Ignacij Knoblehar

616

1857 – PO SMRTI

Jurij Varl, župnik v Krašnji, je bil dal 28. oktobra 1858 v Zgodnji Danici nasvet, da bi se od zbirke za Knobleharjev spomenik odločilo 50 do 100 goldinarjev za večno mašo, ki bi se naj opravljala v škocjanski župnijski cerkvi. »Res je, rajnki g. provikar se je trudil za Božje kraljestvo in se junaško vojskoval za širjenje verskih resnic na vročem polju srednje Afrike. Njegova dela so gotovo zapisana v knjigi življenja. Pa bil je tudi človek in torej kolikor toliko podvržen človeškim slabostim kakor vsak drug. Ako bi ga morda kakšna reč zadrževala, da ne more že zdaj tam v večnosti uživati sadu svojega truda in vojskovanja: ali bi ne bilo od nas napačno in nekrščansko, ako bi mu stavili minljive spomenike, v molitvah bi ga pa pozabili in za njegovo dušo nič ne preskrbeli?« — Urednik Luka Jeran je pripomnil, da se s to mislijo pač vsakdo strinja. Skrbel bo, da se čimprej uresniči.

Večno mašo so pa ustanovili šele leta 1875. Bere naj se na njegov god 31. julija, na spominski dan sv. Ignacija Lojolskega.

Stoletnico Knobleharjevega rojstva, 6. julija 1919, so v Škocjanu slovesno praznovali. Mašo in spominsko pridigo je imel kapucin p. Veselko Kovač, rojen v bližnji župniji Studenec. (Tu se je pisec Jaklič zmotil: p. Veselko (Laetus) Kovač ni bil kapucin, ampak frančiškan, član tirolske frančiškanske province; op. ur.) Bil je dolga leta misijonar na Kitajskem, vTsinan-fuju v pokrajini severni Šantung. Prišel je v domovino na dopust, a zaradi vojske ni mogel nazaj. Po vojski se je vrnil na Kitajsko. Pričakovali so, da bo imenovan za apostolskega vikarja pokrajine Jungčou v Južnem Junanu, ki je v njej od leta 1913 goreče in modro deloval. (Umrl je nenadoma, pred imenovanjem; op. ur.). Slovenski misijonar je torej slavil slovenskega misijonarja, ki je za Barago največji. Popoldne je bila proslava v izobraževalnem društvu.

Deset let nato, leta 1929, so pa odkrili spominsko ploščo na Knobleharjevi rojstni hiši. V nedeljo, 26. maja, je bila slovesna maša z misijonsko pridigo. Nato so blagoslovili vzidano ploščo iz črnega marmorja z napisom: “Tu se je rodil 6. 7. 1819 dr. Ignacij Knoblehar, misijonar v Afriki”. Že prej sta bila vzidana v hišo dva kamnita leva; zdaj so ju prestavili na vsako stran plošče. Po blagoslovitvi so bili govori o Knobleharju.

14. in 15. avgusta 1938 so bile dvodnevne slovesnosti v Škocjanu in na Stopnem, kamor sta Knobleharjeva mati in on tako rada hodila častit Mater Božjo.

Kako je pa s Knobleharjevim grobom v Neaplju?

Zgodnja Danica je 17. in 24. marca 1871 priobčila članek “Slovenci v Rimu pri svetem očetu Piju IX.”. Iz Avstrije so se šli razni stanovi skupno poklonit papežu. Iz ljubljanske škofije so šli štirje duhovniki in štirje kmetje, ki so nesli papežu dar 6.500 frankov. Opoldne 7. marca, na 2. postno nedeljo, je  papež vso skupino sprejel, potem jim je pa sam razkazal vatikanski vrt. Naslednji dan, v ponedeljek, so bili romarji, kar jih je bilo svetnega stanu, pri papeževi maši in so iz njegovih rok prejeli sveto obhajilo.

V sredo zjutraj so se odpeljali v Neapelj. Zgodnja Danica je prinesla zadnjega marca članek “Kranjci na grobu Ignacija Knobleharja 10. sušca 1871”. Članek je napisal Luka Jeran. Takole piše:

»Ob enajstih dopoldne smo po nekolikšnem iskanju prišli v lepo in  prostorno avguštinsko cerkev. Ne morem popisati, s koliko priljudnostjo je samostanski predstojnik privolil v našo željo, ko sem mu povedal, da želimo videti našega Knobleharja. Združena pa  je bila ta zadeva z nemajhnimi težavami, kajti kosti rajnkega provikarja počivajo v grobnici, kamor se gre iz srede cerkve; začela pa se je bila ravno pridiga, za njo so bile litanije, druge molitve in blagoslov, da smo morali čakati čez poldne.

