Ignacij Knoblehar

546

Misijon po Knobleharjevi smrti

Ko je Knoblehar odhajal iz Afrike, so bile vse tri misijonske postojanke dovolj dobro zastavljene z duhovniki in svetnimi sodelavci. V kartumski krstni knjigi, ki so jo začeli pisati leta 1852, je bilo konec leta 1857 vpisanih 73 oseb, v mrliški pa 52 (Zgodnja Danica 8.12.1859). Vse tri postaje so imele svojo šolo. Na Propagandi v Rimu sta se šolala Šerif in Dumond-Debmowa.

Smrt je pa tudi poslej neizprosno vihtela koso. V kratki dobi treh mesecev, od Knobleharjevega prihoda v Neapelj do njegovega pogreba, so umrli kar štirje duhovniki. Od teh štirih so trije opravljali odgovorno službo voditeljev misijonskih postojank. V grob so legli: Jernej Mozgan, ustanovitelj in ravnatelj misijona pri Svetem Križu; pri Svetem Križu tudi veronski duhovnik Franc Oliboni; Anton Überbacher, ravnatelj gondokorskega misijona; v Kartumu pa sam Knobleharjev vrhovni namestnik Jožef Gostner. Knobleharja bi bilo strlo, če bi bil zvedel o njihovi skoraj nenadni smrti.

Mozgan, tršati in krepki Korošec s hribov nad Železno Kaplo je z Lanzom pridno deloval pri Svetem Križu, zlasti z mladino. Škof Slomšek mu je kdaj pa kdaj poslal denar in razne potrebščine. Tudi drugod s Koroškega so mu včasih kaj poslali. Živila, ki jih je prejel iz Kartuma zase, za oba druga misijonarja, za misijonske obrtnike in za zamorske gojence, so mu polagoma pošla. Tisto leto 1857 je priletelo v njegov kraj posebno dosti ptic; zobale so duro, ki jo je bil vsejal na najeti njivi, in pustile skoraj prazna stebla. Potem je Mozgan za šolarje dovažal žito in druga živila od rodov Tuic in Bor, dokler mu ni zmanjkalo denarja in steklenih biserov. Morali so doma klati živino, kar je ni bilo neobhodno potrebne. V avgustu je prebivalce misijonske postaje – 35 jih je bilo – preživljal samo še z lovom. Vsak dan je moral, večinoma s Klančnikom ali z Lanzom, več ur hoditi po soparici skozi visoko travo, preko voe in med ostrim bodičjem. Mnogokrat se je pregrel in preutrudil. Zbolel je na žolču; v začetku oktobra pa ga je zgrabila tudi mrzlica. Potreboval bi tečno, močno hrano in dušno razvedrilo, pa je molčal, skrbel in razmišljal.

Blizu postaje je imel francoski trgovec Bessyère zasidrano svojo ladjo. Bil je dober, plemenit mož; prejšnje leto je naklonil misijonu darove, vredne več kot 400 goldinarjev. Zdaj jim je trikrat poslal celega vola za živež. Mozgan se je ob izdatnejši hrani kmalu opomogel. Dušno so ga zelo poživile vesele novice, ki jih je prejel od doma. Upal je, da si bo šel kmalu na Koroško popravit zdravje. Trgovec Bessyère ga je večkrat obiskal. Ko sta nekega večera dolgo sedela na prostem in se pogovarjala, se je pa Mozgan prehladil. Obolel je v grlu in potem še na pljučih. Dne 21. januarja 1858 – istočasno kakor Knoblehar v Neaplju – se je čutil silno utrujenega in slabega; spoznal je, da se mu bliža konec. Pripravil se je za dolgo spoved in jo opravil pri tovarišu in prijatelju Jožefu Lanzu. Lanz ga je tudi obhajal in dal v sveto olje. Zadnjo noč se mu je zelo bledlo. Dne 26. januarja je umrl. Imel je malo več kakor 35 let; mašnik je bil šele dobrih osem let. Vsega skupaj je bil bolan nekaj manj kot štiri mesece. Ker je prav takrat priplula misijonska tovorna ladja, so mu njeni ladjarji izkopali jamo. Med tistimi, ki so ga nesli pokopat, sta bila tudi njegov prijatelj Klančnik in Bessyère.

