Pekovski vajenec iz Znojma

Prvi del: STOPNICE K OLTARJU

355

David in Golijat

Kakor nekdaj sveti Ignacij med barcelonskimi fantiči, tako je sedel sedaj Klemen Marija Dvořak med učenci samostanske šole. Kakor drevo je bil sredi grmičja malih razposajenih latincev, ki so zagnali indijanski hrup, ko je “Dolgin” prvič stopil v razred.

Že takoj prvi dan se ga je prijelo imejo Golijat. Če se je dolgi Golijat zgubil v latinskem pragozdu, v katerem so mali prvošolčki vse bolj varno hodili po stezah in skrivnih ovinkih, se mu je ves razred smejal. Fantički so kar pokali od smeha, če se je Dvořaku pri spreganju zataknilo in je pater magister dejal:

»Napak, Dvořak! Še mnogo zamujenega boste morali popraviti, preden boste dohiteli razred.«

Iz klopi pa so mu nekateri privščljivo zaklicali:

»Pojdi v pekarno, Golijat! Kruhek peči je lažje!«

Golijat pa ni delal velikih korakov samo, kadar so hodili na sprehode in izlete. Prav tako je kakor velikan korakal naprej v znanosti, celo v latinskem pragozdu. Dečki so se morali pošteno truditi, če niso hoteli zaostati za njim.

Prvošolčki so kmalu gledali nanj s spoštovanjem. Kako pa tudi ne! Česa vsega Golijat še ni doživel! Čudovite stvari je vedel povedati. Presneto lepo je moralo biti v Assisiju tisto noč, ko se je Francesco splazil k njemu v slamo! In celo puščavnik je bil, prav kakor Pavel ali Antonij ali Pahomij, o katerih je pater Majnrad nadvse zanimivo pripovedoval. V Quinitliolu pa je bil Marijin varuh kakor veliki Ignacij na gori Montserrat. Bog ve, ali je tudi on prebedel tam vso noč z mečem v roki? O, Klemen je znal imenitno pripovedovati.

Z njim je hodil v šolo Tadej Hübl, gozdarjev sin, doma iz Češkega gozda. Vonj domačih jelk mu je tičal v laseh in godba v udih in vse mogoče nagajivosti v srcu. Rjave gosli je imel, iz katerih je znal izvabiti mnogo lepih in okroglih pesmi. Ni pa maral priznati časti dolgega Golijata. Kadar je Dvořak pripovedoval in so ga fantje poslušali z ušesi in usti, tedaj je Hübl razkoračen stal zraven. roke držal v hlačnih žepih in nasršeno gledal. Včasih pa je zaklical vmes z jasnim, kljubovalnim deškim glasom:

»Golijat, ali so ti kobilice v Quintiliolu dobro teknile?« In ves razred je bušil v smeh.

»Zelo dobro, Tadej! Lahko si vesel, da mi nisi prišel takrat pod prste. Kakor kobilico bi te bil pohrustal za zajtrk.«

Zdaj so se fantje smejali Tadeju, ki je stal tu kakor nekoč David pred Golijatom. Dečku so se oči svetile od jeze in sramu in premišljal je, kako bi prihodnjič “Dolgina” bolje zadel.

Nepričakovan dogodek pa je do temeljev spremenil razmerje med Davidom in Golijatom.

Nekega jutra pred šolo je Klemen presenetil Hübla, ko je imel v roki tobačnico patra magistra in previdno vtikal vanjo travnato zeleno rego.

»Tadej, nikar!« je Klemen posvaril fanta. »Pater magister take šale ne bo prenesel.«

Hübl ga je pogledal z brezdanjim zaničevanjem, trikrat krepko pljunil pred njim in prezirljivo rekel:

»Golijat! Ti si čisto navaden pustež!«

Nato je zdirjal v razred. Tu je postavil tobačnico patru na mizo.

Kamlu zatem je vstopil strogi profesor latinščine. Šel je za kateder in začel predavati:

»Ko je Gaj Julij Cezar vkorakal v Treverske gozdove,« – roka seže po tobačnici – »tedaj je skočil iz goščave… – žaba!« je prestrašen vzkliknil, kajti pravkar je hotel vzeti svoj običajni jutranji ščepec.

Razred se je lomil od smeha. Nato pa je hipoma zavladala mučna tišina.

»Kdo je vtaknil žabo v tobačnico?« je vprašal magister.

