Jezusov prestop v raj

308

II. – Nekaj posmrtnih dejstev

1. Po smrti dobre ne čaka samo raj, ampak nebo

V Stari zavezi je veljalo, da nihče ne more videti Boga in ostati živ (2 Mz 33,20-30). Zato so v Stari zavezi bogoznanci pravičnim po poslednji sodbi prisojali življenje samó na prenovljeni zemlji v ustrezno prikrojenem zemeljskem telesu, ki naj bi potekalo pod budnim očesom Stvarnika. Jezus pa tako v začetku svojega javnega delovanja oznanja ljudem: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,6). Brž po Jezusovem vnebohodu sv. Pavel zatrjuje Korinčanom (1 Kor 13,12), da bodo pravični po smrti gledali Boga »iz obličja v obličje.« Prav tako tudi sv. Janez (1 Jn 3,2) trdi, da bodo verni, »ko se Bog prikaže, njemu podobni ter ga bodo gledali takšnega, kakršen je.«

Pisec Janez pa v Razodetju (20,6) omenja, da se bodo tudi duše zakrknjenih grešnikov kmalu po telesni smrti združile s svojim telesom, pa ne za življenje, ampak za obsodbo in za “drugo smrt”, ki obstoji v popolnem izničenju. Jezus je o tem jasen: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini« (Mt 10,28). Jezus nas torej opozarja, naj se bojimo njegovega Očeta ne zato, ker more dušo mrcvariti in pražiti v nekem peklu, ampak zato, ker more celotnega od mrtvih vstalega človeka pustiti propasti v “gehéni” (tako v izvirniku), to je predati uničenju kot odpadek na mestnem smetišču. Leta 612 pred Kr. je jeruzalemski kralj Jošija v svoji verski prenovi grapo ali dolino Hinnon, kjer so Hebrejci svoje sinove pobijali v čast Molohu, določil za odlagališče organskih in neorganskih odpadkov mesta Jeruzalem. Na tem smetišču so iz higienskih razlogov odpadke stalno sežigali (“večni ogenj”). Čeprav je standardna slovenska biblija že leta 1997 izraz “gehena” prevedla kot “peklensko dolino”, slovenska teologija tega ni opazila. Šele v tedniku Družina je 22. junija 2008 na istovetnost gehene in smetišča delikatno opozoril dr. Zvone Štrubelj v članki “Česa se nam je bati?”, pa vse zaman.

2. – Človekova duša ni neumrljiva brez povezave s Svetim Duhom

Po 2. stoletju po Kr. so oznanjevalci evangelija med Rimljani in Grki radi posegali po njihovih pripovedih o posmrtnem življenju. Med drugim jih je pritegnila Vergilova Eneida, kjer je podrobno opisan sestop Eneja v podzemeljske prostore, ki naj bi se delili na Tartar ali naš pekel, na Elizej, kjer naj bi po smrti živeli vsi dobri, in na neke vrste vežo ali preddvor, kjer naj bi prebivali demoni in druge pošasti. Sestop Eneja jim je dal priliko, da tudi Kristusu pripišejo nek podoben sestop v limb in pekel, Vergilovi podemni prostori pa, da na dolgo in široko opisujejo “prostore” pekla, vic in limba, v katerih naj bi duše umrlih trpele raznolike muke ali doživljale medle tolažbe. Latinska Cerkev je te opise blagohotno sprejela, posebno potem, ko jih je pseniško predstavil Dante Alighieri v svojem Božjem delovanju (Divina commedia), ki je za par stoletij postal edini katehetski in pridigarski priročnik za mnoge italijanske župnike.

Med Grki so naši oznanjevalci nad vse častili Platona, posebno zaradi njegovega priznavanja posmrtnega življenja in zagovarjanja večnega obstoja netelesnega sveta idej. Iz tega so mnogi latinski teologi zaključili, da je človekova duša neuničljiva, tako da je nebeški Oče prisiljen, da tudi grešne duše po koncu tega sveta vzdržuje v nepopisnih mukah, skupno z njihovim voditeljem in mučiteljem satanom. Že pred letom 1948 je znani ruski filozof Nikolaj Berdjajev te zaključke odločno zavrgel kot nasprotne Svetemu pismu. Sveti Pavel namreč trdi (1 Kor 15,24), da bo pred koncem sveta Kristus uničil vse Bogu sovražne sile, angelske in človeške, zapadni teologi, zaljubljeni v klasike, pa nasprotno trdijo, da Jezus ni uspel premagati satana, ki bo po koncu tega sveta neomajno vladal v svojem kraljestvu in se naslajal nad mukami zakrknjenih grešnikov. Prav tako isti teologi trobijo, da bo kraljestvo dobrih večno trajalo vzporedno s kraljestvom hudobnih, ker jim ne pade v glavo, da je Božja večnost nadčasovna, in da bi zato satan, kot vladar polovice sveta, moral biti skupaj z Bogom navzoč že pri stvarjenju sveta, prostora in časa ter v vse vcepiti nagnjenje k zlu. Kljub temu, da je to vedno veljalo za zmotno, obstajajo teologi, ki v svoji zmedenosti sanjarijo, da bo ob koncu tega sveta Bog Oče prav s tem, da bo vzdrževal pri življenju satana in zakrknjene grešnike, izkazoval pred blaženimi svojo neskončno in neizmerno ljubezen do človeka. Zato bo še dolgo trajalo, preden bo Cerkev opustila to svojo prilagoditev verskih resnic klasični kulturi.

Da bi se ta doba čakanja vsaj malo skrajšala, je že leta 1976 profesor Hans Bietenhard vsem duhovnim pisateljem predlagal, naj se ogibajo opisovati satana kot kralja, saj so ga teologi šele v srednjem veku napravili za poglavarja pekla; naj ne opisujejo muk in trpljenja pogubljenih v peklu, kakor je to počel lažni sv. Peter v apokrifni Apokalipsi in za njim tudi sv. Ignacij Lojolski v svojih Duhovnih vajah, saj taka sadistična in fantastična opisovanja nimajo nobene opore v Svetem pismu.

image_pdfimage_print