Sredi avgusta in blizu nebeških vrat

iz mojega misijonskega cekarja, ki že propušča ...

468

Bilo je nekaj več kot deset let po Drugi svetovni vojski. In kot se spodobi, kadar gre za nepozabne dogodke, preidem v sedanji čas.

Kot član delovne skušine, s katero skušamo zgraditi zavetišče za otroke brez pravih staršev po vojski, sem gost skupine, ki se je odločila za obisk severozahodne obale glavnega otoke Hónšu (po naše pisano). Bo manj vroče, si vsi mislimo. Še danes ne vem, od kod smo si  lahko izposodili (ne brezplačno) dva avtomobila za dve skupini po tri osebe.

Lep dan je, poln modrega neba in ne prevročih sončnih žarkov. Smo kar daleč od mest in vasi na zeleni ravnini. Včasih zaplavajo čez nebo velike ptice; radovedno jih gledamo preoblečeni v kopalke (gospe, ki so z nami, to opravijo v avtomobilih), a ptice imajo svoje cilje in mi, ljudje, očividno na prihajamo v poštev … Obala je znana kot varna glede morskih psov in podobnih pošasti: na to stran Japonskega morja jih enostavno ni. Tradicija je zanesljiva, a kako se je brez dvoma ustalila, najbrž nihče več ne ve. Vallovi so močni, a umirjeni. Daleč ven od obale si pa itak nihče ne upa. Gospe, ki so z nami, dobro plavajo. Spominjajo me žena in deklet, ki so in morajo biti izvrstne globokomorske plavalke, ker iščejo užitne podmorske školjke, ki živijo na določenih skalah in se jih s posebnimi “škarjami” da komaj odtrgati od skal.

Na obzorju potuje ladja; po dolžini sodeč je potniška. Najbrž pluje v veliko mesto Niigata, ki ima skoraj pol milijona prebivalcev.

In zdaj je poldne. Iz avtomobilskih prtljažnikov prineseje lignje, odlične morske mehkužce; angleško jim pravimo “squid”. Se razume, da so v prtljažniku “počivali” na ledu, da ohranijo svoj odlični okus. Pri vsaki porciji lignjev je bilo prgišče kuhanega riža, kar poveča okus.

Obe družini naše “ekipe” sta prinesli stolčke, da ni treba sedeti na ne preveč mehki zemlji … Sonce na nebu je še zmeraj takorekoč na istem mestu, toda vroč zrak se je okrepil kljub plavanju. Kosilo končamo z japonskim čajem, ki so ga že ohlajenega prinesli od doma. K japonskim ribam pač spada japonski čaj! Če bi ne bilo vožnje z avtom, bi najbrž kdo privlekel k ribam steklenico vina. Toda v zadnjem času se je povečala policijska kontrola zaradi nesreč, povezanih z alkoholom.

In zdaj se pripelje v našo smer precej obrabljen rdeč avto, se ustavi pri nas in iz njega izstopi najprej v rjavo oblečeno dekle, ki takoj steče na desno stran avtomobila in pomaga iz njega starejšemu gospodu, ki mu manjka ena noga. Nimamo časa, da bi se preoblekli za obisk, kar vstanemo in se obema priklonimo. Invalidova spremljevalka prijaznega obraza se tudi sama prikloni in nas nagovori:

»Oprostite! Upava, da vas ne motiva.«

(Dvojine japonščina ne pozna; poslužuje se zaimkov, ki so tako osredotočeni na govorečo osebo, da takoj uganemo, da gre za dve osebi.)

»To je moj oče Isámu, ki bi bil srečen, če bi vam smel povedati svojo zgodbo prav danes, 15. avgusta. Pove jo vsako leto na ta dan – in danes je 15. avgust« (čemur s priklonom vsi pritrdimo) …

Gospod Isámu se globoko prikloni, ponudimo mu stolček, toda hči je že izvlekla iz stare avtomobilske “škatle” večji stolček za očeta.

