7. poglavje: Zrno med kamenjem

Nasprotovanje raste

Zadnji bodo prvi in prvi zadnji (Mt 20,16). Nihče ni mogel poslušati teh besed z bolj grenkim srcem, s katerimi je Jezus sklenil priliko o delavcih ob enajsti uri, kakor pobožen Jud, ki se je zavedal, da z največjo natančnostjo izpolnjuje vse zapovedi Postave in je živa priča večne zaveze med Izraelom in Jahvejem ter zato ni mogel dopustiti, da bi prišli še drugi narodi v Božje kraljestvo, kjer Bog nagrajuje svoje. Gotovo je bil prav tako težko ranjen v svojem narodnem ponosu, ki je bil – tega ne smemo pozabiti – osnova njegove vere, kakor ogorčen v svojem prepričanju, ko je videl, da kaže Jezus in njegovi privrženci tako malo spoštovanja do častitljivih obredov, s katerimi je izročilo obremenilo Postavo.

Zdi se, da je bilo vprašanje sobote tako kakor v Galileji tudi v Judeji preizkusni kamen. Še bolj kot na severu, kjer se zdi, da so bili farizeji manj številni, so se v Jeruzalemu po črki držali zapovedi o tedenskem počitku; gnali so jih do skrajnosti. Morda bi bilo pretirano reči, da so človeka presojali po tem, kako je izpolnjeval sobotno zapoved, vsekakor pa so gotovo obsojali tistega, ki jo je izpolnjeval slabo.

»Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva« (Jn 9,1) . Verjetno je bilo v bližini templja, kjer so se često zadrževali prosjaki, kakor pripovedujejo Apostolska dela (prim. Apd 3,2). Najbrž je tudi sleporojeni pošiljal v nebesa vroče prošnje, ker se je Jezusu zasmilil: »Pljunil je na tla in s slino naredil blato. Pomazal mu je z blatom oči in mu rekel: ›Pojdi in se umij v vodnjaku Síloa‹ (kar v prevodu pomeni Poslani). Odšel je torej in se umil. Ko se je vrnil, je videl« (Jn 9,6-7). Stari so menili, da ima slina, posebno jutranja, v primerih očesnega vnetja zdravilne lastnosti; tako govorita Plinij in Svetonij. Že v Betsajdi je Jezus namazal slepčeve oči s slino. Kar zadeva zdravljenje z blatom, je navedeno za tumor v očeh v zdravniški pesmi iz 3. stoletja po Kristusu, ki jo pripisujejo nekemu Serenu Samoniku. Voda v Siloi je veljala za sveto potem, ko jo je bil pohvalil Izaija (8,6). Vsi Judje so vedeli, da je pritekala v lepi bazen po predoru, ki so ga v času kralja Ezekija (725-697 pred Kr.) vsekali v živo skalo in da ji je predor, to je »Siloe, tisti, ki pošilja,« dal tudi ime. Ali so jo imeli za čudežno, kakor ono v Betsajdi? V srednjem veku je neki muslimanski spis govoril, da se mora vsakdo, ki gre v Jeruzalem, kopati v vodi Siloe, ki “prihaja iz raja”; in še danes je videti tam razvaline bazilike, ki jo je dala tam zgraditi bizantinska cesarica Evdokija (ok. 450 po Kr.). Tu gre za več kot naravno zdravljenje. V evangeljskem besedilu, ki se igra s “tistim, ki pošilja” in s “poslanim”, je jasen simbolični pomen. Jezus je z isto vodo, ki so jo zajemali duhovniki za pitne daritve, naredil čudež. Tako je ponovno dal nov smisel starim običajem.

