Efraím, danes Taybeh

7. poglavje: Zrno med kamenjem

DVOJE NAPOVEDI TRPLJENJA

Po kratkem bivanju v Betaniji je prepustil Jezus Marto, Marijo in njunega od smrti vstalega brata njihovemu veselju in odšel proti severu v Efraím, današnji Taybeh, ki ni niti štirideset kilometrov od Betanije. Morda je hotel priti v Jeruzalem šele prav za velikonočni teden. Morda je tudi hotel v tej veličastni samoti dati svojim učencem zadnje nauke – za to bi govorilo, da jih je tukaj naučil očenaš. Seveda ni šel naravnost preko Jeruzalema ali njegove neposredne okolice, kjer so zelo pazili nanj, ampak je zavil preko Jerihe in doline Jordana, kakor je naredil tudi pri povratku. Ko je po kratkem bivanju v Efraímu odšel od tam s svojimi učenci, ki so bili vedno bolj presenečeni zarradi njegove predrznosti in so mu s strahom sledili, je na poti po planjavi, ki jo obdaja venec strmih gričev, spregovoril. Na desni jih je pričakovel Jeruzalem, ki je, neviden njihovim očem, stal pred njimi v duhu na najvišji od treh stopnic, po katerih se je planjava spuščala v dolino reke in Mrtvega morja.

»Glejte! V Jeruzalem gremo in Sin človekov bo izročen vélikim duhovnikom in pismoukom. Obsodili ga bodo na smrt in izročili poganom. In zasmehovali ga bodo, pljuvali vanj, ga bičali in umorili, toda po treh dneh bo vstal« (Mr 10,33-34; Mt 20,17-19; Lk 18,31-34). Ni bilo prvič, da je Jezus izrekel take besede. To je že dvakrat izrecno povedal v Galileji. Takj po izpovedi Petra in njegovi slovesni umestitvi: »Ti si Peter in na tej skali …« je začel Jezus učence učiti, da bo moral Sin človekov veliko trpeti, da ga bodo starešine, veliki duhovniki in pismouki zavrgli, da ga bodo umorili in da bo po treh dneh vstal (Lk 9,22; Mr 8,31-33; Mt 16,21-23). Drugič se je to zgodilo po veličastnem prizoru spremenitve, ko je, kakor da se hoče izogniti, da si ga ne bi učenci napačno razlagali, ponovil mračno in tajinstveno napoved: »Sin človekov bo izročen v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal« (Mr 9,30; Lk 9,44; 17,25). Tretja napoved je bila še bolj jasna, bolj podrobna kakor prejšnji dve, pa vendar je ostala zastrta tistim, ki jim je bila namenjena.

»Vendar oni niso doumeli nič od tega. Ta govor jim je ostal prikrit in niso razumeli, kar je govoril« (Lk 18,34). Ljudje težko razumejo, kar jim ni všeč. Ali bi mogli verjeti, da bo prišlo v njihovo življenje toliko žalosti, ko se je zdelo, da je narava vse okrog njih razgrila plašč lepote, ko sta po planjavi nežno zelenela ječmen in pšenica, ko so po vseh višinah ob nisanovem mlaju ponoči veselo plapolali ognji, ko so ob potih poganjale vetrnice, perunike in gladiole, ko je bil predvsem Učenik poln življenja, mogočnejši kakor katerikoli od prerokov, on, gospodar smrti?

»Če Bog ni dopustil,« je govoril pozneje talmud, »da bi bil Izak žrtvovan, ali je mogel dopustiti umor svojega Sina, ne da bi zrušilo vesolje?« Gotovo so mislili nekaj podobnega apostoli, da so se pomirili in si prihranili prezgodnje skrbi. Gotovo so imeli bolj kakor kdajkoli v srcu staro prepričanje, da bo Mesijevo kraljestvo slavno, ne pa kraljestvo trpljenja, in da bodo tudi oni, njegovi prvi verniki, imeli v njem lep delež.

