Nastanek praznika Kristusovega rojstva

260

Veliki božični praznik, dan slovesnega obhajanja Kristusovega rojstva, je bil uveden brez dvoma precej pozneje kakor velika noč, praznik Kristusovega trpljenja in vstajenja, v katerem je na nek način povzeta celotna skrivnost Kristusovega odrešenja, tudi skrivnost njegovega rojstva, ki je začetek odrešenja.

Natančnega dne Jezusovega rojstva niti ne poznamo, čeprav je to rojstvo zgodovinsko dejstvo, po katerem od 6. stoletja naprej štejemo vso človeško zgodovino. Apostoli so bili v prvi vrsti priče Kristusovega vstajenja (prim. Apd 1,22), s katerim se je uresničila zmaga nad smrtjo in grehom in je bil postavljen temelj za delež vsega človeštva pri Kristusovem poveličanju. In oznanjevali so velika odrešenjska dela, ki jih je vršil Jezus od trenutka, ko ga je Janez Krstnik krstil (prim. Apd 10,37-43). Šele nato je nastala želja iti “ob reki navzgor” in videti tisto, kar se je zgodilo prej.

Gotovo je, da so kristjani ob koncu 2. stoletja že začeli premišljevati o datumu Kristusovega rojstva. Sv. Klemen Aleksandrijski (+ 215) piše: »Mnogi hočejo pri rojstvu našega Gospoda s pretirano natančnostjo navesti ne le leto, ampak tudi dan; rojstvo postavljajo v 28. leto vladanja cesarja Avgusta in to na 25. pahom« (Stromata I,145). 25. pahom je po aleksandrijskem štetju istoveten z našim 20. majem. Tudi v Palestini so tedaj Jezusovo rojstvo postavljali v mesec maj. A ne povsod. Po najstarejših koledarjih naj bi bil Jezus rojen prav 14. nizana (po naše je to ob koncu marca ali v začetku aprila, po prvi pomladanski polni luni), kakor je tega dne umrl. Tako misli Hipolit Rimski v svojem spisu iz l. 222. Gotovo je, da Hipolit še ne pozna 25. decembra kot datuma Jezusovega rojstva.

Ker Jezusovega rojstnega dne kristjani – vsaj tedaj, ko so se za to izrecno začeli zanimati – niso več poznali, so mogli svobodno izbrati najbolj ustrezen datum. In tako so vzeli tisti čas leta, ko se začenjo dnevi spet daljšati. Že od najstarejših časov so šteli 25. december in 6. januar za dneva, ko se je Jezus prvič pokazal. 25. december je kot praznik Jezusovega rojstva za cerkveno občino v Rimu z gotovostjo izpričan vsaj že l. 336. Kako daleč pred tem letom pa je bilo udomačeno takšno praznovanje, nam je do danes neznano. Nekateri raziskovalci menijo, da je bil 25. december kot praznik Jezusovega rojstva določen prav l. 275, in sicer kot krščanski odgovor na odredbo cesarja Avrelijana, s katero je bil “rojstni dan nezmaganega sonca” (“natalis solis invicti”), to je praznik poganskega božanstva, dvignjen na stopnjo obveznega državnega praznika, medtem ko so ga prej praznovali le na Vzhodu. J. A. Jungmann, svetovno znani strokovnjak za zgodovino bogoslužja, ima za bolj verjetno, da je rimska cerkvena občina že od začetka, se pravi, pred vsakim krščanskim izračunavanjem datuma Jezusovega rojstva pogansko-rimskemu državnemu prazniku “rojstnega dne nezmaganega sonca” zavestno postavila 25. december kot “rojstni dan Kristusa” (“Natalis Christi”) kot resničnega “sonca pravice” (Mal 3,20). Na tak način je Cerkev poganski praznik na znotraj premagala s tem, da je poganski praznik nadomestila s krščanskim; vendar je vse to le bolj postranskega pomena. Najgloblji razlog je veliko preprostejši in bolj splošno človeški, poleg tega pa utemeljen v svetopisemskem označevanju Kristusa kot »sonca pravice« in kot »prave luči, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9; prim. Jn 8,12; 9,5; Lk 1,78.79; 2,23 itd.).

Dan praznika je bil dobro izbran. To je dan preobrata zime. Ob prihodu nove luči v naravo praznujemo novo Luč, ki ne bo nikoli ugasnila; to je duhovna Luč, ki je strašno potrebna tudi današnjim najbolj bajno razsvetljenim mestom.

Kako primerno ljudski duši je bil dan izbran, kaže dejstvo, da je nagnjenje k češčenju sonca uveljavljalo svoj vpliv tudi še daleč v čas krščanskega Rima. Še papež sv. Leon Veliki (+ 461) se je moral bojevati zoper mnenje, »da se ta dan našega prazničnega obhajanja zdi vreden češčenja ne zaradi Kristusovega rojstva, ampak zaradi vzhajanja novega sonca«. – Bajanje o nesmrtnosti sonca je bilo antičnemu človeku blizu že spričo vsakdanjega sončnega vzhoda in zahoda. Kraj vzhajanja sonca, to je vzhod, je zato bil starim pokrajina življenja, zahod pa pokrajina propadanja in smrti. Kristjani so to sprejeli kot simbol prihajajočega Odrešenika. Že pri prerokih so brali o obljubi Mesija, ki bo »luč narodom« (Iz 49,6) in »sonce pravice« (Mal 3,20); Kristus sam pa je izjavil: »Jaz sem luč sveta« (Jn 8,12). Zato jih je vsakdanji sončni vzhod spominjal na Kristusov prihod. Še danes imamo v duhovnih dnevnicah himne, ki sta jih spesnila sv. Ambrož in Prudencij in sta v njih razvila omenjeno simboliko sonca in luči. Še danes nastajajoče cerkve so možnosti grajene tako, da svoje molitve izrekamo obrnjeni proti vzhodu.

Presenetljivo je, kako hitro se je iz Rima praznik razširil tudi drugam. L. 343 je Afrahat Sirski že pridigal o 25. decembru kot prazniku Kristusovega rojstva. Sv. Janez Krizostom je 20. decembra l. 386 v Antiohiji v pridigi napovedal božični praznik, ki ga je nato skupaj s cerkveno občino obhajal 25. decembra. Eden od pridigarjev v 4. stoletju izjavlja, da niti 10 let še ni minilo, odkar je Cerkev na Vzhodu sprejela od Zahoda 25. december kot praznik Gospodovega rojstva, pa je navdušenje vernikov tako veliko, da so mestne cerkve prenapolnjene (PG 49,353). V Afriki je božični praznik 25. decembra prvikrat izpričan l. 362 ali 363 v pridigi sv. Optata Milevskega. Sv. Ambrož je za ta dan spesnil posebno himno. Praznik omenjajo že tudi najstarejši zakramentarji skupaj z vigilijo 24. decembra in tudi že s prazniško osmino. Že pred uvedbo prave osmine pa je rimska liturgija verjetno pred začetkom 7. stoletja obhajala na dan 1. januarja Marijin praznik, “natale sanctae Mariae”, rojstni god sv. Marije.

image_pdfimage_print