Medtem pa se je slepec ves srečen vrnil v mesto. Veliko razburjenje! »Ali ni to tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so govorili: »On je,« medtem ko so drugi govorili: »Ne, podoben mu je.« Sam pa je govoril: »Jaz sem.« Vprašali so ga, kako se je zgodil čudež; radi bi poznali zdravnika. »Tisti dan, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči, je bila sobota.« Tu se je zavozlalo. Farizeji zaslišujejo nekdanjega slepca, še dobro, da mu ne očitajo, da se je dal ozdraviti v soboto. Vsekakor tisti, ki je naredil s slino blato na sobotni dan – o pohujšanje! – ne more biti poslan od Boga. Mož pa trdi: »Prerok je!« Poslali so po starše in jih skoro postavili pred sodišče; oni pa se izmikajo. Čudežno ozdravljeni naj prizna, da je njegov zdravnik grešnik. »Če je grešnik, ne vem. Eno pa vem, da sem bil slep in da zdaj vidim.« Farizeji od srda ne vedo, kam bi, posebno, ko jim čudežno ozdravljeni šaljivo vrže v obraz: »Čemu hočete znova slišati? Bi mar tudi vi radi postali njegovi učenci?« Tedaj Jezus, ki ne skriva, da je naredil čudež, sklene s tajinstvenimi besedami, iz katerih je lahko spoznati, na koga meri: »Za sodbo sem prišel na ta svet, da bi videli tisti, ki ne vidijo, in oslepeli tisti, ki vidijo.« – »Ali govoriš o nas? Ali smo tudi mi slepi?« vpijejo farizeji. »Če bi bili slepi, bi ne imeli greha. Ker pa pravite: ›Vidimo,‹ vaš greh ostane« (prim. Jn 9,8-41).

Zgodba, ki se je iz določenega dejanja razvila v velik nauk, z žarko lučjo osvetljuje spor, ki se je pripravljal. V njem je izbruhnil nemir in razdraženost pismarjev. O drugem, podobnem dogodku govori Lukov evangelij. »V soboto je [Jezus] učil v neki shodnici. In glej, tam je bila tudi žena, ki je že osemnajst let imela duha bolezni. Bila je sključena in se sploh ni mogla vzravnati. Ko jo je Jezus videl, jo je poklical k sebi in ji rekel: ›Žena, rešena si svoje bolezni.‹ Položil je nanjo roke in takoj se je vzravnala in slavila Boga. Oglasil pa se je predstojnik shodnice. Nejevoljen je bil, ker jo je Jezus ozdravil v soboto, in je govoril množici: ›Šest dni je, v katerih je treba delati. Ob teh dneh torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa na sobotni dan.‹ Gospod pa mu je odgovoril: ›Hinavci! Ali ne odveže vsak od vas v soboto svojega vola ali osla od jasli in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan zvezal za – poslušajte – osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi na sobotni dan?‹« (Lk 13,10-17). Vedno isti vzrok nasprotovanja, večni spor med onimi, ki se drže črke in tistimi, ki se drže duha: nikjer se ne morejo sporazumeti, ker resnično žive v različnih svetovih.

Še hujše kot nasprotje dogmatičnega izvora pa je bilo silovito sovraštvo, ki ga je zbujalo v srcih Judov Jezusov odnos do narodne izključevalnosti ljudstva. Gotovo, kršilec sobote je bil grešnik, in še več kot grešnik zaradi svoje trditve, da nadaljuje Postavo in ji daje duha. Prav v globino duše je zadel Izraela, ko je trdil, da Mesija ne bo prišel samo zaradi izvoljenega judstva, da ima izgubljeni sin isto pravico do očetove ljubezni kakor krepostni starejši sin, in da bodo tudi druge ovce prišle v ovčjo stajo! Pozneje bomo videli, v kakšni meri in kakšnem smislu je obstojala judovska vesoljnost. Toda v Kristusovem času, v ponižanem narodu, ki je trpel podložnost poganom, mnenje gotovo ni bilo prijazno tej zamisli. Za človeka ulice so bili vsi pogani izgubljeni sinovi, vredni, da jedo hrano prašičev, kar pa zadeva ovčjo stajo, ni bilo druge, kakor tista v Sveti deželi pod varstvom Edinega, in nobene druge črede, razen tiste dvanajstih rodov. Jezus, ki je dobro poznal dušo tega ljudstva, je izrecno ali po smislu svojih besed obsojal to ekskluzivnost.

