6. januar – Gospodovo razglašenje

267

Orientalski izvor tega praznika potrjuje že njegovo ime: “epifania”, to je razglašenje, pojavljenje. Latinci so uporabljali izraz “festivitas declarationis” (praznik razglasitve) ali “apparitio” (prikazanje). Glavni pomen je razodetje Kristusovega božanstva poganskemu svetu preko poklonitve Modrih, Judom pa s krstom v vodah Jrdana in s svatbo v Kani galilejski.

Rimski martirologij pravi: »Slovesnost Gospodovega razglašenja, v kateri se časti trojno prikazanje velikega Boga in našega Gospod Jezusa Kristusa: v Betlehemu so Modri molili Dete Jezusa; v Jordanu ga je krstil Janez in je bil maziljen s Svetim Duhom ter imenovan Sin Boga Očeta; v Kani galilejski je na svatbi s spremembo vode v vino ponovno razodel svojo slavo.«

Modri niso prišli v Betlehem praznik rok. Za Kralja vesolja, ki se je razodeval svetu, so pripravili darovi, ki so jih prinesli z neizmerno počastitvijo: zlato, ki opozarja na Kristusovo kraljevsko oblast; kadilo, ki spominja na njegovo duhovništvo; miro, ki so jo uporabljali pri pripravi teles za pokop, torej za zadoščenje za grehe s smrtjo.

»In glej, zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlato, kadilo in miro« (Mt 2,9-11). Kot je pastirje poklical angel k sodelovanju v slavi Boga in miru ljudi, tako je Modre, učene zvezdoslovce, vodila zvezda, da so tudi oni sodelovali pri dogodku, ki je spremenil zgodovino in usode. Pri sv. Avguštinu beremo:

»Pred nekaj dnevi smo praznovali Gospodovo rojstvo, te dni pa praznujemo z nič manjšo slovesnostjo njegovo razglašenje, sa katerim se je začel dajati spoznavati poganom … Rojen je bil tisti, ki je vogelni kamen, ki je mir med tistimi iz obreze in neobrezanimi, da bi se združili v njem, ki je naš mir in je iz obeh naredil eno samo ljudstvo. Vse to je bilo Judom predstavljeno kot predpodoba v pastirjih, poganom pa v Modrih … Judovske pastirje je pripeljalo angelovo naznanilo, poganske Modre pa  prikazen zvezde« (Govor 201,1).

Razglašenje je torej praznovanje vesoljnosti Cerkve: Emanuel, “Bog z nami”, je prišel na zemljo klicat vsakogar k Resnici in pokazato pot, kako jo doseči in se rešiti. Modri, ki so pripadali duhovniškemu razredu zoroasterske religije, so verjeli v nebeška znamenja: »nebesa pripovedujejo o Božji slavi« (Ps 19,2), znali so jih odgonetiti in so z neizmernim veseljem pokleknili pred Kristusa Kralja.

Mariji in Jožefu niso predložili, da bi Božjega Otroka vzgajala v njihovi veri, ampak so se podvrgli Božjemu Detetu. Niso iskali dialoga, soočenja, izmenjave mnenj; niti niso prinesli svoje izkušenosti in svojih razlag. Ti Modri so se ponižno vrgli na tla pred Resnico, Ljubeznijo in Lepoto, ki so jo imeli pred seboj. Zato Razglašenje ni praznik ekumenizma, ampak vesoljnosti Cerkve ali poklicanja poganov k veri. Mesto zvezde pa je zavzel evangelij, ki vabi vse ljudi k spreobrnjenju v Kristusu, Gospodovem Maziljencu.

Leta 614 so Palestino zasedli Perzijci pod vodstvom kralja Kozrava II. in porušili skoraj vse krščanske cerkve. Prizanesli so baziliki Kristusovega rojstva v Betlehemu, ker je bil na njenem pročelju mozaik, ki je predstavljal Modre v tradicionalnih perzijskih oblačilih.

Marko Polo trdi, da je okrog leta 1270 obiskal grobove Modrih v mestu Saba južno od Teherana: »V Perziji je mesto, ki se imenuje Saba, iz katerega so se odpravili trije kralji, ki so šli molit Boga, ko se je rodil. V tistem mestu so pokopani trije Modru v lepem grobu in so še vedno ohranjeni celi z brado in lasmi: enemu je bilo ime Beltasar, drugemu Gaspar, tretjemu Melquior. Gospod Marko je v tistem mestu večkrat vprašal o teh III kraljih: nihče ni vedelo povedati nič, razen, da so bile III kralji pokopani davno« (Il Milione, 30. pogl.).

Leta 1162 he cesar Friderik Barbarossa dal porušiti cerkev sv. Evstorgija v Milanu, kamor so prenesli trupla Modrih (do katerih je po tradiciji prišla sv. Helena) in se jih je polastil. Leta 1164 je cesarski veliki kancler in kölnski nadškof trupla izmaknil in jih preko Lombardije, Piemonta, Burgundije in Renanije prenesel v katedralo svojega nemškega mesta, kjer so še danes. Milano je večkrat poskušal dobiti relikvije nazaj: 3. januarja 1904 je nadškof Ferrari ukazal shraniti v cerkvi sv. Evstorgija nekaj drobcev kosti v bronasti žari z napisom “Sepulchrum Trium Magorum” (Grob treh Modrih).

Opomba urednika: Kljub temu, da za ostanke Modrih razen legendarnega izročila ni nobenih dokazov, je bil njihov grob v Kölnu skozi stoletja cilj številnih romanj. Tudi Slovenci so mnogo romali v “Kelmorajn”, kar je spačenka nemškega imena “Köln am Rhein” (Köln na Renu).

image_pdfimage_print