Kako je pač Klančnik žaloval za njim, za dobrim “gospodom Jernejem”!

Z Mozganom je legel v grob zadnji izmed petorice slovenskih duhovnikov, ki so s Knobleharjem prišli v Afriko: Matevž Milharčič, Janez Kocjančič, Martin Dovjak, Oton Trabant in zdaj še Mozgan. Leta 1852 so prišli, v začetku leta 1858 je pa zadnji od njih, Mozgan, umrl. Smrt jih je pobrala v cvetu let.

Obširnejše poročilo o Mozganovi smrti je poslal Lanz 15. marca 1858 škofu Slomšku. Takole piše: »Zadnje dni meseca februarja smo prejeli za dragega mi prijatelja Mozgana zaboj, ki je bil odposlan iz Šent Andraža na Koroškem 19. avgusta 1857. Bil je poln raznih reči. Malo prej smo od tam prejeli tudi puško, več vrst semen in nekaj denarja (zlatnikov). Lavantinska škofija se torej vneto spominja afriškega misijona; ni pozabila na postajo Sveti Križ in njenega ustanovitelja g. Mozgana. Vaši Milosti in vsem drugim dobrotnikom bi se bil g. Mozgan gotovo zahvalil z živo besedo, ko bi bil prišel v domovino na obisk, ali pa v pismu; s tem bi bil, za gotovo vem, razveselil ne samo Vas, ampak ves Šent Andraž in vso koroško deželo. Namesto njegove vesele zahvale Vam moram, Prevzvišeni, sporočiti tako bridko novico, da se bodo zaradi nje v njegovi domovini utrinjale številne solze. Našega ljubega Mozgana ni več. Gospod ga je poklical k sebi v boljšo domovino. O kako je trepetalo moje srce in še zdaj trepeče! Smem pa reči samo to: Gospod je to storil, češčeno bodi njegovo ime! In blagor njemu, ki se je po tolikem trpljenju, prestanem za božjo čast, ločil od tega sveta!

Hočem Vam nekoliko natančneje popisati poslednje dni rajnega. — Bolehati je začel zadnje dni septembra minulega leta. Spočetka se ga je lotila mrzlica, bržkone zaradi prevelikega trpljenja in premočne sončne pripeke. Naša misijonska postaja je namreč imela pripravljenega premalo živeža; v juliju nam je pošla dura, naša edina hrana, – nas je bilo vsega skupaj 35. Treba je bilo iskati živež. O kako težavno delo je bilo to! Dvakrat sva se odpravila v prav tesnem čolnu, ki ni nič drugega kot izdolbeno drevo, k rodovoma Tuic in Bor, tri dni daleč proti vzhodu. Sonce je neusmiljeno pripekalo; še huje so naju nadlegovali komarji in naju neprestano pikali. Toda ves najin trud je bil zastonj; drugega nisva dobila kakor žalosten odgovor: ›Še sami nič nimamo; kar nam ni sežgalo sonce, so nam pozobali ptiči.‹ Rajni g. Mozgan je pripravil preteklo leto poleg vrta veliko njivo. Posejali smo duro in pričakovali obilno žetev. Zgodilo se je pa isto kakor zamrocem: požrle so ptice. Poklali smo vso živino, kar je nismo neizogibno potrebovali; potem pa ni bilo drugod dobiti živeža kakor samo po gozdovih. Začela sva hoditi na lov. S tem sva sicer rešila misijonske ljudi, da niso pomrli od lakote; ljubega g. Mozgana je pa mrzlica izbrala za svojo žrtev. Skraja se je hotel pozdraviti z gladovanjem in ni jedel več, kakor je bilo za življenje nujno potrebno. Zdravila, ki jih je potem užival, niso nič pomagala; bil je bolan ves oktober in november. Moj Bog, kako bridki so bili tisti dnevi! Bolnemu ubožcu je bilo treba boljše hrane, nismo mu pa imeli kaj dati.

