V zgodnjem zimskem jutru na poti v pekel

iz mojega zdelanega misijonskega cekarja

1216

Vsako tretjo nedeljo v mesecu sedem zgodaj zjutraj v avtobus, da lahko čez dobri dve uri pridem v majhno, lično cerkvico za sveto mašo. Prav za cerkvico se v veliki razdalji, a vidna dviga najvišja japonska gora Fudži, katere ime naj bi po starem izročilu pomenilo “boginjo ognja”. Menda so Japonci prvotne prebivalce teh planot vse pobili, imena gore pa niso mogli – ali si niso upali – izbrisati; kdo ve, če se ne bi boginja nad njimi maščevala …

Poleg mene sedi v avtobusu lepo oblečen japonski gospod, ki vzbuja vtis premožnosti. Hitrost avtobusa je več kot zmerna, a je tako dobro zgrajen, da drvenje nikogar ne moti. Pred dnevi je padal sneg, a danes je sonce že zgodaj na belih hribih in v globino pogreznjenih dolinah, tako da se njihova zelenina začenja močneje svetlikati kot belina hribov. Vse to gledam in občudujem, saj sedim pri oknu. Naenkrat me imenitni sosed japonsko nagovori:

»Ali smem motiti vaše zanimanje za naravo, ki jo tako natanko opazujete?«

»Ni problema,« odgovorim, »a moji japonščini manjka kar nekaj važnih besed.«

Smehljaje zamahne z roko, kar zame pomeni, da mi vnaprej odpušča.

»Ali vas kot zahodnjaka zanima reinkarnacija?«

»Ne, gospod, osebno me ne zanima. Sem katoličan in zame je življenje enkratno. Žig smrti je dokončen.«

»Vaše stališče kot kristjana mi je jasno. Na nek način ga občudujem, a zdi se mi, da je za človeka porazno.«

»Porazno? Kako to mislite?«

»Tudi če je človek dober, je to le ena njegova stran. V človeku je še nekaj božanskega, kar čaka na osvobojenje od človeškega – čaka na to, da postane tudi človeško – recimo – del božanskega. Dobro in slabo v človeku ne igra več odločilne vloge.«

Kot da potrebujem čas za odgovor, se ozrem v naravo; dolina je skoraj brez snega, na sredi je majhno pokopališče, ob njem teče lokalna železnica. Na pokopališču ni videti nobenega križa, vsaj z mojega okna ne. Obrnem se k sogovorcu:

»Da moderna znanost zahteva Nekoga, ki je ustvaril svet in njegovo fantastično enostavnost in kompliciranost, postaja vedno bolj razvidno. In človek je sijajen del tega z zvezdnimi sestavi okrašenega sveta. Človek z razumom in dušo. In če se spomnite zgodovine in Kristusovega vstajenja iz groba – in njegovih zmagoslavnih besed, potem ni prostora za nekaj božanstvenega v človeku, kot da bi človek ne bil iz razuma in telesa …«

Moj sogovornik malce molči, kot da premišljuje in morda išče primeren odgovor. Čakam. Naenkrat se avtobus na silo ustavi: nekaj na cesti pred nami je to izsililo. Dosti se ne vidi, ker je kar nekaj vozil pred nami in vrsta se zdi dolga. Od daleč prihaja zmeraj močnejše tuljenje rešilnega avtomobila.

»Ostanite v avtu!« nam takorekoč zapoveduje šofer.

Rešilni avto zdrkne mimo nas z vso brzino, ko jo zmore.

Čez kakih petnajst minut se naš avtobus počasi premakne, a prejšnjega tempa ni. Cesto so zožili, a vožnja se nadaljuje.

Moj sogovornik se obrne k meni:

»Če bi človek lahko dokazal to, kar navajate …«

»Kar sem omenil, sloni na dokazih, gospod,« mu rečem in s prijaznostjo v očeh skušam napraviti svoj odgovor prijeten.

»In koliko ljudi se briga za dokaze?«

»Vsem bi morali pri tem pomagati,« nadaljujem.

On pa rahlo odkima:

»Preveč je že propagande in tajnih krožkov in javnih gibanj v prid reinkarnacije. In dosti ljudi zasluži pri tem.« In pokima z glavo: »Verjemite mi, dosti ljudi!«

Pokimam. Sogovorec pritisne na signal na stropu, znamenje, da hoče izstopiti na naslednji postaji.

Ponudim mu roko, ki mi jo rad stisne.

»Morda se še kdaj srečava …« mu rečem.

On pa:

»Upam, da so bo to kdaj zgodilo.«

Iz ozadja avtobusa pride za njim gospa, lepo oblečena po japonsko, a indijskega obraza. Njegova žena?

