Družina – 12. Poroka (I.)

279

Ogledali smo si dve pripovedi 1. Mojzesove knjige (Geneze) o izvirnem Božjem načrtu za par moški-ženska, zdaj pa se naše razmišljanje obrača naravnost na Jezusa.

V začetku svojega evangelija pripoveduje evangelist Janez o svatbi v Kani, kjer so bili navzoči Devica Marija in Jezus s svojimi učenci (prim. Jn 2,1-11). Jezus se ni samo udeležil te svatbe, ampak je tudi “rešil praznovanje” s čudežem vina! Prvo od njegovih čudovitih znamenj, s katerimi je razodel svojo slavo, se je uresničilo v okolju poroke. To je bilo dejanje velike naklonjenosti za to porajajočo se družino, ki ga je spodbudila Marijina materinska pozornost. To nas spominja na 1. Mojzesovo knjigo: ko Bog konča stvarjenje, naredi svoje najbolj mojstrsko delo. To mojstrsko delo sta moški in ženska. In v tem mojstrskem okolju, ob poroki, v svatbenem praznovanju enega moškega in ene ženske naredi prvi čudež. Tako nas Jezus pouči, da je mojstrovina družbe družina: moški in ženska, ki se ljubita. To je zares mojstrovina!

Od časov svatbe v Kani se je marsikaj spremenilo, toda to Kristusovo “znamenje” vsebuje vedno veljavno sporočilo.

Zdi se, da danes ni lahko govoriti o poroki kot o prazniku, ki se obnavlja v času, v raznih razdobjih vsega življenja zakoncev. Poroča se vedno manj ljudi, to je dejstvo: mladi se nočejo poročati. Pač pa se v mnogih deželah veča število ločitev, medtem ko se manjša število otrok. Težava ostati skupaj – kot par ali kot družina – vodi vedno pogosteje in hitreje k prelomitvi vezi, otroci so pa ravno tisti, ki najbolj trpijo zaradi ločitve. Če že od mladosti občutiš, da je zakon vez “za določen čas”, bo tako zate, ne da bi se tega zavedel. V resnici to vodi mnoge mlade k temu, da se odpovedo načrtu nepreklicne vezi in stalne družine. Mislim, da moramo zelo resno razmisliti, zakaj se tolikim mladim “ne da” poročiti. To je kultura začasnega … vse je začasno, zdi se, da ni nič dokončnega.

Ena izmed zaskrbljenosti, ki se pojavlja vsak dan, je: zakaj se mladi ne poročajo? Zakaj imajo pogosto rajši partnerstvo, pa še to “z omejeno odgovornostjo”? Zakaj imajo mnogi – tudi med krščenimi – malo zaupanja v poroko in v družino? Važno je skušati razumeti, če hočemo, da bi mladi našli pravo pot po kateri hoditi. Zakaj ne zaupajo družini?

Težave niso samo gospodarskega značaja, čeprav so tudi te resne. Mnogi menijo, da je spremembo, ki se dogaja zadnja desetletja, povzročila emancipacija ženske. Pa tudi ta vzrok ne velja, je zmoten. Vzrok je neka oblika maskulinizma, ki hoče vedno gospodovati nad žensko. Klavrno izpademo, kot je klavrno izpadel Adam. Ko ga je Bog vprašal: »Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti prepovedal jesti?« odgovori: »Žena, ki si mi jo dal, mi je dala.« Ženska je kriva. Uboga ženska! Moramo braniti ženske. V resnici bi skoraj vsi moški in ženske hoteli neko trdno čustveno gotovost, nek trden zakon, neko srečno družino. Družina je na vrhu spoštovanja mladih, toda iz strahu da bi se zmotili mnogi niti misliti nočejo nanjo. Čeprav so kristjani, ne mislijo na zakramentalno poroko, edino in neponovljivo znamenje zaveze, ki postane pričevanje vere. Morda je prav ta strah, da bi jim spodletelo, glavna ovira, da bi sprejeli Kristusovo besedo, ki obljublja svojo milost zakonski zvezi in družini.

Najbolj prepričljivo pričevanje za blagoslov krščanskega zakona je dobro življenje krščanskih zakoncev in družine. Ni boljšega pokazatelja lepote zakramenta. Zakon, ki ga je blagoslovil Bog, varuje vez med možem in ženo, ki ju je Bog blagoslovil od stvarjenja sveta in je vir miru in dobrega za vse zakonsko in družinsko življenje. V prvih krščanskih časih je dostojanstvo vezi med možem in ženo porazilo zlorabo, ki so jo takrat imeli za čisto normalno, to je pravico mož, da so odslovili žene tudi iz najbolj izmišljenih ali poniževalnih razlogov. Evangelij družine, evangelij, ki oznanja prav ta zakrament, je uničil to kulturo običajne odslovitve.

Krščansko seme temeljne enakosti obeh zakoncev mora danes obroditi nove sadove. Pričevanje družbenega dostojanstva zakona bo postalo prepričljivo prav po tej poti: pot pričevanja, ki privlači, pot medsebojne odvisnosti med njima, pot medsebojnega dopolnjevanja.

Zato moramo kot kristjani postati v tej zadevi bolj zahtevni. Na primer: podpirati odločitev za enako povračilo za enako delo. Zakaj je splošno veljavno, da morajo žeske zaslužiti manj kot moški? Ne! Imajo iste pravice. Razlikovanje je sramota! Istočasno priznavati materinstvo za ženske in očetovstvo za moške kot vedno veljavno bogastvo, to pa predvsem v korist otrok. Prav tako je gostoljubje krščanskih družin danes odločilne važnosti, še posebej spričo revščine, propadanje in družinskega nasilja.

Bratje in sestre, ne bojmo se povabiti Jezusa na poročno gostijo, povabiti ga v svojo hišo, da bi varoval nas in našo družino. Ion ne bojmo se povabiti tudi Devico Marijo! Kadar se kristjani poročijo “v Gospodu”, se spremene v učinkovito znamenje Božje ljubezni. Kristjani se ne poroče samo zase: poroče se v Gospodu v korist vse skupnosti in vsega človeštva.

image_pdfimage_print