Gospod Isámu: »Hvala vam vsem za prijaznost! Ne bom vas dolgo mučil s svojo zgodbo.«

Vsi odkimamo, kar po japonsko pomeni, da mu ne bomo nič zamerili …

Malce vroče je postalo, a tega ne kažemo; zapisano je v naših srečujočih se pogledih. Gospod Isámu v rahlim kašljem nadaljuje:

»Med vojsko, ki se je vsi spominjate, sem bil za tolmača angleščine, ker sem jo bil učil v šoli, ki pripravlja učence za univerzo. Upal sem, da se vojski lahko izognem; zdela se mi je neumnost. Japonska država se mi je zdela pritlikavka v primeri z velikanom Ameriko. A tega nisem smel javno izreči – ubili bi me … Toda leta 1944 so me vpoklicali v mornarico in sicer v podmorniško službo. Japonska je bila izgubila toliko avionov, da je lahko nadaljevala boj le še z ladjami. Dodeljen sem bil k podmornici in sicer v oddelek, ki izstreljuje torpede – če je mogoče več hkrati – in v trenutku uniči sovražno podmornico ali katerokoli ladjo. Šest nas je bilo v torpednem oddelku podmornice; naučili smo se, kako električno pripraviti torpeda, da v hipu zapustijo našo podmornico; ostalo je bilo v rokah višjih podmorničarjev. Prevažali smo vojake, ujetnike, hrano predvsem pa olje iz zasedenih indonezijskh otokov. Že dvakrat je naša podmornica uspela proti ameriški podmornici in ni nas bilo strah, ko smo točno 15. avgusta ob enih ponoči, polni olja, zapustili indonezijsko otočje, ki je proizvajalo strojno olje. Naš cilj je bil Tokio. V oddelku za izstrelitev torpeda smo malce zadremali, kar nas neprijetno vzdrami povelje: ›Pripravite štiri torpeda; v bližini je ameriška podmornica.‹ V trenutku je bilo vse pripravljeno. A mi smo za sekundo prepozni. Strahotna eksplozija nas razstreli. Kako naj to opišem? Kot da bi nadčloveška moč raztrgala strop nad glavo in te vrgla v morje. Začutil sem, da mi je eno nogo odtrgalo, toda v morje me je vrglo tako daleč, da sem skušal plavati. Misliil sem si: kamorkoli že, le ne med zobe morskih psov, ki v teh vodah vedno prežijo na obilico človeškega mesa … Skušal sem plavati.

Spomnil sem se stare vdove v rojstvnem kraju, ki je bila znana – in zaničevana – kot katoličanka. Rad sem jo imel, ker mi je skrivaj pomagala pri učenju. Nekoč mi je rekla: ›Vsako leto 15. avgusta mi, katoličani, pozdravimo Božjo mamo, ki vsakomur pomaga. Ne pozabi je!‹

Videl sem valove in čutil, da mi zmanjkuje moči. Ali me bodo odkrili morski psi … ali pa bom utonil. Bolj s srcem kot z usti sem kriknil: ›Božja mama!‹ V tem trenutku me je nekaj zgrabilo in izgubil sem zavest. Ne vem, koliko časa je trajalo, da sem se spet zavedel. Bil sem v ameriški podmornici. poznal sem njihovo navado, da po potopitvi sovražne ladje iščejo preživele, da jim rešijo življenje. Biti ujetnik ni sramota!«

Malce zakašlja v rdečkast robček in se prikloni:

»Hvala vam, da ste me tako pazljivo poslušali!«

Mi pa ga povabimo, naj se nam pridruži in jo mahnemo – seveda ne v kopalkah – v mesto Akita, kjer nas čaka hataháta, odlična omaka iz ribic haaháta ter različnih okusnih dodatkov, kar potem vse skupaj imenujemo šocúru-nábe.

Upam, da se vam cedijo sline …

image_pdfimage_print