Pekovski vajenec iz Znojma

Prvi del: STOPNICE K OLTARJU

415

Marijini varuhi

Zakristan v Quintiliolu je odzvonil avemarijo. Sedaj stoji pred oltarjem nebeške Kraljice. Srebrno večno luč je potegnil navzdol in priliva olje iz kanglice v rdečo stekleno posodico. Nato potisne svetilko nazaj proti stropu, da pade mehka svetloba na Marijin obraz in se zalesketajo pisani kamenčki v njeni zlati kroni kakor sedem jasnih božjih zvezd.

»Večna luč žari kakor velik lesketajoč se rubin,« si misli zakristan. O ne! Kakor ljubeče srce ali duša, ki moli, da, kakor topla materinska ljubezen same Matere Božje.

»Tako, Mati moja! Tako, sveto Detece! Lepo naj vama sveti luč vso noč! Ponoči pa malo poglejta tudi rdeče in bele rože, ki vama jih je prinesel brat zakristan! V vsej Italiji ni lepših kot v vrtičku v Quintiliolu, da morebiti le še v Assisiju pri svetem Frančišku. Lahko noč, svetca božja! Ne boj se, Dete! Ogreva te Mati in luč brata samotarja ti bo gorela vso noč. In zdaj še poslušajta!«

Med rožami na belem oltarnem prtu leže nežne rjave gosli. Puščavnik jih vzame v roke kakor svetinjo in poklekne pred Marijo.

»Marija in Jezušček! Uspavanko!«

In menih moli na svoje gosli tako kakor slepi organist v Tasovicah na svoje švedske orgle. Na odprtem oknu kora pa sedi kos in žvižga, kot bi tudi molil.

Rahlo niha srebrna večna luč pred milostno podobo. Rdeči plamenček v njej trepeče kakor živo srce.

Marijin goslar pa pripoveduje Materi, kar mu je na srcu. Ne govori z besedami, s svojimi goslimi pripoveduje razigrano in resno, kakor mu pač narekuje srce. Marija in njen Sin gotovo razumeta svojega goslarja.

»Najsvetejša Mati!« milo zveni iz gosli. »Sprejmi svojega čuvarja to noč v svoje varstvo. Ni svetnik tvoj samostanec, Marija! Tudi ti ni treba vedeti vsega, kar se mu je bilo v življenju že pripetilo. Sicer bi se najbrž prestrašila in tvoje Dete tudi. Cigan je bil, prosjačil je in kradel. Nobena kokoš v kurniku, nobeno jajce v gnezdu nista bila varna pred njim.«

Gosli zavriskajo veselo in brez vsakega kesanja. Svetnikov na stenah se zresnijo obrazi. Od hrastov sem preko starih grobov puščavnikov prihaja zamolklo, mrmrajoče šuštenje. Srebrna večna luč pa niha sem in tja.

»Imenitno je bilo,« pripovedujejo gosli Mariji, »ko so se kmetje v Peruggii s cepci in vilami zapodili za kokošjim tatom. Ta pa je naredil zanko kakor zajec in se lepo skril spet nazaj v kurnik.«

Gosli pojo tako posvetno in prešerno, da bolni puščavnik brat Matej daruje pobožen zdihljaj za grešnega brata.

»Ne zameri mu, Marija,« reče, »mlad je še in vroče krvi, mladi fant v kapeli. Ne nosi še dolgo meniške halje in grešna posvetnost se svetlika iz vseh špranj in luknjic. Srce pa ima dobro in kakor mati skrbi za Mateja.«

»Tivolski škof je zmajeval z glavo, veš, Marija, ko je rjavi godec prišel k njemu,« pripovedujejo gosli dalje, »in ga prosil, da bi smel zimo preživeti v celici v Quintiliolu. Nikogar drugega ni imel bolni Matej in potreboval je nege. Zato je škof pač privolil in potepu dal rjavo meniško haljo. Kajne, nisi huda, najsvetejša Mati, da tvoj samotar ni ravno svetnik in ga še vedno prsti zasrbe, če petelin zakikirika ali kura zakokodaka. Povej svojemu Otroku na uho, da so bo gotovo poboljšal, tvoj brat puščavnik.«

In nato gosli zapojo še prav pobožno, prisrčno: »Ave, Marija.« Luč v svetilki gori zdaj mirno in svetlo. Obrazi svetnikov na stenah postanejo prijaznejši in prisluhnejo sveti godbi. In Marija tiho in milostno posluša in brat Matej tudi.

»Slišiš, Marija? Dobro srce ima. Dobro srce!« Bolni puščavnik moli in poje z njim zdravamarijo.

Godec pa odide skozi odprta cerkvena vrata, igraje in vriskaje koraka v svetli večer.

