Jezusov prestop v raj

231

III.  Jezusovo rajsko življenje

Po odložitvi zemeljskega telesa Jezus prične dobo “rajskega” življenja, ki traja vse do vnebohoda. Jezus v teh dobi živi kot nevidni duh, ki pa si od časa do časa privzame “prikazovalno” telo. Za to telo je značilno, da Jezusa v njem tako apostoli in učenci, kakor tudi žene, ki mu strežejo, ne morejo prepoznati s telesnimi, ampak samo z duhovnimi očmi (prim. Jn 21,1-14; Lk 24,31). Te značilnosti odlično opisuje upokojeni papež Benedikt XVI. (Jezus iz Nazareta, II, Ljubljana 2011, 257-267), ki niti z besedico ne omenja kakega sestopa v pekel, ampak poudarja, da se Jezus v raju ni vračal »v splošno biološko življenje, da bi moral nato po zakonih biologije nekega dne spet umreti;« da tudi »ni prikazen, ni duh,« to je »nekdo, ki v resnici pripada svetu mrtvih, a se more nekako pokazati v svetu zemeljskega življenja;« ter da so »srečanja z Vstalim nekaj drugega kot mistična izkustva.«

Ne bi pa bilo napak, če bi namesto sestopa v pekel, predpekel ali nadpekel govorili in pisali raje o prehodu Jezusa v raj in mu tam pripisali srečanja s poveličanimi, na podlagi tega, kar je o oživljenih po klinični smrti leta 1975 objavil dr. Raymond Moody.

Dr. Moody, ki je zbral okoli 150 pripovedi pacientov, ki so doživeli navidezno smrt, takole spaja njihove izjave: navidezno umrli človek najprej »občuti, kako se z veliko hitrostjo giblje skozi dolg, mračen predor. Nato nenadoma dojame, da je zunaj svojega lastnega telesa, a še vedno v okolju, v katerem je bil tudi prej. Lastno telo gleda nekako od daleč, kot gledalec.« Potem opazi, da se novo telo »zelo razlikuje od telesa, ki ga je pravkar zapustil. Kmalu pa se začne dogajati še nekaj drugega: nasproti mu prihajajo bitja, ki mu žele pomagati. Med njimi razpoznava duhove sorodnikov in prijateljev, ki so umrli pred njim.« »Preplavljajo ga občutki veselja, ljubezni in pomirjenosti« (Raymnd Moody, Življenje po življenju, Zagreb 1983, 20). V poglavju Srečanja z drugimi navaja še primer pacientke, ki je umirajoča opazila »veliko množico ljudi, kako lebdijo pod stropom. Vse sem jih za življenja poznala in vsi so umrli pred menoj. Prepoznala sem svojo babico, dekle, ki je hodilo z menoj v šolo, in še mnoge druge sorodnike in prijatelje. Videla sem predvsem njihove obraze in občutila sem njihovo prisotnost. Videti je bilo, da so vsi veseli. Bil je srečen trenutek, čutila sem, da so prišli, da bi mi pomagali, ali pa, da bi me videli. Bilo je skoraj tako, kot da se vračam domov, oni pa so se zbrali, da bi me pozdravili in mi zaželeli dobrodošlico. Ves čas je bilo vse tako lahko in lepo. Lep in veličasten trenutek« (Moody, 44)

Nikjer pa ni kakršne koli besedice o kakem spanju in smrčanju navzočih.

Dr. Moody še dodaja, da vsi pacienti »poudarjajo brezčasnost tega stanja zunaj snovnega telesa. Mnogi pravijo, da so sicer prisiljeni svoje bivanje v duhovnem telesu opisovati s časovnimi izrazi, ker je človeški jezik pač časoven, da pa čas ni bil sestavni del njihovega doživetja, tako kot je v običajnem življenju« (Moody, 38).

Da v onostranskem življenju ni ne časovnosti ne prostornosti, je danes med resnimi znanstveniki že povsem jasno. Akademik Alojz Rebula nas opozarja, da so celo »fiziki danes sposobni spraviti najmanjše delce materije v tako stanje, da v njih prostor postane čas in obratno. Če torej človek zmore izničiti prostor in čas, naj tega ne bi mogel Stvarnik, ki živi zunaj časa in prostora? Tako mi je postalo manj tuje izražanje, da  je Bog onkraj postora in časa, da bodo duše naših pokojnih po vstajenju tudi zunaj prostora in časa, čeprav v brezprimerno intenzivnejšem bivanju, kot je naše zdaj« (Živeti brez prostora in časa, Družina, 2/9/2012, str. 24).

Pastoralni delavci pa se še vedno branijo to sprejemati, češ da otroci in preprosti verniki tega ne bi mogli sprejeti in razumeti, in da je vsaj v katekizmih treba ohraniti te pobožne pravljice. Toda trboveljski župnik Ivan Šelih nas vse opozarja: »Smrt je prehod iz časovnega, prostorskega v brezčasovno, brezprostorsko ali nadčasovno dimenzijo bivanja. Tam bomo imeli telo – poveličano telo, kakor pravimo, živeli pa bomo na duhoven način. To vsak razume, tudi otrok, in ti imajo pravico to vedeti, starejši pa so dolžni to povedati« (Misel ob Vseh svetih, na internetu).

image_pdfimage_print