Družina – 13. Poroka (II.)

221

Na naši veroučni poti o družini se bomo danes dotaknili kar naravnost lepote krščanske poroke. To ni samo nek preprost obred, ki se opravlja v cerkvi z rožami, oblekami, fotografijami … Krščanska poroka je zakrament, ki se zgodi v Cerkvi in ki dela Cerkev, saj je začetek nove družinske skupnosti.

Apostol Pavel to povzema v svojem znanem izrazu: »Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve« (Ef 5,32), Navdihnjen od Svetega Duha Pavel trdi, da je ljubezen med zakoncema podoba ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Neverjetna čast! V resnici je vložena v Božji stvariteljski načrt in so jo uresničili neštevilni krščanski pari kljub njihovim omejitvam, njihovim grehom.

Govoreč o novem življenju v Kristusu Pavel pravi, da so kristjani – vsi – poklicani ljubiti se kot jih je ljubil Kristus, to je »podrejeni drug drugemu« (prim. Ef 5,21). In tukaj uvaja podobnost para mož–žena paru Kristus–Cerkev. Jasno, da gre za nepopolno podobnost, toda razumeti moramo duhovni pomen, ki je vzvišen in revolucionaren, istočasno pa preprost in dosegljiv vsakemu možu in ženi, ki se zaupata Božji milosti.

Mož, pravi Pavel, mora ljubiti ženo kot svoje lastno telo (prim. Ef 5,28); ljubiti jo, »kakor je Kristus vzljubil Cerlev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Pa vi, možje, ki ste tukaj navzoči, to razumete? Ljubiti svojo ženo, kakor Kristus ljubi Cerkev? To niso šale, ampak resne stvari! Učinek te temeljitosti darovanja, ki ga zahteva od moža za ljubeen in dostojanstvo žene po Kristusovem zgledu, mora biti nekaj velikanskega v sami krščanski skupnosti.

To seme evangeljske novosti, ki znova uvaja začetno medsebojnost darovanja in spoštovanja, je počasi zorelo v zgodovini, toda končno je prevladalo.

Zakrament zakona je veliko dejanje vere in ljubezni: pričuje o pogumu verovati v lepoto Božjega dejanja stvarjenja in živeti to ljubezen, ki sili iti vedno naprej, preko samega sebe in preko lastne družine. Krščanska poklicanost k ljubezni brez izjeme in brez mere, je tisto, kar s Kristusovo milostjo tvori tudi temelj svobodnega pristanka, ki ustvarja zakon.

Cerkev sama je popolnoma udeležena v zgodovini vsakega zakona: raste v njegovih uspehih in trpi v njegovih polomijah. Vendar se moramo resno vprašati: ali mi sami, kot verniki in pastirji dokončno sprejemamo tudi to nerazvezno povezavo zgodovine Kristusa in Cerkve z zgodovino zakona in človeške družine? Smo pripravljeni resno sprejeti to odgovornost, da gre namreč vsak zakon po poti ljubezni, ki jo ima Kristus do Cerkve? To je velika reč!

V tej globini stvariteljske skrivnosti, ki je spoznana in utrjena v svoji čistosti, se odpira drugo veliko obzorje, ki označuje zakrament zakona. Odločitev “poročiti se v Gospodu” ima tudi misijonsko razsežnost, kar pomeni imeti v srcu pripravljenost postati posredovalec Božjega blagoslova in Gospodove milosti za vse. Krščanski zakonci so v tem sodeležni, ker so zakonci v cerkvenem poslanstvu. Je pa za to potreben pogum! Zato pravim, kadar pozdravim nove zakonce: »Glejte, pogumni so!«, ker je potreben pogum za ljubezen, kakršno ima Kristus do Cerkve.

Obhajanje zakramenta ne more pustiti ob strani te soodgovornosti zakonskega življenja spričo vélikega poslanstva ljubezni Cerkve. Tako se življenje Cerkve vsakokrat obogati z lepoto te zakonske zaveze, kakor se tudi osiromaši vsakokrat, kadar se ta izmaliči. Če naj Cerkev nudi vsem darove vere, ljubezni in upanja, potrebuje tudi pogumno zvestobo zakoncev po zaslugi njihovega zakramenta! Božje ljudstvo potrebuje njihovo vsakdanjo hojo v veri, ljubezni in upanju, z vsem veseljem in naporom, ki ga ta hoja prinaša v zakonu in družini.

Smer je tako zaznamovana za vedno, smer ljubezni: ljubiti je treba, kakor ljubi Bog, za vedno. Kristus ne neha skrbeti za Cerkev: kot samega sebe jo vedno ljubi in vedno varuje. Kristus ne neha odvzemati človeškemu obrazu madežev in gub vseh vrst. Ganljivo in lepo je to žarčenje Božje moči in dobrotnosti, ki se podeljuje paru za parom, družini za družino. Sveti Pavel ima prav: to je “velika skrivnost”! Možje in žene, ki so dovolj pogumni, da nosijo ta zaklad v “lončeniih posodah”, so bistven vir za Cerkev in za ves svet. Bog naj jih za to tisočkrat blagoslovi!

image_pdfimage_print