1857 – PO SMRTI
Knoblehar je bil v Neaplju poslal prošnjo na kralja obeh Sicilij, Ferdinanda II. za podporo za svoje misijone; poslal mu jo je po vitezu Martiniju, poslaniku obeh Sicilij pri sveti stolici. Kralj je Knobleharju daroval 1.500 frankov. Martini je o tem obvestil 17. maja Kongregacijo za širjenje vere, Knoblehar je pa bil takrat že več kakor en mesec mrtev. Dne 28. maja je kardinal Barnabò pisal Martiniju: »Podpisani prefekt Kongregacije za širjenje vere Vas mora obvestiti, da je Ignacij Knoblehar v Neaplju dne 13. aprila šel v boljše življenje zaradi bolezni, ki si jo je bil nakopal v vročem podnebju Afrike. Ker novi apostolski provikar še ni imenovan, bi se mogla ta vsota shraniti v blagajni Kongregacije, ki jo bo ob svojem času poslala v korist osrednjeafriškega misijona.«
Zamorski deček Jakob Habeši iz Kartuma je ostal v neapeljskem zavodu Palma med drugimi mladimi črnci, da odide v Rim na Propagando, kakor je bil kardinal Barnabò ponovno obljubil, da bo sprejet. Ohranila se je kratka izjava zdravnika-vseučiliškega profesorja Stanislava Zigarellija, ki je bil tudi hišni zdravnk v Palmi, napisana 5. avgusta: da ima deček škrofeljna (povečani ali ognojeni mandlji; op. ur.), zato naj ostane še nekaj časav neapeljskem podnebju, ki ga je v zvezi z drugim zdravljenjem že precej okrepilo. – Deček je imel tudi nekoliko nakažen obraz. V Palmi se je dobro privadil svojim zamorskim tovarišem. Zato je novi neapeljski nuncij Peter Gianelli vprašal 14. avgusta kardinala Barnabò, ali naj ga kjub vsemu pošlje v Rim. Kardinal je 28. avgusta odgovoril, da naj ostane v Neaplju, kjer je zrak bolj mil kakor v Rimu.
Kaj je bilo s skromno Knobleharjevo tvarno zapuščino?
20. aprila, teden dni po njegovi smrti, je pisal kardinal Barnabò tedanjemu apostolskemu nunciju ferrieriju v Neapelj: »Preden mi je došla žalostna novica o smrti č. g. Ignacija Knobleharja, apostolskega provikarja za osrednjo Afriko, ki ste me o njej uradno obvestili 13. tega meseca, sem mu bil poslal po avstrijskem poslaništvu nekaj pisem, naslovljenih zanj na Propagando in pa 300 skudov, ki me je bil v enem svojih zadnjih pisanj nujno zaprosil zanje. Potem pa nisem vedel, ali je moj preklic te denarne nakaznice prišel pravočasno ali ne. Preklical sem jo bil po knjigarnarju Spitowerju, našem denarnem posredovalcu. Zdaj vas prosim, da blagovolite poizvedeti o njej in denar dvigniti, ako ga niso še dvignili, da si izplačajo stroške, ki so jih imeli ves čas s pokojnim Knobleharjem. Če zdaj ni mogoče dobiti te vsote, mi izvolite sporočiti, kadar bo potrebno, na kakšen način želite, da bi nam bil denar vrnjen. – Drugi predmeti, ki jih je imenovani misijonar imel s seboj, pripadajo Propagandi, ki ji je bil zavezan s prisego; zato jih vzemmite obenem z vsemi pismi in jih pošljite semkaj na moj naslov.«
10. maja je predstojnik Kongregacije spet pisal neapeljskemu nunciju: »Prejel sem Vaše pisanje z dne 27. aprila in seznam predmetov, pripadajočih pokojnemu Knobleharju, potem seznam o stroških zanj v času njegovega tamkajšnjega bivanja, ki ste jih na račun Propagande poravnali, in pa sveženj ključev za h kovčkom in skrinjicam, ki so v njih njegove reči. Ker je bil papeški delegat v Cività Vecchia odsoten, mi je sporočil neki g Pavel Guglielmotti, da je dvignil zaboj, ki ste mi ga poslali z neapeljsko ladjo “Vezuv”, in da je stvari iz njega izročil prevozniku Antonu Faraboliniju, ki bo v nekaj dneh prišel v Rim. Zelo sem Vam hvaležen. Sporočam Vam, da se že naročil, naj Vam izplačajo 141 cekinov, ki ste jih bili posodili in jih želite izročiti svojemu bratu g. Juliju, kakor ste v svojem zadnjem pismju omenili.«