Šele ob pol eni so pričeli delavci sredi cerkve dvigati tri plošče, poveznjene nad stopnicami, ki držijo v podzemeljsko pokopališče. Železje je bilo zarjavelo, ker je bila grobnica le enkrat samkrat odprta, kar je bil Knoblehar vanjo položen. Šele po dolgem času so mogli plošče dvigniti in  položiti ob stran. Pokazale so se lepe stopnice, ki na pošev držijo navzdol. Dva moža sta nam svetila s plamenicami. Precejšnja množica nas je  po kakšnih 16 do 24-ih stopnicah šla v grobnico; med nami je bil tudi samostanski predstojnik.

Nemirno nam je bilo srce. Ne strah, ampak neko posebno hrepenenje me je gnalo, da bi že hitro videl počivališče našega slavnega rojaka. Takoj pod stopnicami je bila na levi strani na nekoliko vzvišenem kraju prav lepo bela, na videz še skoraj nova krsta. Rekli so: tu je Knoblehar. Bila je zaklenjena s ključavnico in precej dela so imeli, da so jo  odprli. Bal sem se, ker so delavci hiteli, v rakev suvali in – za moj občutek – z njo premalo nežno ravnali.

Vzdignili smo pokrov in zagledali smo skoraj same kosti vélikega afrikanskega misionarja. Glava je bila obrnjena postrani, kar se je utegnilo zgoditi pri odpiranju rakve. Od moža, ki ga je proslavljala vsa srednja Afrika in cela Evropa in ki so si turški paše šteli v čast poznati se z njim, smo videli še nekoliko brade, ki je bila nekdaj lepa, zdaj pa je bila kakor zmedena pajčevina. Videli smo motvoz, s katerim si je prepasoval vijolično obleko in še cele nizke čevlje. Drugo je bilo okostnjak in prah vmes. — Nekaj pa je bilo še posebno ganljivo. Na prsih, ob srcu, smo našli lesen križec iz oljkovega drevesa, ki je bil še cel in lepo ohranjen. Po podobi, kakor je bil izdelan, mislim, da ga je imel še iz Jeruzalema s seboj in najbrž ga je to znamenje odrešenja spremljalo po njegovih misijonih. Knoblehar je imel križ v posebni časti in dobro pomnim, da nam je v Egiptu večkrat pripovedoval, kako bo šel s križem v roki oznanjat luč evangelija, ko bo uredil druge reči.

Imeli smo s seboj (iz Ljubljane) venec (iz umetnih rož) in pa napis. Naravnal sem glavo in dal nanjo napis, nad napis pa venec s (slovenskim) trobojnim trakom.

Ko smo vse precej natanko pregledali in opravili, smo močno ganjeni pokleknili k zemskim ostankom. G. kanonik Urh je molil na glas psalm “Iz globočine” in še druge molitve, ki smo jih s potrtim srcem molili za njim. Potem smo rakev spet zabili.

Za spomin in s privoljenjem samostanskega predstojnika sem vzel s seboj tolikanj pomenljivi leseni križček z njegovega srca, ki utegne prav priti, ako se mu še kje napravi kakšen spomenik.

Med gledalci je bil eden prav posebno ganjen; še potem v zakristiji je zamišljenm in molčeč kar ob strani stal. Bil je to samostanski brat, ki je pred 13-imi leti stregel Knobleharju v njegovi bolezni. O kako dobro je delo mojemu srcu, videti tega dobrotnika! S priljudnimi besedami sem se mu zahvalil za njegovo dobrotno usmiljenost.«

Knobleharjev križec iz oljkovega lesa je Jeran poslal misijonarju Antonu Kaufmannu, ki se je iz Afrike vrnil domov na Tirolsko.

Grobnica bosih avguštincev je prišla v nered leta 1861, ko je v borbah za zedinjeno Italijo prenehalo kraljestvo obeh Sicilij. Vojaki so plenili tudi po Neaplju. Vdrli so v avguštinsko grobnico, odpirali rakve, iskali v njih zlati in srebrni nakit in razmetavali kosti. Redovniki so potem nanesli v grobnico prsti in položili vanjo kosti in še neodprte rakve. Tako je zdaj ta prostorna grobnica kakor majhno pokopališče z nasutimi grobovi. Spredaj je oltar, kjer se mašuje. Vhod iz cerkve je lepo urejen in redno odprt za občinstvo.

Kaj je bilo s Knobleharjevo krsto? Je ostala cela ali so jo vlomilci odprli in razmetali njegove kosti? Tega zdaj nihče ne ve. Drugače bi se to ne dalo ugotoviti, kakor če bi odkopavali zemljo in odpirali krsto za krsto. Ako je Knobleharjeva še ostala cela, bi se najlaglje razpoznala po napisu, ki so ga slovenski romarji leta 1871 dali vanjo, po ostankih venca iz umetnih cvetlic in po slovenski trobojnici. To umetno pokopališče je pa veliko in bi nihče ne mogel in ne smel vsega prekopati.

image_pdfimage_print