Saj veste, kaj se vse dogaja pri selitvi, kaj vse lahko naenkrat izgine med selitvijo. Moj misijonski cekar je oguljen, tu in tam popravljen, z leti zmeraj manj trd – zlahka ga stisnete med druge predmete. In pozabite nanj. In na listke, ki jih vsebuje, nekatere že nečitljive. A tisti, o najmanjši, usodni japonski črki je še zmeraj čitljiv.
Na sredi listkove praznine stoji “n”. Vsi drugi japonski soglasniki nastopajo v spremstvu samoglasnikov a, e, i, o, u; glas “n” pa lahko konča sam po sebi (in navadno tudi je tako) besedo iz japonskih zlogov. Skrivnost te možnosti je v tem, da zveni japonski končni “n” malce skozi nos, tako da v resnici ni le osameli soglasnik (menda od 12. stoletja naprej).
Po tolikih letih na Japonskem pišem o soglasniku “n” brez obotavljanja. To pa ne velja za čas, ko sem listek označil z “n”. Marsikaj sem si bil takrat zapomnil, marsikaj sem v umljivih stavkih lahko povedal. Marsikje sem ga tudi polomil.
V predmestju, kjer sem stanoval, so prijazni japonski sosedje opazili, da si sam perem perilo pod kuhinjsko vodno cevjo. Nekega meglenega jutra so me na cesti ustavili:
»Dobro novico imamo za vas.«
Do tedaj sem se že toliko navadil na vljudnost, da sem smehljaje sklonil glavo in priklonil zgornji del telesa, a ne pregloboko, ker nisem vedel za vsebino novice.
»Poznate most za pešce čez reko Ára?«
»Poznam.«
»Če nadaljujete pot čez most naravnost v mesto, pridete čez kakih deset minut do trgovine z velikim transparentom “Kuriningu” (to je japonsko črkovana angleška beseda “Cleaning” ozrima “Dry cleaning”, kar pomeni Pralnico in Kemično čistilnico). Ker je podjetje novo, je zelo poceni. Na svidenje!«
Še enkrat se priklonim, to pot globlje. Z zamahom roke odidejo in megla nad reko jih pogoltne.
Japonci imajo radi moderne aparate, ki jim olajšajo življenje; menijo, da delo z rokami, če ni nujno, manjša uživanje življenja. Meni ga sicer ni manjšalo, a krajšalo mi je razpoložljivi čas. Vesel sem bil možnosti, da s hojo v mesto opravim kar nekaj stvari takorekoč brez odlašanja. Že prej sem slišal, da perilo, ki ga pere tovrstna pralnica, po prejemu lepo diši. Tega ne bi mogel trditi o svojem pranju, ker sem uporabljal “milo za vse potrebe”, kot so ga še dolgo po drugi svetovni vojski izdelovali in prodajali. Bilo je res za vse potrebe, dišalo pa ni.
Kar se mi je bilo čez teden nabralo, sem vtaknil v lep zavojček. Lepa zunanja oprema je na Japonskem odločilna: po njej večkrat sodijo človeka. Megla se kar ni hotela dvigniti nad mostom, čeprav je imela na razpolago ostale dele tokijskega velemesta. Kakih dvajset minut sem rabil za čez most do stavbe s transparentom. Začuden berem pri vhodu s stopnicami: »Prosim, v drugo nadstropje.« Kot Amerikanci štejejo tudi Japonci vežo za prvo nadstropje. Mislim si: nova trgovina deluje na nov način.
Drugo nadstropje sestoji iz osvetljenih vrat in dolgega, temnega hodnika. Vstopim. V enem kotu sedi starejša žena in bere pred kupom revij na mizi. V drugem kotu sedi človek z berglami; zdi se, da spi ali dremlje naslonjen na steno. Udobni sedeži, ugotovim, ko se usedem in položim zavitek perila na kolena. Vsekakor nov način delovanja, si rečem. Ljudje lepo počakajo, da v najkrajšem času dobijo nazaj oprano perilo – ni jim treba dvakrat v mesto. Čudim se, da se z onstran vrat v trgovino ne čujejo stroji, tudi lahno brnenje ne. Tudi to pomeni napredek, ne podražitve; prijatelji so mi pohvalili zares nizko ceno. Še dva človeka vstopita: žena vodi moža, kot da ne vidi dobro.
Ura na steni zapoje devet (morda devet trideset, ne spomnim se več). Vrata notranje sobe se odpro in iz nje stopi belo oblečeno dekle. Nekaj začne pobirati začenši v kotu. Potrdila za oddano perilo? Pozabil sem reči, da nas je vse prijazno s poklonom pozdravila, ko je bila na pragu. Naj ji oddam zavojček perila, ko pride do mene? Ali ni varneje, da jo pozdravim angleško, ker mi še toliko japonskih življenjskih izrazov manjka? Zdaj je pred menoj.
»Good morning, Miss,« se ji nasmehnem. Mj zavojček perila je zdaj bolj viden na kolenih.
Tudi dekle se nasmehne: »You sick?«
Odkimam: »No, no!«
Ne vem, zakaj me potem sočutno pogleda in z roko pokaže proti notranji sobi: »Here kuriniku.«
Vstanem, se priklonim, skoro bi v zadregi spustil zavoj perila na tla.
»Thank you,« ji rečem, ona pa »Bái, bái,« kar se je po vojski udomačilo (za angleški “bye-bye” posebno, ko se poslavljamo od otrok.
Na cesti si še enkrat ogledam transparent. Z debelimi črkami je natiskano “Kuriniku”, kar pomeni isto kot Clinique, Clinic. Spregledal sem, da med drugim “n” in drugim “k” ni še enega “n”.
Ne, prijatelji me niso hoteli varati. Mrzla megla je malce popustila, a je še zmeraj ležala na strehah. Grem n aprej in zagledam velik rumen transparent. Tu je trgovina v prvem nadtropju (pritličju, po naše), med drugim “n” in drugim “k” je še en “n”. Ta “n” še danes ni v vsakem tovrstnem transparentu jasno viden.