V njihovem nerazumevanju je celo nekaj žalostno smešnega. »Tedaj je stopila k njemu mati Zebedejevih sinov« – najbrž Saloma, ki je s svojim premoženjem podpirala Jezusa – »s svojima sinovoma in se poklonila pred njim do tal, da bi ga nekaj prosila. Rekel ji je: ›Kaj hočeš?‹ Dejala je: ›Ukaži, naj ta dva moja sinova sedita v tvojem kraljestvu, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici‹« (Mt 20,20; Mr 10,35-41). Najlepše priznanje, da ni bilo v tem še nikakršnega razumevanja, ne da bodo poslednji prvi, ne da mora tisti, ki hoče zasesti najboljše mesto v Božjem kraljestu, biti na zemlji ponižen, “se narediti za sužnja”! Vendar Jezus ni ogorčen, se ne jezi nad očitno zaslepljenostjo. Potrpežljivost Boga ljubezni je neskončna. Tudi za najhujšo slepoto je še vedno mogoča luč in odpuščanje. Zato samo ponovi, kar je bil že povedal: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10,45; Mt 20,25-28). V nasprotju z lažnim, slavnim Mesijem hoče priklicati pred njihovega duha podobo trpečega Mesija, kakršnega so napovedovali Izaija, Daniel in nekateri psalmi, podobo Odrešenika, ki je zadostilna žrtev. To je kmalu nato ponovil v še popolnejši oblikik pri zadnji večerji: »To je moje telo, ki se daje za vas; to je moja kri, ki se za vas preliva.« Pa tudi tisto uro ga ti ljudje niso razumeli.

Pa vendar bo duša, ki ji te stvari ne bodo več nerazumljive. Ne bo je toliko vodil razum kakor pa intuicija, ki s čustvom razsvetli duha žene in kjer spregovori glas srca, ko bo s svojim dejanjem potrdila Učenikovo napoved in dokazala, da ga je razumela.

Ko so pustili za seboj Jeriho, kjer je vrnil vid dvema slepcema in obedoval pri cestninarju Zaheju, je prišel Jezus po eni od običajnih dveh poti, ki vodita v Jeruzalem, v Betanijo, kjer ga je nekdo prosil, naj se ustavi pri njem. Bil je to Simon, gobavec, gotovo eden tistih, ki ga je Mesija čudežno ozdravil. Četrti evangelij je natančno povedal, da je bil obed »šest dni pred pasho« (Jn 12,1). Velika noč pa je bila tisto leto na petek, torej je bila tedaj sobota – najbrž 1. aprila leta 30 – ko je Jezus obedoval pri Simonu. V soboto ni bila zabranjeno dobro jesti in piti, predvsem zvečer, ampak je k temu vse vabilo.

Večerja je potekala kakor običajno. Marta je stregla vdano, skrbno in marljivo kakor vedno (tu jo srečamo takšno, kakršno smo jo videli v dveh prejšnjih slikah). Gotovo je nosila tuniko iz tankega platna, okrašeno z zlatimi okraski in si je spletla lase. Gostje so seveda, kakor običajno, ležali, ne sedeli, kakor so jih napačno predstavili nekateri slikarji. Med navzočimi je bil tudi od mrtvih obujeni Lazar. Tedaj je vstopila žena z alabastrno osodico v roki. Bila je v Boga potopljena, ljubeča Marija, katere podobo nam tu evangelij tretjič prikaže in dopolni. V posodi je bilo »dragoceno olje iz pristne narde.« Približala se je Jezusu, »strla alabastrno osodo in izlila dišave« »na njegovo glavo,« pravita Marko in Matej, »na noge,« meni Janez ter »mu jih je nato obrisala s svojimi lasmi, hiša pa se je napolnila z vonjem olja.«

