Novo leto: koliko novo?

156

Ob novem letu ni težko biti prerok glede marsičesa. Tako na primer glede Zemlje, ki bo ostala, kar je: planet z visoko tehnično civilizacijo, a tudi s poplavami in potresi, z železniškimi in letalskimi nesrečami, predvsem pa s človeško družbo, ki čedalje bolj sanja o nekem materialističnem jutri, ki ga nikoli ne bo. Ni težko prerokovati v tej družbi stalne napetosti med sindikalnim in vladnim območjem, da ne govorimo o nepredvidenem, kar jo lahko pretrese. Kakor na primer veliki begunski val iz Azije.

Niti malo pa ni mogoče biti prerok o političnem dogajanju v svetu. Posebno po zadnjih ameriških volitvah, iz katerih je izšel mož, ki bi se kot predsednik največje velesile sveta moral obnašati zmerneje in odgovorneje, kakor je govoril med volilno kampanjo. Sicer se utegne dinamika med velesilami spremeniti, saj ne manjka žarišč za nov svetovni spopad, od Palestine, do Koreje in Formoze.

Težko je biti prerok celo glede Evropske unije, v kateri Slovenec lahko vidi najhumanejšo roko usode nad svojim narodom, kar jih je videl doslej: saj ima demokratično ureditev v obliki parlamentarne demokracije, ima odprte meje, vsa Slovenija vrvi od motornega prometa, restavracije, tudi podeželske, so polne že ob sobotah. Tudi katoliška Cerkev ne more biti nezadovoljna, čeprav se še ni otresla rešpekta pred nekim režimom, ki rešpekta ni vreden, ker je bil njegov cilj uničenje Kristusove navzočnosti na Slovenskem. Skratka, vsak normalen Slovenec se mora Bogu ali, če vanj ne verjame, zgodovinski usodi zahvaliti za Evropsko unijo in ji želeti obstoj in razcvet. Toda tudi Unija ni brez groženj, kot kaže izstop Velike Britanije iz nje, na drugi strani pa begunska poplava z vzhoda in tudi z juga.

In kaj naj človek želi tej naši Sloveniji? Predvsem večjo narodno zavest, od političnih vrhov do osnovnošolskih klopi. Od minulega sistema nismo prinesli neke zrele evropske narodne zavesti, ampak bolj nekakšno nejasno balkansko občutje. V nas, posebno v kristjanih, pa bi se morala oživiti mirna, nešovinistična, a trdna narodna zavest, kakršno so nam skušali vcepiti naši največji duhovi.

Sicer pa mora biti kristjanu novo leto predvsem nova možnost zaupanja v Previdnost, ki ima v svojih rokah vse, od travnate bilke do zadnjega reakcijskega motorja. V novo leto moramo gledati z zaupanjem, čeprav je posebno danes upanje, kar ni samo misel pisca Creda, težje od vere. Ateistu se namreč prihodnost razpira bolj v temo kot v svetlobo, tudi brez kakšne atomske katastrofe. Za kristjana, ki pričakuje kozmični dogodek, vrnitev Sina človekovega, more biti na koncu samo svetloba.

 

To novoletno razmišljanje je pokojni profesor Rebula objavil pred tremi leti. 

Pozitivne ocene v njem se niso spremenile, žal tudi negativne ne.

image_pdfimage_print