10. junija je prestojnik Kongregacije za širjenje vere pisal Guglielmottiju: »Zaboj, ki je bil prispel iz Neaplja na moj naslov in ki ste mi ga poslali po prevozniku Faraboliniju, je šel v tukajšnjo carinarnmico. Billo je nekaj težav, ker je manjkal tovorni list. Vendar smo na koncu maja mogli zaboj dvigniti.«
Danica je 22. novembra 1860 prinesla navidezno nejasen odlomek iz pismna nekega Kristijana Pajerja, ki ga je pisal 29. novembra 1859 v Asiutu v Spodnjem Egiptu, ko je z nekaterimi drugimi misijonskimi priglašenci potoval po Nilu proti misijonski hiši v Šelalu. Ladjo, na kateri se je vozil, je zajel puščavski vihar; premetaval jo je, da je začela zajemati vodo. Ko v pismu to opisuje, pripominja: »Za skrinjice (kovčke) Knobleharjeve sem se bolj bal kakor zase. Jaz bi že plaval, toda kovčki bi bili šli po Nilu kakor jerbašček z Mojzesom.« Vozil je torej Pajer s seboj stvari, ki jih je imel Knoblehar ob smrti pri sebi v Neaplju; hotel jih je iz Šelala poslati po Nilu v Kartum. Le kako je prišel do njih? — Morda takole: dunajsko Marijino društvo ali pa ljubljanski Knobleharjevi prijatelji so prosili rimsko Kongregacijo za širjenje vere, da jim odstopi Knobleharjevo zapuščino. Kongregacija jim jo je poslala, morda po avstrijskem poslaniku v Rimu ali na kakšen drug način. Na Dunaju ali v Ljubljani so zapuščino pregledali. Kar je bilo porabno za kartumske misijonarje, so odločili zanje in izročili v kovčkih Pajerju. — Od sedmih žepnih ur, ki jih je Knoblehar imel s seboj, je bila ena njegova; druge so pa bile pa last njegovih misijonarjev. Hotel jih je v Evropi dati v popravilo. Zdaj so jih na Dunaju ali v Ljubljani dali v popravilo, ali pa so jih zamenjali z novimi in jih poslali za Pajerjem. Tako razumemo Pajerjev dostavek: »Škatla z urami, ki ste jo poslali, je že prišla; imamo jo pri naših rečeh.«
Zgodnja Danica je prinesla 2. februarja 1860 sporočilo Kirchnerja, Knobleharjevega naslednika v Kartumu, napisano 28. novembra 1859: »Zavoljo Knobleharjeve zapuščine mi je žal, da je vse tako zmedeno. Oporoke ni nobene. Kar je, je brez ugovora last misijona, saj on ni imel nič lastnine. Reči manjše vrednosti naj se porazdelijo v spomin misijonskim prijateljem, vse drugo naj se proda, izkupiček pa izroči misijonski blagajni.« Tudi to pismo je nejasno. Morda je bilo takole: Ko so dobili v Ljubljano iz Rima Knobleharjeve stvari, so vprašali v Kartum Kirchnerja, kaj naj narede z njimi. Pa je njihov odgovor prišel pozneje, kakor so jih pa oni po Pajerju že odposlali v Kartum.
Ljubljanski muzej hrani Knobleharjev provikarski prstan. Izdelan je iz preproste črne roževine; spredaj, kjer se razširi, ima ozek križ in bele bisernice. Muzeju ga je izročil Knobleharjev sorodnik frančiškan p. Hieronim Knoblehar.
18. junija 1858, dva mesea šo Knobleharjevi smrti, je poslal prefekt Kongregacije za širjenje vere dunajskemu papeškemu nunciju, škofu de Luca, prepis poročila o misijonu, ki ga je bil Knoblehar v svoji zadnji bolezni narekoval zanjo v Neaplju. Dvorni svetnik Friderik Hurter, predsednik odbora Marijinega društva, je želel imeti to poročilo; 31. maja je bil nuncij v njegovem imenu zaprosil Kongregacijo zanj.
