jahvé nima nobenega osebnega odnosa do živali. To potrjuje tudi dejstvo, da se v opisu ravnanja kače v raju kaže popolno nasprotje stvariteljskega reda, ki ga je Bog postavil v začetku. Uničenje tega reda, ki se vidi v ravnanju kače, je zato izraz prekanjenosti, ki je v nasprotju s spoznanjem dobrega in hudega. Modrost kače je nasprotje Božje modrosti, toda prekanjenost se pokaže kot goljufija: namesto moči, ki jo je človek upal doseči, doseže samo nemoč ustvarjenega bitja, ki je poslej prepuščeno samo sebi. Pogovor kače z ženo kaže ves zapeljivi čar njene prekanjenosti. Žena opazi, da je »drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja ker daje spoznanje.« Stegne roko po prepovedanem sadu in ga da jesti tudi možu.
Edino spoznanje, ki sledi, je, da sta naga in ju je sram. Hebrejski original to pove z besedno igro: človek ne postane prekanjen (arum), ampak nag (erum).
Da še danes ni nič drugače, dokazuje slovenska politika teh dni.
