Ignacij Knoblehar

522

Misijon po Knobleharjevi smrti

Niti cel mesec za Mozganom je v Gondokoru umrl misijonar Anton Überbacher, “angel v človeškem telesu”, kakor ga je označil dr. Mitterrutzner. Pri surovih in pohlepnih Barijcih je imel nepopisne težave; včasih ga je rešila samo njegova modra preudarnost. Pa je v svoji ponižnosti trdno zaupal v Boga, zato je ostal v vseh preizkušnjah miren. Bil je zelo nadarjen. Barijskega jezika se je gladko naučil. Iskal in tvoril je izraze za duhovne pojme. Zapustil je več rokopisov o barijščini, ki naj bi bili prihodnjim misijonarjem v pomoč. Upal je, da mu bodo še tisto leto na Dunaju natisnili barijsko slovnico in slovar; oboje je imel že skoraj izdelano, pri obojem mu je Knoblehar mnogo pomagal. Njegova zgodnja smrt je bila torej tembolj vredna obžalovanja, ker je nesel tudi mnogo zakladov duha v grob. Srca si je pridobival zlasti s svojo neskaljivo veselostjo in vedrostjo. — Umrl je zaradi surove nasilnosti Barijcev. Ko ga je Knoblehar spomladi leta 1855 pripeljal v Gondokoro, so se Barijci delali lepe in prijazne, a le, da bi dobili čim več steklenih biserov in drugih darov. Ko se je pa 12. julija Knoblehar odpeljal, so se Überbacherju takoj pokazali v vsej svoji grdi resničnosti. Že drugi dan so vdrli v misijonsko hišo. Od tedaj je bil v neprestanem strahu, da bodo vdrli tudi v kapelo. V mesecih lakote je neštetim rešil življenje, a so vseeno nasilno in prostaško ravnali z njim. Vidno je pešal, vendar pri delu ni odnehal. Polagoma je izgubil tek do jedi; vse so se mu prignusile. Dne 21. februarja že ni mogel več priti v kapelo molit. Zvečer je rekel, da je zelo slab. Pred četrto uro zjutraj je poklical misijonarja Morlanga in se mu je spovedal. Nato je začel umirati. Morlang mu je mogel dati sveto maziljenje samo na čelu. Med svetim dejanjem je umrl. Imel je šele 31 let.

Omenili smo, da je bil Knoblehar na svojem zadnjem potovanju srečal pri Asuanu pet Mazzovih duhovnikov, ki so šli začasno v njegov misijon. Kongregacija za širjenje vere se je zanimala zanje, zato je njen prefekt poslal 13. junija 1858 Gostnerju v Kartum zaupno pismo (ta pa je bil takrat že pod rušo). V pismu ga vprašuje, »kje so se naselili, kaj so do zdaj delali za napredek teh narodov, kakšno je bilo njihovo razmerje do Vas in kako bi po Vaših mislih najbolje delovali v misijonu. Izvolite me obvestiti tudi o vsem drugem, kar se tiče misijona. Zagotavljam Vam, da mi boste s tem storili veliko uslugo.«

Vsi Mazzovi duhovniki so bili zgledni po življenju in po delovanju. Videli smo, kako dober vtis so napravili tudi v Ljubljani, ko so potovali skoznjo proti Afriki.

Štirje od petorice italijanskih duhovnikov iz Verone, to je Beltrame, Comboni, Melotto in Oliboni, so se s Kirchnerjem pripeljali 26. februarja k Svetemu Križu, da se razgledajo in pripravijo za lasten misijon, dočim je Dal Bosco ostal v Kartumu pri Gostnerju, kakor je bil Knoblehar naročil.

Pri svetem Križu je bil zdaj Lanz skoraj v zadregi, kje naj štiri Mazzove duhovnike nastani. K sreči je bil pravkar dodelan novi, prostorni kravji hlev; vanj so se vselili.

Kmalu nato je pa eden izmed njih, Franc Oliboni, hudo zbolel. Kljub skrbni negi je šlo z njim h koncu. Svojim trem rojakom je lepo govoril: »Umrl bom. Zadovoljen sem s tem, ker je tako Božja volja, vi pa ne izgubljajte poguma; ne dajte se omajati v svojem sklepu, nadaljujte začeto delo! Če bi tudi le en sam izmed vas ostal živ, naj ne izgubi zaupanja in naj se ne umakne! Bog hoče, da se v Afriki nadaljuje misijonsko delo in spreobračanje črncev; s to gotovostjo umiram.« Umrl je 26. marca. Pokopali so ga zraven Mozgana. Postavili so mu lesen križ in nanj zapisali Jezusove besede: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor v me veruje, bo živel« (Jn 11,25).

Samo tri dni pozneje kakor Knoblehar, je umrl tisti misijonar, ki mu je bil od prvega snidenja najbolj drag: Jožef Gostner. Že takoj po prihodu v Kartum leta 1854 ga je Knoblehar postavil za svojega namestnika. Pred odhodom v Evropo ga je imenoval za vrhovnega predstojnika vsega misijona. Gostner, “Abuna Jusuf”, je bil kreposten, goreč, moder in delaven duhovnik. Po Knobleharjevi smrti so se dr. Mitterrutzner, dunajski in ljubljanski prijatelji misijona tolažili zlasti s tem, da bo Gostner zelo dobro nadaljeval njegovo težavno delo. Njegov brat Anton, zelo dober, skrben in delaven tirolski fant, je prišel oktobra 1854 na njim, pa je že 17. decembra istega leta umrl. Zdaj je šel za njim v večnost tudi brat-duhovnik. Vsa štiri leta se je v Kartumu dobro počutil.

Sicer je bil omenil v novoletnem poročilu tistega leta 1858 dunajskemu odboru Marijinega društva, da Kirchner in on bolehata za mrzlico. K sreči se njeni napadi tako vrstijo, da zdaj polega eden, zdaj drugi, in tako gre misijonsko delo naprej.

Dne 1. aprila je spet poslal Marijinemu društvu na Dunaj lastnoročno spisano četrtletno poročilo, ki priča o stvarnosti in jasnosti njegovega mišljenja in izražanja. Pravi, da je bil zadnji čas precej zdelan, ker je bil v velikih denarnih stiskah, saj je moral vzdrževati v misijonski hiši okoli 60 ljudi, večinoma odraslih. Sardinski konzul Brunn-Rollet mu je pomagal z brezobrestnim posojilom, da je mogel kupiti vsaj živež in drugo najpotrebnejše. Nazadnje ga je užalostila tudi nepoštenost neke dunajske trgovine, pri kateri so bili obrtniki, odhajajoči v misijone, izbrali potrebno orodje, a jim je poslala same neuporabne stvari.

image_pdfimage_print