Istega 18. junija je pisal kardinal Barnabò tudi Hurterju. Pravi, da so v prepis vstavljeni popravki, ki so bili vstavljeni v izvirnik. Dostavlja mu: »Čimprej Vam bomo poslali mnogo drugih Knobleharjevih pisem, ki se nanašajo na njegovo dediščino. Za zdaj Vam prilagam pismo neapeljskega nuncija in pa odlomek nekega drugega nuncijevega pisma; iz njiju boste mogli spoznati, kakšno bolezen je Knoblehar imel.«
Znamenita je Knobleharjeva pismena zapuščina: njegovi dnevniki in drugi znanstveni zapiski. Že iz študentovskih let so ga posebno veselile vede, ki proučujejo naravo, človeka in jezike. Na Propagandi v Rimu se je posebno rad pečal z njimi. V Vzhodnem Sudanu je imel mnogo prilike za te vrste znanosti. Začel je na strogo znanstven način proučevati do takrat še skoraj nepoznano naravo in ljudi Sudana. Njegove izsledke so sprejemali znanstveniki s polnim zaupanjem in spoštovanjem. Na mah je zaslovel kot velik znanstvenik. Slišali smo, kako je njega in njegove sodelavce slavijo dunajsko Zemljepisno društvo. Celo šolski učbeniki po Evropi so omenjali njegove zasluge za znanost. Znanstvenemu delu se je posvečal zlasti prva leta bivanja v osrednji Afriki. Takrat je sestavil zapiske, o katerih se je govorilo, da so mu angleški potovalci ponujali velike vsote, če bi smeli vsaj nekatere od njih objaviti pod lastnim imenom. Velikanska škoda, da so mu skrbi in bridkosti pozneje jemale čas in moči za znanstveno delo in da je smrt preprečila njegovo namero, izdati veliko znanstveno knjigo o Vzhodnem Sudanu.
Kje so torej Knobleharjevi zapiski in kakšno znanstveno vrednost so takrat imeli?
Njegov prvi življenjepisec dr. Miktterrutzner, njegov véliki sodelavec in njegov zaupni prijatelj, trdi, da je zapustil svoje znanstvene zapiske Kongregaciji za širjenje vere, ta pa da je nekatere od njih prepustila dunajski cesarski knjižnici.
Letno poročilo Marijinega društva za leto 1857/1858 pravi na koncu (str. 25) »Odbor je upal, da bo med njegovimi papirji našel marsikaj, kar se tiče misijona in kar bi bilo tudi splošnega pomena. Ti papirji so šli na Kongregacijo za širjenje vere. Za obvestilo o njih smo se obrnili na sv. očeta, ki nam je kar najblagohotneje ustregel. Odboru so pa (s Kongregacije) poslali (samo) poročilo, ki ga je bil g. Knoblehar nekaj tednov pred svojo smrtjo narekoval za Propagando, ki pa ne vsebuje nič novega.«
Dr. Jožef Gracar C. M. je leta 1935 iskal v Rimu Knobleharjeve zapiske in je potem poročal (Lux mundi 1938, 14-16): »Poizvedoval sem najprej na Propagandi, oda razen nekaj življenjepisnih podatkov nisem tam ničesar našel. Nato sem s posebnim knjižničarjevim dovoljenjem pregledal vso velikansko knjižnico Kongregacije za širjenje vere, a tudi tu nisem nič našel. Končno sem se zatekel s posebnim priporočilom še k arhivarju ogromnega arhiva Kongregacije. Priporočilo sem potreboval, ker so pravila o uporabi arhiva zelo stroga. Kot neizprosno pravilo velja na primer, da so vse listine in drugi material v arhivu iz zadnjih sto let nedostopni za javnost. Arhiv se odpira postopoma vsako leto za eno leto naprej. Vsa Knobleharjeva misijonska doba (od l. 1846 do 1858) je torej po pravilih arhiva nedostopna za javnost. Kljub temu nisem obupal, ker sem se prepričal, da g. arhivarju ne bo težko dokazati, da ti zapiski in dnevniki ne spadajo v arhiv in da torej omenjeni predpisi zanje ne morejo veljati. Monsignor me je dovolj prijazno sprejel in z zanimanjem poslušal mojo zadevo. Na moje presenečenje mi je pa nato izjavil, da teh zapiskov v arhivu sploh ni, saj on pozna arhiv do podrobnosti, ker ga preiskuje že 13 let in tudi njega afriški misijoni posebno zanimajo. Rekel sem mu potem, kako je to mogoče, ko vsi življenjepisci trdijo, da so Knobleharjevi zapiski na Kongregaciji za širjenje vere. Odgovoril je, da jih je morda Kongregacija v celoti izročila dunajski knjižnici. Prosil sem ga, če smem sam pregledari arhiv, da bom o stvari popolnoma prepričan. To mi je pa odklonil, češ da tega ne more nikomur dovoliti.«
Monsignor arhivar je imel prav. Če je Knoblehar zapustil Kongregaciji svoje zapiske, jih je ta izročila dunajski knjižnici. Izročila ji je pa skoraj gotovo vse zapiske in ne samo nekaterih, kakor trdi dr. Mitterutzner.