Ko, na primer, Lukov evangelij poroča, da se je od desetih gobavcev, ki jih je Jezus ozdravil nekega dne, ko se je vračal iz Galileje v Jeruzalem, en sam zahvalil, in pristavlja »in ta je bil Samarijan,« je namen jasen. Ko kaže nasprotje med vedenjem tega nevernika in devetimi drugimi, ki so bili prav tako kakor on ozdravljeni, toda nehvaležni, je lahko razumeti, kam meri (Lk 17,11-19). Prav tako je v sloviti priliki o usmiljenem Samarijanu, ki je obenem nauk o ljubezni, tudi jasna obsodba. »Tedaj je vstal neki učitelj Postave, in da bi ga preskušal, mu je rekel: ›Učitelj, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?‹ On pa mu je dejal: ›Kaj je pisano v Postavi? Kako bereš?‹ Ta je odgovoril: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.‹« Pismar ni slab človek; osnovni, prvi zapovedi je dodal še zapoved iz 3. Mojzesove knjige (19,18) o ljubezni do ljudi.. Toda kako razumeti to zapoved? Zato dostavi: »In kdo je moj bližnji?« Tedaj mu Jezus odgovori s priliko. V spomin pokliče z nekaj stavki žaloigro, ki se često odigrava na poti iz Jeruzalema v Jeriho. Pot ni dolga – približno petintrideset kilometrov – vendar zelo hitro pada (za več kot tisoč metrov) preko mračne puščave, strmih gričev in razmetanih skal, kjer dolga zemeljska plast krvavordečega mangana še poudarja občutek groze. To je pokrajina šakalov in razbojnikov; še v začetku 20. stoletja nihče ni šel tja brez strahu. Ob poti je napol mrtev hropel človek, ki so ga napadli v mračni soteski. Potniki se ne ustavljajo posebno radi na takih krajih. Mimo je prišel duhovnik in za njim levit, ne da bi se ustavila in pomagala nesrečnežu. Končno je prišel mimo še Samarijan. »Ko ga je zagledal, se mu je zasmilil. Stopil je k njemu, zlil olja in vina na njegove rane in jih obvezal. Posadil ga je na svoje živinče, ga peljal v gostišče in poskrbel zanj,« tako da je segel celo po denar v svojo mošnjo, da bi tudi po njegovem odhodu skrbeli za ranjenca. Na pol pota med Jeriho in Jeruzalemom, na ovinku v soteski je star han, ki je služil kot oporišče Bizantincem in križarjem – danes je že zelo razpadel – vendar še vedno nosi ime “Gostišče pri usmiljenem Samarijanu”, v Siriji pa še vedno poznajo zdravilo iz mešanice olja in vina za obvezovanje ran. Nauk prilike je Jezus skrčil v en stavek: »Kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« Na zapoved o ljubezni so Judje odgovarjali: »Pogan ni bližnji!« Samarijan, nevernik, ji je bolj zvest. Kakšna obsodba!

Kakor ima človek vtis, da Jezus v Galileji ni hotel iskati spotike in prezgodaj izzvati spora, pa je v Judeji njegova beseda odločna. Včasih so njegove besede Judom celo kakor udarci z bičem: »Umrli boste v svojem grehu … Vi ste od spodaj, jaz pa sem od zgoraj« (Jn 8,21.23). Dlje ko je v tem obdobju, težje so obsodbe vse do strašnega dne vélike prerokbe zoper Jeruzalem, ki jo je zgodovina tako dobro potrdila z rimskim mečem. Vse je, kakor da bi Jezus, ki je vedel za končni usodni spopad, ne storil ničesar, da bi se mu izognil. Toda ni bil samo usoden, bil je nujen, ker se zdi sovraštvo Judov orodje Božje previdnosti, orodje Božjega namena, katerega ni moglo razumeti, namreč namena odrešenja.