Tedaj je eden od navzočih menil: »Čemu ta potrata? Zakaj se to olje ni prodalo za tristo denarjev in razdalo ubogim?« Bil je to Juda Iškariot, ki je imel skupno denarnico Mesije in dvanajsterih; kakor pripoveduje Janez, je celo nepošteno segal vanjo. Opazka je bila izrečena z neprijetnim glasom. Drugi učenci so njegovi graji pritrdili, ker se je Marija zmedla. Jezus pa je rekel: »Pustite jo. Kaj ji delate težave? Dobro delo mi je storila. Uboge imate namreč vedno med seboj, in kadar hočete, jim morete storiti dobro, mene pa nimate vedno. Kar je mogla, je storila; že naprej je mazilila moje telo za pogreb. Resnično povem vam: kjerkoli po vsem svetu se bo oznanjal ta evangelij, se bo tudi to, kar je ta storila, povedalo v njen spomin« (Jn 12,1-10; Mt 26,6-13; Mr 14,3-9).

Napoved, ki jo vsebujejo zadnje besede, se je popolnoma uresničila. Ni kristjana, ki se je ne bi spominjal in ne bi častil žene močne vere in vzvišene ljubezni, ki s svojimi razpuščenimi lasmi briše Jezusove noge. Živ spomin nanjo v legendi je v votlini svetega balzama v Provansi. Jean Fouquet jo je v eni svojih najlepših miniatur upodobil, kako kleči sredi skupine apostolov, ne da bi se zmenila za njihove radovedne, začudene ali besne poglede, vsa potopljena v svoje delo, kakor mistikinja v kontemplacijo.

Resničnost dogodka, o katerem poročata kar dva sinoptika in Janez, potrjuje še natančen opis tako psiholoških kakor materialnih posameznosti. Po vsem Vzhodu kakor v Rimu je bil tedaj običaj, da so oblili goste, ki so jih hoteli počastiti, z dišavami. Poznamo nešteto primerov posode z dišavami, kakršno ima Marija, izkopanih tako v Egiptu, tako v Grčiji kakor v Pompejih; gre za grški lekit. Posoda ima dolg vrat, ki ga je Marija strla, da bi bolje razlila dišeče olje. Naravosloved Plinij uči, da ni boljše snovi od alabastra, če hočemo ohraniti vonj nedotaknjen. Narda, ki jo pridobivajo iz stisnjene skromne rastline rjavkaste kosmate zvrsti ter je je potreba mnogo kilogramov za nekaj kapljic cveta, je bila najdražja telkoča dišava in najbolj v modi. Nepristna narda je bila poceni. Zato Marko in Janez z značilno natančnostjo uporabljata prilastek “pristno” (tako je v grškem besedilu; prevajalec Vulgate je to preprosto prevedel s “čisto”). V skladu z njeno kakovostjo je mogel veljati funt 100 do 300 denarjev, to je približno 80 do 240 zlatih francoskih frankov.

Današnjo vrednost zlatega francoskega franka je skoraj nemogoče natančno določiti. Verjetno ni daleč od resnice cenitev, da bi bil danes vreden približno 20€, torej bi bil funt – nekaj manj kot pol kilograma – tega olja vreden med 1.600 do 4.800€.

Kar zadeva psihološko natančnost, je dovolj, če pomislimo na Juda, da se o tem prepričamo. Mož, ki se je izdal s svojo umazano opazko, ki jo je Jezus odločno grajal, in je po Marku in Mateju takoj po tem prizoru z Učenikovimi sovražniki začel kovati svoje izdajstvo, jasno stoji pred nami in že moremo slutiti skrivnost njegove mračne odločnosti. Ali sta bila edina nagiba prirojena lakomnost in nepoštenost, ki mu ju pripisuje Janez? Pozneje bomo skušali izdajalca razumeti. Ali ni leto prej, takoj po povratku iz Trahonitide, rekel Kristus svojim apostolom: »Eden med vami je satan?« Juda, ki ga bomo naslednje dni videli igrati njegovo satansko vlogo, je prav tisti, ki ga slika prizor maziljenja v Betaniji in nam tako že odgrne nekoliko njegove skrivnosti.