Nihče se ni ganil.

»Vedeti hočem, kdo je storil to podlo dejanje!«

Nobenega odgovora.

»Dvořak, veste vi, kdo je to storil?«

»Da, gospod pater,« je odgovoril. »A ne povem. Podlo dejanje pa to ni bilo.«

»Dvořak, zapovem vam, da poveste, kdo je zagrešil to pobalinstvo!« je hotel vedeti pater, rdeč od jeze.

»Gospod pater, prosim, oprostite mi! Nisem orožnik!« je Dvořak mirno odgovoril.

»Dvořak, danes popoldne boste dve uri zaprti!« je ostro odločil magister.

»Da, gospod pater!« je odgovoril Klemen.

Tedaj pa je Tadej Hübl planil iz klopi in zakričal:

»Jaz sem to storil, gospod pater! Dvořak me je celo svaril, ko je videl.«

»Boš pa Dvořaku v zaporu smel delati družbo!« je jezno zaključil pater.

V ječi sta sedela skupaj.

»Golijat,« je rekel Hübl, »ne bodi hud, da sem te zmerjal s pustežem in da sem pred teboj pljuval. Povej, ali hočeš biti moj prijatelj?« Razredni kolovodja je Dvořaku smehljaje se prožil roko.

»Ampak, Tadej, saj sem bil vedno tvoj prijatelj!« je rekel Klemen in krepko udaril v fantovo roko.

Tako sta David in Golijat v zaporu sklenila prijateljstvo, in kdor je odslej le z besedico hotel žaliti Golijata, je imel opraviti s svetlo kuštravim Davidom. Razred pa je s tem dobil dva neprekosljiva poglavarja.

Včasih je Klemen na vrtu ali na samostanskem hodniku srečal bratranca Ivana Jana, ki je bil že dve leti v noviciatu belih menihov. Naslednje leto naj bi njegov nekdanji sošolec postal že duhovnik. Pogosto je Dvořaka ob misli, da se mora še vedno v samostanski šoli učiti latinščine, medtem ko je Ivan že tako blizu cilja, lotevalo čustvo zavisti. Kadar se je zasačil pri tem, si je naložil strogi post ali kako drugo občutno pokoro. Nekaj pa ga je bolelo v dno srca. Svojega sorodnika je zelo poredko videl v kapeli in pri skupnih pobožnostih je kaj pogosto opazil, da je prostor njegovega bratranca prazen.

Nekega dne je Dvořak potrkal na celico novinca. Ta je ravno študiral. Sedel je pri mizi pred velikanskim kupom knjig, nejevoljno se je obrnil in rekel:

»No, Janez, ali ti Livij dela preglavice? Ali kaj te je privedlo sem?«

»Ivan, rad bi ti povedal nekaj, kar mi že dolgo teži srce. Ali še veš, kako sva stala ob smrtni postelji našega dobrega župnika v Tasovicah? Še veš, kaj ti je gospod dejal!«

»No, seveda vem. Pa kaj bi s tem?«

»Ivan,« je dejal, »ne le študirati, tudi moliti moraš. Molitev je več kot študij.«

Ivan se je v zadregi smehljal in rekel:

»Beži, Janez! Naš župnik je bil pobožen mož. Svetilnik v Cerkvi pa ravno ni bil. Svet se je spremenil. Postal je bolj napreden. Z molitvijo ga ne boš zboljšal. Nevernike je treba pobiti z dokazi. Ne s pobožnimi reki, marveč z jasnimi, ostrimi umskimi dokazi! Ne z molitvenikom, marveč z učenimi knjigami. Poglej sem! Te knjige bodo prižgale svetu pravo luč. Le beri jih! A o tem naš župnik doma ni vedel nič.«

Ivan je porinil predenj nekaj knjig. Klemen je zmeden bral imena: John Locke, David Hume in nekaj drugih angleških naslovov. Nato jih je položil spet Ivanu na pisalno mizo:

»Ivan, te govorice ne razumem in tvoje tudi ne. Ne verjamem pa, da je v njih več prave modrosti kakor v pridigi našega pokojnega župnika.« In ne da bi še kaj rekel, je žalosten zapustil celico.

Ko je Klemen naslednje leto bratrancu v Tasovicah stregel pri novi maši, je v skrbi zanj goreče prosil Mater Božjo na oltarju, naj blagoslovi duhovnika, ki mu je bil študij več kot molitev.