Večkrat se v menihu spet zbudi veselje do potovanja in veselega potepuštva, kadar svet ozeleni po vseh gorah in dolih. Tedaj odroma v Anio k divji gorski reki in gleda vodo, ki se peni in vriskajoč vali skozi skalnato sotesko, da doni in buči in odmeva daleč od gora. A proč ne more, kajti Matej je še zelo bolan in slab in Marija potrebuje nekoga, da zvoni in prižiga sveče.

–          –          –

Po gorski stezi v Quitiliolo stopata dva trudna popotnika. Navsezgodaj, ko so zvonovi vabili k jutranjicam, sta odromala iz večnega mesta. Dolga je bila pot. Šla sta navzgor in sonce je neusmiljeno pripekalo. Zdaj pa leži pred njima tam na višini Quintiliolo, milostni kraj Marijin, kjer nameravata prenočiti pri puščavnikih.

Daleč spodaj že zaslišita šumenje in grmenje slapov.

Zdaj pa eden od njiju nenadoma presenečen zakliče:

»Čuj, Peter, gosli!«

»Lepo gode, Janez!« pravi drugi. »Skoraj bi verjel, da je angel iz nebes, ki igra pred Materjo Božjo.«

»Ali pa pobožen puščavnik, Peter! Glej, tam!«

Komaj je Peter odkril goslarja, že je z enim samim veselim skokom pri njem in ga objame.

»Pozdravljen, Francesco! Kaj si res ti? Kakšen pa si? Tako častitljiv!«

»Zares, Vrabček božji!« zakliče Janez in ponudi obe roki puščavniku. »Lep nebeški napev si zložil tu gori! In svoje gnezdece imaš prav pri Materi Božji, kajne?«

Frančišek je prisrčno vesel, da je spet našel tovariša, s katerima je nekdaj romal iz Assisija v Rim in spet nazaj. Tudi Peter Kunc je ves iz sebe od veselja, ko vidi Božjega vrabčka v rjavi puščavniški halji.

Matej se na široko pokriža na svoji bolniški postelji. Toliko smeha v samostanu! Le kakšni posvetnjaki so zašli v resno tišino Quintiliola!

Kuncu je bilo v samostanu tako všeč, da se je odločil:

»Janez! Tukaj ostanem, pri Mariji in Frančišku! Od tod sploh ne grem več! Naj si brat Martin poišče drugega pekovskega pomočnika. Dovolj kruha je pečenega. Tu gori, pri ljubi Materi Božji je dobro biti.«

Dvořaku se je godilo podobno. Srce mu je vriskalo od samega veselja. Bi moglo biti kje na svetu lepše? Od tod vidi kupolo bazilike svetega Petra, tu gori v kapeli pa je sveto stanovanje Marijino. Samostanski vrtiček bo dajal živeža tudi za štiri. In pod hrasti in oljkami se da lepo moliti. Ali ne biva tu ves mir in vsa ljubezen božja? Mar ne more s te gore z molitvijo in žrtvijo in s postom sprositi božjega blagoslova za ves svet in njegovo gorje? Ali ne more tu gori sprositi več sreče in milosti za ljudi in jim storiti še več dobrega, kot če bi pekel zemeljski kruh za ubožce pred samostanskimi vrati? Ali ni morda ta samostan svetišče, v katerega ga je klical Bog? Ali ni tu na cilju, kakor Peter Kunc in stari menih, ki v celici čaka na večni božji mir?

Naslednji dan sta šla tovariša v Tivoli in prosila škofa za meniško haljo. Frančišek je šel z njima in jima kazal pot.

Dolgo je trajalo, preden jima je škof spolnil željo. Nekaj tednov sta morala čakati. Ponovno sta šla v Tivoli in vedno znova jima je sivi škof dejal:

»Samotarska halja je sveto oblačilo. Marsikdo, ki je zdaj velik v nebesih, jo je nosil na zemlji. Resno in strogo mora živeti, kdor jo nosi. Seveda se sme prav od srca veseliti, toda celica mu mora biti božja delavnica, v kateri stanovitno in resno dela z molitvijo in pokoro zase in za svet, ki pozablja na molitev in žrtev. Puščavniška obleka je častno oblačilo za pravega, resnično božjega moža, ne pa za ubežnika, ki se hoče le izogniti revščini in bedi sveta.«

Francesco je osramočen povesil glavo. Peter Kunc je pogumno gledal škofa in rekel, da jo hoče tako nositi, kot je dejal visoki gospod. Janezu Dvořaku pa so žarele oči v svetem ognju.

Teddaj jima je škof izročil meniški halji in obema rokodelčičema dal nova imena v znak, da sta poklicana za novo življenje v božji službi.

Janezu Dvořaku je rekel:

»Imenujem te Klemen po svetem škofu iz mesta Ancyra v Aziji, škofu, ki je po nečloveških mukah pretrpel junaško smrt za našega Gospoda in njegovo čredo. Zraven pa nôsi v čast še ime preblažene Device.