Konec novembra so prišle prve ladje iz Kartuma in z njimi boljši časi za Sveti Križ. Te ladje so bile last trgovcev s slonovo kostjo. Toda čast, komur čast! Ti trgovci so si prizadevali na vso moč, da bi nam pomagali, posebno pa, da bi bolnemu g. Mozganu polajšali stanje. Neki francoski trgovec, ki je bil že od nekdaj dobrotnik naše misijonske postaje, je svojo hrano v pravem pomeni besede delil z nami. Konec decembra so prišle tudi misijonske ladje z živežem za vse leto. Na ta način smo bili brez skrbi zastran hrane in veseli. G. Mozgan se je popolnoma pozdravil; nekolikokrat je že šel na sprehod, peš ali na konju. Nameraval se je vrniti v svojo ljubo domovino, da bi si v njej do dobrega utrdil zdravje in se potem bržkone spet vrnil v Afriko. Nadomeščal bi ga med tem časom jaz. Vse si je bil že pripravil za daljno pot; omenjeni francoski trgovec bi ga bil na svoje stroške vzel s seboj do Aleksandrije. O kako prisrčno se je g. Mozgan veselil vrnitve v domovino; kako težko je pričakoval odhod v Evropo! Toda božje previdnost mu je pripravila čisto drugo pot. Tisti blagosrčni Francoz je stanoval tri ure hoda od Svetega Križa in nas je pogosto obiskal. Prišel je tudi 10. januarja. Z g. Mozganom sta se pogovarjala pozno v noč; in ker sta bila na prostem, se je častiti misijonar prehladil, začelo ga je boleti grlo. Iz grla se je bolezen preselila v pljuča. Nenadoma je postal silno slab in je od dne do dne hitro pešal. Zdravila niso nič pomagala. Dne 23. januarja sem ga previdel in 26. zjutraj je bil že mrlič. Vpričo mrtvega trupla sem opravil zadušnico, potem smo ga pa blizu naše hiše kar mogoče slovesno pokopali. Na istem kraju je pokopan tudi g. Pircher. Moj ljubi, počivaj v miru! V veliko tolažbo mi je prepričanje, da lavantinska škofija nikoli ne bo pozabila svojega sina. Potem sem ostal sam tukaj, pa vendar v mnogo bolj srečnem položaju, kakor je bil rajni g. Mozgamn vsa tri leta, ker sem vsaj imel dva misijonska sodelavca iz Evrope (veronska duhovnika). Duhovniku samemu biti v daljni Afriki je nad vse bridko.«

Ko so prišli poglavarji rodu Kječ k Lanzu, jim je ta dejal: »Duša bendíta (duhovnika) je šla k Bogu. Spominjajte se njegovih naukov in napredujte v dobrem; potem boste tudi vi in vaši svojci prišli k njemu.« Nato je Lanz slišal njihov značilni odgovor: »Dobro, prav dobro. Toda bendítove krave bodo zdaj naše!«

Korošci so se zbrali za večno mašo, ki se je za Mozganom opravljala v kápelski župnijski cerkvi. Blizu krstnega kamna, kjer je bil krščen, so mu v steno vzidali spominsko ploščo. Na njegov god 24. avgusta 1859 so jo v navzočnosti osmih duhovnikov slovesno blagoslovili. Kratek napis je sestavljen v slovenščini in nemščini, kakor je tudi več koroških Nemcev prispevalo za misijon. Glasi se:

“V spomin Jerneju Mozganu, apostolskemu misijonarju v srednji Afriki, rojenemu v Kapli 19. avgusta 1823, umrlemu pri Svetem Križu v Afriki 26. jnuarja 1858. Naj počiva v miru”.

Naslednje leto 1859 je na Koroškem umrla gopa Avgusta plemenita Rainer, ki je Mozganov misijon radodarno podpirala, čeprav Mozgana osebno ni poznala.

image_pdfimage_print