V prejšnji katehezi o družini sem se ustavil pri prvi pripovedi o stvarjenju človeškega bitja in sicer v prvem poglavju Prve Mojzesove knjige, kjer je zapisano: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril« (1,27).
Danes bi rad izpopolnil razmišljanje z drugo pripovedjo, ki jo najdemo v drugem poglavju. Tam beremo za pripovedjo o stvarjenju neva in zemlje: »Gospod je iz zemeljskega prahu (hebr. ’adamáh) izoblikoval človeka (hebr. ’adám), v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša (2,7). To je vrhunec stvarjenja. In da ne bi nič manjkalo, je potem »Gospod Bog vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval« (2,15).
Sveti Duh, ki je navdihoval Sveto pismo, podaja zaenkrat podobo moža samega, ki mu nekaj manjka, je brez žene. In zato prišepetava Bpžjo misel, občutek Boga, ki opazuje Adama samega v vtu: je svobodem, je gospod … ampak je sam. In Bog vidi, da to »ni dobro« in je kot neko pomanjkanje odnosa, manjka mu polnosti:»Ni dobro za človeka, da je sam, « pravi Bog in dodaja:»naredil mu bom pomoč, ki mu bo primerna« (2,18).
Tedaj Bog pripelje pred človeka vse živali in človek da vsaki ime – to je še ena podoba človekovega gospostva nad stvarstvom – ne najde pa nobene sebi podobne živali. In mož je še naprej sam. Ko mu pa Bog končno predstavi žensko, mož navdušeno spozna, da je ta stvaritev, in samo ta, del njega samega: »kost iz mojih kosti, meso iz mojega mesa« (2,23). Končno je tukaj nek zrcalni odsev, neka možnost vzajemnosti. Zgled, da bi to bolje razumeli: ko hoče neka oseba drugi dati roko, jo mora imeti pred seboj. Če nekdo daje roko, pa ni tam nikogar, roka ostane tam … manjka mu ponovljeno enako dejanje. Ženska ni neka kopija moškega, ampak prihaja naravnost iz Božjega stvariteljskega dejanja. Podoba “rebra” ne izraža neke manjvrednosti ali podvrženosti, pač pa nasprotno, da sta moški in ženska iz enake snovi in se dopolnjujeta in imata ro enakovredno soodnosnost. In dejstvo, da Bog oblikuje – še vedno v priliki – žensko medtem ko moški spi, ravno poudarja, da ona ni na noben način človekova stvaritev, ampak Božja. Namiguje pa še na nekaj: če hoče najti žensko – lahko rečemo, da hoče najti ljubezen ženske – jo mora moški najprej sanjati, potem jo najde.
Božje zaupanje v moža in ženo, katerima je zaupal zemljo, je velikodušno, neposredno in popolno. Zanaša se nanju. Pa glej, zli duh jima napolni glavo s sumom, nevero in nezaupanjem. In končno pride nepokorščina zapovedi, ki ju je varovala. Padeta v tisto norost vsemogočnosti, ki onesnaži vse in uniči soglasje. Tudi mi jo čutimo v sebi tolikokrat in vsi.
Greh rodi sumničenje in spore med možem in ženo. Njun odnos bo začelo ogrožati tisoč oblik goljufije in podjarmljanja, varljivega zapeljevanja in ponižujoče oblastnosti do bolj dramatičnih in nasilnih. Zgodovina nosi njihove sledove. Pomislimo, na primer, na negativne izpade patriarhalnih kultur. Pomislimo na mnmogotere oblike maskilizma, kjer ženska velja za drugorazredno bitje. Pomislimo na instrumetalizacijo in prodajo ženskega telesa v sedanji medijski kulturi. Pomislimo tudi na sodobno epidemijo nezaupanja, skepse, celo sovražnosti, ki se širi v naši kulturi – ki izhaja predvsem iz razumljivega nezaupanja žensk – glede skupnosti moškega in ženske, ki naj bi bila istočasno sposobna prečistiti intimnost skupnosti in varovati dostojanstvo različnosti.
Če ne bomo našli prevlade simpatije do te zveze, ki bo sposobna postaviti nove rodove na varno od nezaupanja in nezanimanja, bodo otroci prihajali na svet vedno bolj izkoreninjeni iz nje že od materinega naročja. Družbeno razvrednotenje trdne in rodne zveze med možem in ženo je gotovo izguba za vse. Obnoviti moramo čast zakona in družine! Sveto pismo pove nekaj lepega: moški najde žensko, se srečata, in moški mora nekaj zapustiti, da jo najde v polnosti. Zato bo mož zapustil svojega očeta in mater, da bi šel k njej. To pomeni začeti novo pot. Mož je ves za ženo in žena je vsa za moža.
Varovanje te zveze med možem in ženo, čeprav sta grešnika in ranjena, zbegana in ponižana, nezaupljiva in negotova, je torej za nas vernike zahtevno in navdušujoče poslanstvo v današnjih prilikah. Sama pripoved o stvarjenju in grehu nam v svojem koncu zaupa prelepo podobo: »Gospod Bog je naredil človeku in njegovi ženi suknji iz kože in ju oblekel« (1 Mz 3,21). To je podoba nežnosti do tega grešnega para, ki nas pusti odprtih ust: nežnost Boga do človeka in žene. Je podoba očetovskega varstva človeškega para. Bog sam skrbi in varuje svojo mojstrovino.
