Jezusov prestop v raj

342

V tem eseju se bom omejil na dve točki: na Jezusovo življenje takoj po smrti zunaj zemeljskega telesa, ter na njegovo rajsko življenje pred vnebohodom. Skušal bom imeti pred očmi to, kar okvirno prinaša sv. Pavel iz Tarza, ki mimogrede omenja, da moramo v človeku razlikovati ne samo telo in dušo, ampak telo, dušo in duha (1 Tes 5,23). Duh je človekov najvišji del, odprt vplivu Svetega Duha (Rim 1,9 in na mnogih drugih mestih).

Drugo, kar posebej naglaša Apostol narodov (2 Kor 5,2-4), je to, da je zemeljsko telo samo zunanji šotor našega bivanja, ali bolje, samo delovna obleka, in da imamo od rojstva dalje svojo pravo nedeljsko obleko v nebesih. Vsi si želimo, da bi si ob uri svoje smrti lahko svojo nedeljsko obleko nadeli kar preko delavniške, to to nam ni mogoče.

1 – Jezusova telesna smrt

Preden  se je Jeus “tretji dan” dal videti izbranim pričam kot vstali od mrtvih, se je njegovo telo spremenilo v atome svetlobe, od katerih je vsak posebej bil obdan od negativih elektronov.

Od 4. stoletja po Kristusovem rojstvu dalje pa vse do danes se je v teologiji mnogo pisalo in razpravljalo o Kristusovem sestopu v neko domnevno čakalnico vseh mrtvih takoj po telesni smrti. O tem ni nič rečeno na dveh vesoljnih zborih leta 325 in 381 v Niceji in Carigradu, kjer se vernikom naroča, da morajo med drugim izpovedovati tudi to, da je bil Jezus križan in »v grob položen,« da je »tretji dan od mrtvih vstal po pričevanju Pisma in šel v nebesa.« Te veroizpovedi pa mnogi rimsko-katoliški prelati niso sprejeli, nekateri, ker so jo imeli za nepopolno, ker bi lahko koga zavedla v zmoto, da je bil Jezus cele tri dni ne samo po telesu, ampak tudi po duši mrtev; drugi pa, ker jim je bila bolj všeč tako imenovana Apostolska veroizpoved iz II. stoletja, v kateri je iz Vulgate, iz starega latinskega prevoda Apostolskih del 2,31 dodano, da je beseda “pekel” (ki jo uporabljata poleg Lutra tudi Dalmatin in Trubar, moderni Slovenci popravljajo v “pred-pekel”, Hrvatje pa v “nad-pekel”) samo zelo slab prevod hebrejskega šeóla, ki ga pa spet liturgisti v brevirju prevajajo kot “kraljestvo mrtvih” ali pa “bivališiče mrtvih” itd. Ta veroizpoved je dobila prilastek “apostolska”, ker so kmalu po njenem nastanku začele krožiti izmišljotine, da jo je sestavil neznano kje in neznano kdaj prvi cerkveni zbor apostolov (na internetu najdemo pod geslom Apostolska veroizpoved pripombo: »Legenda pravi, da so to molitev sestavili apostoli na binkoštni dan.«)

To, da je po tej veroizpovedi Jezus šel “v pekel”, pa je navdihnilo razne pisce pobožnih pravljic. Med njimi je imel izreden uspeh neki pisec, ki si ji nadel ime Nikodem, ki je med drugim trdil, da se je Kristus, ki je po evangeljskih poročilih prihajal k apostolom pri zaprtih vratih, takoj po smrti moral plaziti po nekem ozkem rovu v neke spodnje prostore, kjer je moral z močnim glasom prebujati vse mrtve, ki so bili pogreznjeni v globoko spanje. (Kako je bilo mogoče dušam spati in najbrž tudi smrčati ni seveda nikjer razloženo) Nato naj bi Jezus začel prijemati za roke enega umrlega za drugim, začenši z Adamom in Evo, in jih vlačiti po istem ozkem rovu v raj, kakor se da razbrati iz velikega stenskega mozaika v cerkvi sv. Marka v Kopru, ki nam vse to nazorno predstavlja. Ti pobožni umetniki so se opirali na neki zagonetni citat iz 1. Petrovega pisma 3,19-20, kjer je rečeno, da je Kristus »v tem Duhu šel in oznanjal tudi duhovom, ki so bili v ječi, tistim, ki v dneh, ko je Noe gradil ladjo, niso bili pokorni, ko jih je Bog nadvse potrpežljivo čakal.« Seveda Peter tu ne govori o sestopu Kristusa v neko “ječo”, ampak o Modrosti, ki je v dneh vesoljnega potopa duše ljudi, ki so bili kot ujeti v svoje strasti, v njihovi zadnji uri navdihovala, da bi se svojih grehov pokesali.