Štiri leta so minila od tedaj. Dvořak je dokončal latinske šole. Upal je, da bo s posredovanjem opata mogel doštudirati tudi bogoslovje. Blizu že je bil njegov sveti cilj – in vendar je Bog hotel pekovskega vajenca iz Tasovic šele po dolgi in trnovi poti pripeljati v svetišče.

Ko so velikonočni zvonovi leta 1776 naznanjali Gospodovo vstajenje, so beli menihi iz samostana v Mostah nesli svojega opata k večnemu počitku. Klemen je jokal za njim, kakor je jokal le ob mrtvaškem odru svojega očeta in ob smrtni postelji ljubega dobrega župnika v Tasovicah. Spet je bila pred njim brez upanja zaprta pot, ki je vodila v duhovništvo. Premonstratenci bi prav radi sprejeli Dvořaka v noviciat. Zakoni o samostanih pa, ki jih je izdal cesar Jožef II. z namenom, da zatre red, niso dovoljevali, da bi bil kdo na novo sprejet.

Klemen Dvořak se je s tiho bolečino poslovil od starega premonstratenskega samostana. Kot dragoceno svetinjo je vzel s seboj Marijino sliko, ki mu jo je bil podaril opat na smrtni postelji.

Na obronku gozda po peneči se, divji Taji, prav blizu bičanega Odrešenika v Mühlfrauenu, si je Dvořak sezidal celico zase in za svojo Marijo.

Po cele noči je mladi puščavnik preklečal pred častitljivo Marijino sliko in prosil Mater luči, sveta in tolažbe. Zjutraj je vstal, si naložil na rame težak križ, ki si ga je bil sam stesal iz dveh surovih hlodov in se mučil z njim na goro k razbičanemu Odrešeniku v Mühlfrauen. Pred milostnim krajem je odvrgel breme na tla in pokleknil pred podobo trpečega Odrešenika.

»Ljubi Gospod,« je vzdihoval nato v bridki bolečini, »ljubi Gospod, razbičan stojiš ob sramotnem stebru. Pa tudi meni žalost in trpljenje bičata dušo. Povej mi, Gospod, kaj naj storil!«

Ali mu ni s trnjem kronani Odrešenik zaklical:

»Razveži me, Klemen! Glej, kako me ljudje mučijo in žalijo! Ali ne vidiš, kako moram povsod po svetu stati ob sramotnem stebru v svojih ubogih, trpečih bratih? Zakaj se obotavljaš, Klemen? Pojdi spet doli k ljudem!«

Tedaj si je Klemen spet naložil križ na rame in ga nesel domov k Mariji. Pred sveto podobo se je nato vrgel na kolena:

»Mati!« je klical v nepopisni bolečini, »Mati, bil sem pri tvojem Sinu. Še vedno stoji ob sramotnem stebru, še vedno ga ljudje bijejo in bičajo. Mati, povej mi, kaj naj storim?«

Bilo mu je, kot da ga Marija tiho vabi:

»Pojdi in razveži mojega Sina, ki stoji ob sramotnem stebru!«

Od tedaj je minilo leto. Spet so se oglasili resni postni zvonovi in naznanjali trpljenje Gospodovo. Križ, ki ga je Dvořak nosil na goro, je postal še bolj trd in še bolj težak, strašno mu je ranil ramena. Nek drug križ pa se mu je zarezal še globlje v srce. Še vedno Dvořak ni vedel sveta in ni videl poti. Ko pa je nekoč spet v hudi notranji stiski klečal pred sliko milostne Matere, je nenadoma začutil, kako mu je nedko tiho položil roko na ramo. Obrnil se je in zagledal mater.

»Janez!« je rekla starka, »Janez, skrb zate me je pripeljala sem gori. Pravijo, da vlačiš na goro težke križe. Bled si in oči ti gore kakor v vročici. Ne muči se več, Janez! Pojdi spet k ljudem! Pojdi in si poišči delo in spet začni peči lačnim kruh. To je Bogu in Materi Božji gotovo ljubše, kot da tukaj hiraš in trpiš. In če Gospod hoče, ti gotovo še pokaže pot, ki jo iščeš.«

Naslednji dan se je Klemen odpravil na pot v veliko mesto Dunaj, trkal na vrata in iskal delo.

image_pdfimage_print