Dr. Maksimilijan Jezernik je pisal 10. junija 1954 s Propagande: »Do sedaj nisem na noben način mogel najti Knobleharjevih znanstvenih razprav, čeprav sem nanje še posebno pazil. Zato menim, da jih v arhivu Kongregacije za širjenje vere ni. Ni jih v nobeni drugi zbirki; vanjo bi se mogli zamešati samo po pomoti. V tem primeru so za vselej izgubljeni; odkriti bi jih moglo samo posebno naključje. Ni ga namreč človeka, ki bi mogel pregledati vse te ogrome sešitke. Ker so Knobleharjevi zapiski tako sloveli, bi jih pač ne bili kar tako zamešali med druge dopise Kongregaciji.«
Edini Knobleharjevi zapiski so torej tisti, ki so na Dunaju.
V dunajski Narodni knjižnici so, kakor piše dr. Jožef Gracar, štirje njegovi rokkopisi. Najpomembnejši (št. 14.152) je vezan v knjigo običajne pole. Popisanih ima 182 strani; 59 listov je praznih. V njem so dnevniki Knobleharjevih voženj po Nilu. Največ strani obsega že omenjeni popis prvega potovanja iz leta 1849/50. Na prvih dveh straneh ke razpredelnica s francoskimi napisi, ki pa ni bila uporabljena; potem je pa ves dnevnik pisan samo v nemščini. — V tem rokopisu je zabeleženih še nekaj drugih Knobleharjevih potovanj po Belem Nilu, toda bolj na kratko; to je: povratek iz Gondokora in od Svetega Križa v Kartum od 28. avgusta do 21. septembra 1857.
Drugi rokopis (št. 14.512) obsega 26 strani četrtinke pole, a ima popisanih samo 19 strani. Spredaj je Knobleharjev dnevnik v rokopisu iz prvega časa njegovega bivanja v Kartumu, to je od maja 1848. Vmes je več razpredelnic, ki kažejo, da je od začetka opazoval vremenske spremembe. Ta del rokopisa je zelo nepopoln. — Priložena je italijanska spomenica o položaju afriškega misijona, spisana proti koncu Knobleharjevega življenja; treba bi bilo pogledati, ali je ista, kakor jo je odposlal 30. marca 1858 iz Neaplja Kongregaciji za širjenje vere. Priloženo je tudi arrabsko pismo Andreja Šerifa in Aleksandra Dumonta-Debmowe o njunem potovanjuj iz Kartuma v Rim, napisano v oktobru 1856.
Tudi tretji rokopis ima obliko četrtinke pole (št. 14.519). Delno je popisanih 83 listov. Notri sta očenaš in zdravamarija v barijskem jeziku in nekaj razvrščenih barijskih besed.
Četrti rokopis (št. 15.099) je tudi v velikosti četrtinke pole in ia 81 dvojnih strani. V njem je nemško-barijski slovar, ki ga je Knoblehar sestavil za nove misijonarje. Pisan je s črnilom, ima pa več popravkov s svinčnikom. Na koncu rokopisa je preprosta risba s črnilom; predstavlja zamorsko kačo, ki je nad njo polmesec in dve zamorski glavi.
