Nikolaj Omersa

3. decembra 1911 – 3. decembra 1981

600

Umetnostni zgodovinarju uvrščajo Nikolaja Omersa med najpomembnejše slovenske slikarje, ker je v slikarsko pojmovanje krajine in tihožitja vnesel veliko novega, vendar se o njem razmeroma malo piše. Za svoje  ustvarjalno slikarsko delo je prejel leta 1978 Prešernovo nagrado, slovensko državno priznanje za najbolje delo na področju glasbe, gleddališča in filma, književnosti ter likovne umetnosti. Za knjižne ilustracije so mu kar trikrat (1950, 1955 in 1958) podelili Levstikovo nagrado. Imenovali so ga “pesnik barv”. Umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc je o njegovem slikarstvu zapisal: Če velja za impresionista kot prvo pravilo slikanje luči, svetlobe, velja Omersu slikanje barve. Luč mu je le pomagálo, da vidi barve.« Ob njegovem “Avtoportretu” (1943) je Ivan Sedej začutil: »Umetnikova lastna podoba priča o Omersi kot odličnem portretistu, ki je začel utirati pota novim pogledom na to častitljivo tematiko… Na isti ravni obravnava človeško figuro kot barvni fenomen in kot bitje z zapletenim notranjim življenjem… Avtoportret je slika človeka pred usodno dilemo.«

Odmerjenih mu je bilo natanko sedemdeset let

Slikar in ilustrator Nikolaj Omersa se je rodil 3. desembra 1911 v Idriji kot drugi od treh sinov literarnega zgodovinarja dr. Nikolaja Omersa, profesorja na tamkajšnji realki, in matere Marije, rojene Šmid. Profesorska družina se je pogosto seila. Nikolaj, ki so mu pravili tudi Miklavž, je prvi razred osnovne šole obiskoval v Ljubljani, v Celju je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je oče dobil službo na prosvetnem oddelku banske uprave. Po maturi leta 1932 se je vpisal na Umetnostno akademijo v Zagrebu, kjer je imel odlične profesorje. Ko je leta 1937 diplomiral, se je vrnil v Ljubljano, kjer se je brž vključil v Društvo slovenskih umetnikov, posebej Neodvisnih, ki so se trudili, da bi vnesli v slovenski svet več lepote in resnične umetnosti. Sestavljali so ga ustanovitelji Maksim Sedej, Zdenko Kalin, Karel Putrih in Nikolaj Pirnat, takrat so se pridružili še Zoran Didak, Stane Kregar in Zoran Mušič. Z njimi je sodeloval največ na razstavah.

Pred vojsko je bil nekaj časa srednješolski profesor v Ljubljani. Leta 9142 se je poročil z Erno Vidic. Zadnja leta vojske je bil v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Dora in Ravensbrück.

Po vojski je do leta 1950 poučeval na ljubljanskih gimnazijah, nato štiri leta na Šoli za umetnostno obrt v Ljubljani, od leta 1954 do 1971 pa je bil profesor na Akademji za likovno  umetnost, kjer je poučeval predmete: človeška in živalska anatomija, opisna geometrija in prespektiva. Veliko je ustvarjal kot slikar in ilustrator ter razstavljal doma in v tujini. Leta 1978 je zaslikarski opus prejel Prešernovo nagrado.

Smrt mu je iztrfala čopič iz rok 3. decembra 1981, prav na njegov sedemdeseti rojstni dan.

Na njegovih platnih žarijo barve

Nikolaj Omersa je stopil v slovenski likovni svet leta1937. Odločil se je za pot “barvnega realizma”. V obrazložitvi Prešernove nagrade, ki mu je bila podeljena leta 1978 za ustvarjalno slikarsko delo, je zapisano: »V vedutah, krajinahj in tihožitjih je preproste stvari spreminjal v čudovite barvne pripovedi. V barvah, ki mu jih je kazala naraa, pa ni iskal velikih učinkov, marveč tiste tenčine, ki jih lahko zaznavasamo najboljn občutljivo slikarjevo ali umetnikovo oko.« Med vsemi Neodvisnimi je bil Nikolaj Omersa najbolj naklonjan slikanju po naravi, naj gre za krajino, za portret ali za figuralno skupino.

Pomemben preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenilo njegovo kratko bivanje v Parizu leta 1939, kjer se je neposredno seznanil s poznimi deli francoskih impresionistov in fauvistov. Omersa svoje pozornosti ni posvečal teoretičnim raziskavam, ampak je svoja doživetja, občutja in videnja skušal čimbolj neposredno prenesti na platno. »Kaj pa naj bi umetnik izpovedoval drugega kot samega sebe, svoj značaj, svet, ki ga vidi okrog sebe,« je dejal. Slikal je hitro kot v močnem navdihu. Pomembno obdobje v njegovem ustvarjanju predstavljajo medvojna leta, ko je nastalo nekaj njegovih najboljših slik, med njimi Kongresni trg in Avtoportret, ki se odlikujejo po čudoviti jarmoniji barv. Kot jetnik nemških koncentracijskih taborišč je naredil več risb iz življenja v tem peklu. Po vojski je za “vsakdanji kruh” sprva slikal v slogu socialističnega realizma, vendar se je kmalu umaknil v ponotranjeni svet avtoportretov in tihožitij. Po študijskem bivanju v Parizu leta 1951 je najraje slikal mestne vedute (razglede) Ljubljane in kasneje Pirana, tako da si je prislužil nslov “pesnik Ljubljane in Pirana v likovni govorici”.

Uveljavil se je kot “izrazit slikarski ilustrator”

V zgodovino slovenske likovne umetnosti je šel slikar Nikolaj Omersa kot odličen ilustrator knjižnih del, zlasti mladinskih, ker se je znal vživeti v vsebino knjig, ki jih je obogatil s svojimi ilustracijami. Seznam ilustriranih knjig in časopisov od leta 1939 naprej zajema okrog 130 enot. Njegovo ilustratorsko ustvarjanje se deli na dve kategoriji: črno belih in barvnih ilustracij s tremi značilnimi tipi, ki jih na zunaj označuje uporabljena risarsko-slikarska tehnika. Pri črno belih ilustracijah je uporabljal risanje s tušem, za barvne pa akvarel ali tempero. V kategorijo črno belih ilustracij sodijo med zgodnje ilustracije knjig Pearl Buck, Zgodbice za otroke (1960), Lojze Krakar, Sonce v knjigi (1962), Prežihov Voranc, Čez goro k očetu (1961). Veliko več je njegovih barvnih ilustracij, med njimi: Rudyard Kipling, Knjiga o džungli (1967), Henrik Sienkiewicz, V puščavi in goščavi (1976). Od slovenskih mladinskih pisateljev mu je bil najbližji France Bevk. Ilustriral je njegovi povesti Tatič in Mali upornik.

V zadnjih letih se je s posebno ljubeznijo posvečal motivom iz Ljubljane, posebej pa še Piranu in okolici. Tu je znal ujeti utrip pokrajine in njene arhitekture ter se tako uvrstil med pomembne likovne oblikovalce našega Primorja. Bil je drugačen, kadar je slikal na Primorskem ali pa v Ljubljani. V primorskih motivih je bil bolj sončen in sproščen, v ljubljanskih pa bolj “zamegljen”. Ko se je iz zatohle in ideološke Ljubljane odpravil na morje, je odprl okno svoje umetniške delavnice in si vzel več ustvarjalne svobode ter postal bolj svetel in razgiban.

image_pdfimage_print