Ostane še slovito, najbrž nerešljivo vprašanje. Ali je Lazarjeva sestra Marija, ki je mazilila z dišavo Jezusa med večerjo pri nekem Simonu, ista kakor grešnica brez imena, ki smo jo videli izvršiti popolnoma podobno dejanje med obedom pri nekem drugem Simonu v Galileji? Ali naj bi bilo prvo maziljenje, o katerem govori samo Luka, dvojnik drugega, o katerem govore trije drugi evangelisti obenem? Tega mnenja so bili stari cerkveni očetje, npr. Klemen Aleksandrijski. Današnji nauk katoliške Cerkve pa jasno razlikuje oba dogodka, ki sta se prav lahko ponovila. Marija si je celo mogla vzeti za vzor, kar je slišala pripovedovati o ganljivem dejanju galilejske grešnice. Če pa sta obe maziljenji eno in isto, tedaj sta Marija iz Betanije in grešnica ista oseba, čeprav nič ne kaže, da bi pobožna Lazarjeva sestra živela tako grešno življenje. Spraševali so se tudi, če ne bi grešnica bila tako imenovana Marija iz Magdale, »iz katere je odšlo sedem demonov« in ki je z drugimi podpirala Jezusa s svojim imetjem? (Lk 8,3). Njena hvaležnost bi bila čisto naravna pri ženi velikega srca, čeprav je grešno živela in je Kristus tedaj o njej rekel: »Odpuščeni so ji njeni mnogi grehi, ker je močno ljubila« (Lk 7,47). Sicer pa nekateri menijo, da beseda iz Magdale, kraja ob Tiberijskem jezeru, današnjega Mejdela, dopušča nekoliko dvoumno aramejsko besedno igro, nekako kakor “prodajalka dišav”. Vendar bomo Marijo iz Magdale, Marijo Magdaleno, ponovno srečali v jutranjem mraku vstajenja. Ona je prva ugotovila, da je grob prazen in opozorila apostole; njej so angeli oznanili veliki dogodek. Ali nas pretresljivi prizor, ko se ji je Jezus dal spoznati z eno samo besedo – »Jezus ji reče: ‘Marija!’ Ona se obrne in mu reče: ‘Rabbuni!’ kar poemni moj Učenik« – nehote da misliti na drugo Marijo, ono iz Betanije, ko jo je Kristusova beseda očarala in je bila polna nadnaravne ljubezni? Največji razlagalci Svetega pisma in najodličnejši bogoslovci za Bossuetom in Mabillonom so končno prišli tako daleč, da jasno razlikujejo Marijo iz Betanije, Marijo Magdaleno in grešnico. Izročilo, ki morda ni nepretrgano, ni pa brez veljave, vendarle objema z isto ljubečo mislijo vsi tri. Kakih sto let bo, kar je mlad dominikanec z apostolskim srcem, o. Lataste (1832-1869), jetniški duhovnik v osrednji hiši za ženske, dobil čudovito misel, da je ustanovil kontemplativno kongregacijo, kjer si morejo spet pridobiti ugled žene, obtežene s sramoto javne krivde. V spomin na grešnico, ki ji je Jezus odpustil njene grehe, in na mistično sestro, ki »je izbrala boljši del,« pa ji je dal ime Betanija.

Namen, ki ga ima evangelij z obema prizoroma, se zdi zelo različen. Bistveni smisel maziljenja v Galileji je bil poudariti ponižnost grešnice in njeno ljubezen v nasprotju z robatim samozadovoljstvom gostitelja Simona in “pravičnikov”. Maziljenje v Betaniji pa prav tako diha češčenje in nadčloveško nežnost, vendar pa je važno predvsem kot znamenje, kot slutnja bližajočih se dogodkov. Marija je razlila dišavo za Jezusov “pogreb” Samo ona je torej prodrla v skrivnost, ki se bo razkrila očem sveta. Ali je ne bosta ista vera, isto razumevanje, privedla do tega, da bo prva odkrila prazni grob? Ne vemo, vendar pa je v njeni intruiciji nekaj pretresljivega in kretnja, s katero je razlila nardo, stiska človeku srce ob misli na druge dišave, s katerimi bodo, osem dni pozneje, čisto na drug način mazilili truplo Križanega.

image_pdfimage_print