Globoke kome pa so bili obvarovani nekateri svetniški liki, kakor na primer Kajnov sin Hjenoh (prim. 1 Mz 5,24; Sir 44,16; 49,14; Heb 11,5), Abraham (Lk 16,22), Mojzes in Elija (Mt 17,3), Jeremija (Mt 16,14), ki se nahajajo budni v raju, medtem ko so teologi pošiljali v komo sv. Jožefa, sv. Janeza Krstnika, nedolžne otročiče, makabejske mučence, ki naj bi jih Jezus povedel v raj šele po svoji smrti!

Prav posebej pa večina teologov ni mogla prebaviti podmene, da vsi zlobni in hudobni ljudje po smrti čakajo na poslednjo sodbo samo v globoki komi in ne v peklenskih mukah in da hudi duhovi ne bivajo samo na zemlji ali v zraku, ki nas obdaja, kakor sta to učila Pavel v Ef 2,2 in Raz 12,4, ampak so raje prevzeli pripovedke, da bivajo tudi v nižjih posmrtnih prostorih.

Namen namišljenega Kristusovega sestopa v neki prostor v peklu ali pred peklom naj bi torej po mnenju nekaterih teologov bil ta, da iz te fantastične ječe v približno 36 urah izvleče vse pravične umrle vernike Stare zaveze, od Adama in Eve pa vse do sv. Jožefa in sv. Janeza Krstnika. Toda že v Stari zavezi Modrost, ki upodablja Svetega Duha, utelešenega v Jezusu Kristusu, zatrjuje, da je Adama prav ta Modrost »varovala in ga rešila njegovega prestopka« (Mdr 10,1); potem pa navaja imena drugih pravičnih (Noe, Lot, Jakob, Jožef, Mojzes), med njimi tudi Abrahama, ki ga Jezus sam pred svojo smrtjo omenja kot že prisotnega v raju (Lk 16,22). Še daljši seznam pravičnih v raju se nahaja v knjigi, ki jo je spisal jeruzalemski pismouk Sirahov sin (pogl. 44-50); med njimi izstopa Kajnov sin Henoh, »ki je hodil z Bogom,« ki ga je Bog vzel k sebi v raj, tako, da »ni videl smrti,« »kajti preden je bil vzet, je bilo zanj pričano, da je Bogu všeč« (1 Mz 5,16; Sir 44,16: 49,14; Heb 11,5). Jezus torej v peklu ni imel kaj iskati, ampak je takoj po smrti ugledal vse pravične, pogane in Hebrejce, v raju, kakor to pravilno trdi evangelist Luka. Pa tudi evangelist Matej nikjer ne omenja tega 36 ur trajajočega obujanja in prevažanja pravičnih iz predsobe pekla v raj, ampak beleži samo, da je Jezus takoj po telesni smrti obudil od mrtvih nekaj jeruzalemskih meščanov, ki so jih njihovi domači lahko videli ne v raju, ampak na zemlji doma (Mt 27,53).

Še bolj važno pa je to, kar nas uči prerok Malahija (3,19-21), namreč da bodo zakrknjeni grešniki takoj po prihodu v raj popolnoma izničeni in kakor plevel vrženi v ogenj ter spremenjeni v pepel, po katerem bodo pravični hodili in jih teptali. Zato jih Jezus takoj po namišljenem sestopu v raj ne bi mogel več najti, obujati in vzdrževati v peklenskih mukah do konca sveta.

Moderna teologija nam tudi kliče v spomin, da so naši najboljši cerkveni učitelji od sv. Avguština in sv. Hieronima dalje vedno opozarjali vse, ki se resno ukvarjajo s poznavanjem onostranskih stvarnosti, da v bivanju po smrti ni ne časovnosti ne prostornosti. Tako sv. Avguštin trdi, da v nebesih “vsi dnevi življenja” »niso vsota dne, ki bi drug za drugim prihajali in minevali in bi začetek enega bil konec prejšnjega, marveč so vsi hkrati brez konca, ker tudi življenje, ki so to njega dnevi, nima konca. Sv. Hieronim pa nas teologe opominja, da je “strašni dan vesoljne sodbe” treba razumeti »kot dan, ko bo sleherni od nas zapustil svoje telo. Na dan smrti se slehernemu primeri to, kar je za vse skupaj napovedano za dan sodbe.«

Šele v 20. stoletju so se namreč teologi pričeli zavedati, da si Jezus ni preprosto prisvojil starozaveznega pogleda na posmrtne stvarnosti, ampak jih je temeljito izpopolnil. Oglejmo si jih nekaj.

nadaljevanje sledi

image_pdfimage_print