In spet hitimo, a le s tričetrtinsko hitrostjo.

Človek, ki sedi za menoj, se dvigne s svojega sedeža in – sede poleg mene.

»Dovolite,« mi vljudno reče, skoraj gotov mojega privoljenja.

Smehljaje prikimam.

»Oprostite mi, a posluša sem vajin pogovor, ki me še zdaj zanima. Da vam povem takoj v začetku: moj oče je bil oficir in se je hotel izkazati zvestega cesarju s tem, da je moril siamske otroke.«

Mirno ga gledam, kar mu daje pogum.

»Ranjenci, ki so se vračali v našo vas, so o tem govorili. Oče se je vrnil in zbolel in v vročici je podoživljal siamsko vojsko. In v vročici je – klal siamske otročiče. Vročica ga je vrgla v smrtni boj, obraz se mu je strahotno spremenil, rjovel je, in naša mati je zbežala. Oče je v vročici zavijal vratove otrok, nas, štiri otroke je zgrabil takšen strah, da smo zbežali. Le stara mati je ostala do pogreba. Očetovega obraza ne morem pozabiti … Imam družino, ki me dela srečnega, a očetovega obraza ne morem pozabiti. Včasih se ponoči zbudim in ga vidim in potem ne morem več spati. Ali bi vedeli za kakšno pomoč? Hvaležen vam bom:«

Ponudim mu roko, ki jo kar močno stisne. Iz suknjiča potegnem drobno kartico:

»Če kdaj pridete v Tokio, poiščite tega mojega prijatelja – znanstvenika. Je nekako sredi Tokia. Je doktor duševnih znanosti in vam bo rad pomagal. Mnogim je vrnil veselje do življenja.«

Še enkrat si stisneva roko. Kar precej turistov izstopi; od tu je namreč najhitrejša povezava z jezerskim letoviščem, ki je menda tako toplo, da morebiten prihod snega letovišče napravi še bolj privlačno – vsaj tako sem slišal od prometnih policistov.

V avtobusu nas ni ostalo dosti. Kmalu moram izstopiti tudi jaz. Pripravljen sem na malce dolgo pot navkreber k cerkvici, kjer bomo praznovali Jezusov prihod med nas. Toda na avtobusni postaji me čaka s svojim avtom ena naših starejših vernic:

»Oprostite – ali vas smem peljati po dolgi poti k cerkvi? To je zame edina možnost, da se pogovorim o problemu, ki me že dolgo muči.«

»Vaš avto je tako udoben in pokrajina je vedno bolj svetla in prijetna – v veselje mi bo vožnja v velikem krogu!«

In gospejin problem? Prreden odgovorim na to vprašanje, naj razložim značilnost področja okrog naše majhne cerkve. Ker je zemlja v teh visokih krajih cenejša kot v nižje ležečih, se je kar nekaj industrijskih družb odločilo za nakup cenenih zemljišč okrog “vasi”. To je pritegnilo večje število Filipincev in Filipink, da se – kot bodoči delavci in delavke – naselijo, če le mogoče, ne predaleč od delovnega mesta.

Gospa za volanom mi reče:

»Filipinke so bolj privlačne kot naša dekleta. Naši fantje jim pomagajo z japonščino. Moj mož – saj ga poznate – rad pomaga. V zadnjem času določenemu dekletu kar preveč pomaga. Moj ženski instinkt me svari. Kaj naj storim?«

V tem trenutku zaječi v avtomobilskem radiotelefonu policijska sirena:

»Pozor! V spodnjem predelu mesteca Fudži Jóšida smo našli truplo umorjene Filipinke.«

In ko gospa sliši ime umorjenega dekleta, krikne:

»Pa to je tisto dekle, ki ji je moj mož tolikokrat pomagal!«

»Gospa, ustavite za hip avto, prosim! Kje je vaš mož trenutno?«

»Že tri dni je v Tokiu s starejšo hčerko; v veliki bolnišnici morajo ugotoviti, kaj je narobe z njenim dihanjem.«

»Ali imate slučajno številko policije?«

Pokima in me poveže z njo. Vprašam:

»Oprostite vprašanju: kdaj so našli to ubogo Filipinko mrtvo?«

»Danes zjutraj okrog štirih jo je odkril policijski pes. Telo je bilo še toplo, zločin se je moral izvršiti danes.«

»Hvala za pojasnilo!«

Obrnem se h gospe:

»Danes lahko pri sveti maši prosite za ubogo Filipinko.«

Z lahnim nasmeškom se ozre vame:

»A prednost ima moja hčerka.«

image_pdfimage_print