Janez je škofu poljubil roko in prevzel sveto ime Klemen Marija za vse svoje življenje.

Petra Kunca pa je škof imenoval Emanuel.

V Quintiliolu sta oba nova puščavnika padla na kolena pred podobo Matere Božje in se ji iz vsega srca zahvalila za čast, da smeta biti njena čuvarja na tem milosti polnem kraju.

Puščavnika v Quintiliolu sta pošteno delala in se trudila v božji delavnici, kakor jima je pobožni škof naročil in z divjimi vodami Ania je gotovo steklo obilo božjega blagoslova navzdol v mlačni, brezbožni svet.

Obdelovala sta vsak svoj vrt. Skupna sta pela in molila pred Našo ljubo Gospod v kapeli. Romarjem sta pomagala v zadnji breg pred svetiščem. Zvonila sta, varovala večno luč in skrbela za brata Materja, dokler ga nista sredi zime pokopala poleg drugih puščavnikov pod hrasti.

Prišla je pomlad in zemlja je spet ozelenela. Božji vrabček je nekega lepega svetlega jutra odfrfotal v svet. Poslednjo pesem je zaigral pred Marijo. Nato je šel v svojo celico, obesil meniško haljo na kljuko, se spet oblekel potepuško ter odšel prek sedmih gora.

Tudi samotarja Klemena Marijo je pogosto zgrabilo globoko in silno hrepenenje. Včasih je ob ledenih zimskih dneh posedal na kamniti klopi med starimi oljkami in gledal zamišljen proti sivemu meglenemu pasu na zapadu, izza katerrega se je dvigala kupola svetega Petra. Do kosti ga je zmrazilo, pa puščavnik ni čutil Srce mu je tolklo, sapa je bila težka, roke pa je stiskal, da so ga pesti bolele.

Bilo mu je kot bi ga iz megle klicali glasovi, kot bi ga ljudje v hudi stiski prosili za kos kruha, za dobro besedo in za ljubezen, v kateri bi jim obvezal krvaveče rane. Včasih se je s široko razprtimi očmi zagledal po stezi navzdol. Ne prihaja li od tam proti njemu procesija bednih, trpečih, potrtih in izmučenih človeških otrok? Ali ne stezajo rok proti njemu kakor nekoč pred samostanskimi vrati? Brat Hilarij sedaj pač spet stoji pred vrati usmiljenja in hrani svoje uboge lačne otroke. On pa? Puščavnik Klemen Marija Dvořak, ki je hotel ponesti božjo ljubezen v svet! Ali ni vsej stiski sveta plaho in izdajalsko ubežal? Ali ni, kakor nekoč Peter, hotel večno ostati v šotoru na gori Tabor? Ali ni sam Gospod iz miru in svetlobe na Gori spremenjenja spet stopil v dolino, ker ga je stiska ljudi klicala v nižine trpljenja? Res! Ni daleč od bolečin sveta. Pa ga ni Bog izvolil za nekaj drugega? Naj mar živi tu gori v bojazljivi samoljubni sreči, ko spodaj v dolinah ljudje umirajo od bolečin?

Ob takih dneh mu tudi molitev pred Marijo ni prinesla tolažbe. Marsikatero uro je preklečal pred njenim oltarjem. Njegovo srce pa ni našlo več besed, s katerimi bi mogel moliti. Tedaj je tiho vstal in odšel ven, v ledeno ozračje oljčnega nasada. Če je tedaj prišel k njemu Emanuel in v zaskrbljeni ljubezni in tihi skrbi prosil prijatelja, naj bi šel za božjo voljo vendar noter v toplo celico, tedaj je Klemen Marija znal biti tudi robat. Nahrulil je brata z besedami, ki so zadele dušo kot bič, da je prestrašen odšel in potožil Mariji svojo bol. Dovřak je trpel zavoljo tega, da je bil drugim in sebi v breme. Zvečer je šel nato k Emanuelu, pokleknil pred prijatelja in solznih oči prosil:

»Odpusti, brat, da sem te žalil!«

Takemu dnevu je navadno sledila noč brez spanja ali polna nemirnih sanj.

Da. Pri Mariji v Quintiliolu ni vladal vedno samo mir!

In v eni takih nemirnih noči, polnih hrepenenja po svetem delu med svetom, je prišel Klemen Marija Dvořak z Gore spet k ljudem, ki prebivajo v dolinah. S seboj je vzel le majhno zaplato, ki jo je bil odrežal od puščavniške halje, in ime, ki mu ga je bil dal škof.

Romal je domov, v premonstratenski samostan v Mostah, in prosil opata, da ga sprejme med samostanske učence. Vse leto je nato prisluškoval svoji duši – in spet je zaslišal božji klic, ki ga je vabil v svetišče.

image_pdfimage_print