To sovraštvo se začne razodevati ob vsaki priliki, ki se ponudi. Ko praznik tempeljskega posvečenja, hanukà, v decembru znova pripelje v mesto mnogo ljudi, zopet oblegajo Jezusa in ga sprašujejo. Jezus se jim ne izmika; sicer pa se udeležuje običajev, ki jih spoštuje in ki bolje kot kdorkoli pozna njihov pomen, saj je trdil, da »zveličanje pride od Judov.« Prav je, da se ljudstvo z razsvetljevanjem svojih hip spominja očiščevanja oltarja po zmagi Juda Makabejca nad Grki (1 Mkb 4,59). Toda zakaj se v svoji zvestobi izročilu brani zaključkov iz tega? Od Jezusa zahtevajo – da bi se mu rogali? iz radovednosti? da bi mu nastavili past? – naj jim že pove, če je Mesija. »Povedal sem vam, pa ne verjamete,« jim odgovori. »Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovac« (Jn 10 25-26). Brez dvoma so posegli po starem sramotenju, ki so mu ga vrgli v obraz že v Gaileji – da je obseden od hudiča in da od tod izvira njegova moč. Belcebub, nekdanji lažni kananejski bog, ki je postal hudič v judovskem peklu, on je v njem! Jezus jim pa mirno odgovarja: »Jaz nimam hudega duha« (Jn 8,49). Nekoč, ko govori v templju, sežejo Judje celo po kamnih, da bi ga kamenjali. Proti njegovim pripadnikom pripravljajo zakonito odločbo – izgon iz shodnice – strašna odločitev, mnogo hujša od nezifa, navadnega ukora, ki je krivca za teden ali dva izključil iz templja. Tudi hujša od neddui, “izobčenja” za en mesec, ko je bilo treba sedeti na tleh, nositi žalno oblačilo, si pustiti rasti brado in lase, ne se kopati in ne se udeleževati skupnih molitev. Šlo je za herem, višje izobčenje, ki mu je sledila zaplemba premoženja in je bil zaradi njega obsojeni tako nečist, tako nedotakljiv kakor zadnji gobavec. Očitno so naščuvali celo Heroda Antipo, ker se zdi farizejsko opozorilo Jezusu, da ga hoče četrtni oblastnik ubiti, hudo sumljivo (Lk 13,31-33). Ali niso s tem pokazali svoje najbolj skrite misli, ki pa jo je Jezus že večkrat razkril?

Vendar pa vsi ne streme tako vneto za tem, da bi Jezusa uničili. Razen tistih, ki smo jih videli, da so se na njegov klic spreobrnili, in njegovih prijateljev, ki so se pozneje izkazali tako zveste in vdane, so bile celo v farizejski stranki poštene duše, ki se jim Prerok ni zdel kriv. Tako je bil na primer Nikodem, ki ga je bilo pred letom dni, ko je bil Jezus prvič v Jeruzalemu, videti, kako ga je obiskal ponoči. Kot član velikega zbora si je upal reči, ko so se prepirali o Jezusu – bilo je tisti dan, ko so se stražniki vrnili, ne da bi ga zgrabili – reči: »Ali naša postava koga sodi, če ga prej ne zasliši in ne spozna, kaj dela?« Z zagovorom si je zaslužil sarkastično vprašanje: »Kaj si tudi ti iz Galileje?« (Jn 7,50.52). Brez dvoma mu je bilo šteto v dobro pri sodbi.

Jezus pa je šel sredi teh spletk, za katere je dobro vedel, svojo pot. Nasilje ljudi ga nikoli ni zadržalo, da ne bi učil usmiljenja in delal čudežev celo v korist nehvaležnih Judov. Nič zato, če se nekateri hote potapljajo v noč! Jezus se obrača k drugim. Če mu le en glas odgovori, je ves napor učlovečenega Boga poplačan. Zadnje dni njegovega življenja, ko je šel proti Jeruzalemu, kjer ga čaka njegova usoda, se mu ponudi prilika za nov čudež.

Bilo je pri vratih nove Jerihe, očarljivega mesta[1], ki ga je dal nekoč Antonij Kleopatri za letovišče; bilo je to mesto, ki ga je obogatil in povečal Herod, morda nedaleč od žuborečih izvirov, ki jih je še danes videti tam. Pri njih je sedel slepec s svojim spremljevalcem; oba sta obračala proti mimoidočim svoje mračno obličje z izrazom prosečega žarenja, ki ga je tako dobro upodobil Poussin na svoji glasoviti sliki v Louvru. Eden od njiju je vpil: »Jezus, sin Davidov, usmili se me!« Glasneje, še glasneje! Nihče ga ni mogel pripraviti do tega, da bi molčal. Bilo mu je Bartimej, pravi Marko, ki ga je gotovo poznal kot člana prvotne Cerkve. »Kaj hočeš, da ti storim?« je vprašal Jezus. »Gospod, da bi videl!« »Spreglej, tvoja vera te je ozdravila!« Tisti trenutek je slepec odvrgel svoj plašč, skočil kvišku in planil k Jezusu. Tvoja vera ti je pomagala! Tako bodo nekateri slepci mogli najti luč in v nehvaležni judovski zemlji bo vzklilo seme, ki bo rodilo dragocen sad (Lk 18,35; Mt 20,29; Mr 10,46).