Pokojni p. Bernardin je bil od rojstva do smrti neločljivo zraščen s frančiškani. Krstil ga je p. Kazimir Zakrajšek, prvi župnik takrat nove bežigrajske župnije, ki je v otroštvu dajala duhovni dom družini Sušnik. S prihodom vojnih časov je družina postala del občestva pri Tromostovju, kjer je spoznaval redovno skupnost in samostan, ki je nudil tudi družaben prostor za igro in veselje na vrtu. Samoumevno se mu je zdelo, da pri 15-ih letih zaprosi za sprejem v red. Dodelili so mu redovno ime Bernardin, ki ga je sprejel za svojega tako resno, da je tudi ožja družina z njim in o njem le še izjemoma uporabila krstno ime Jurij.
Stvarniku se je očitno vsulo prav takrat, ko je na vrsto za prejem talentov in darov prišel p. Bernardin. Veliko različnih je prejel z zvrhano in potlačeno mero. Glasba, ki mu je predstavljala posebno veselje in zanimanje kot igralcu orgel in kot rednemu obiskovalcu različnih koncertov. Dar jezikov, ki jih je z neverjetno lahkoto osvajal kar mimogrede. Dar uma in modrosti, ki sta mu dala sposobnost učenja, analize, veščin prava in ekonomije ter tehnične logike. Dar govora in pisanja, ki je postal njegova razpoznavna vrlina. Dar fotografskega spomina in neverjetnega sluha, ki sta presenečala še do zadnjih dni življenja.
Vsi navedeni talenti in darovi so bili dopolnjeni še z Božjo previdnostjo, da je v življenju spoznaval ob pravem času prave vzgojitelje, ki so mu talente pomagali razviti. V svoji odprtosti za delovanje teh mentorjev je našel Božjo pomoč, da mu je fr. Kanizij Fricelj odprl pot do orgel in da je glasbeno znanje srkal ob g. Alojzu Mavu, kasneje pa stkal tesne vezi s Primožem Ramovšem in sobratom p. Vendelinom Špendovom. Da je razvil svoj dar učenja ob p. Brunu Korošaku; svoj dar pridiganja in govora ob p. Engelhardu Štucinu ter velikem vzorniku, p. Martinu Percu; svoj dar analize in sinteze ter pravnih rešitev ob generalu p. Konstantinu Koserju in sobratu na generalni kuriji, p. Turchiju. Skoraj ni bilo obdobja življenja, ko mu Bog ne bi dal nekoga, ob katerem je rasel in se izpopolnjeval. A hkrati je bil tudi sam mentor in spodbujevalec mnogim mladim sobratom in znancem, da so izkoristili ponujene priložnosti. Bil je človek prakse in ne teorije: vzemi, poskusi, na napakah se nauči. V prvem, drugem, tretjem poskusu – samo vztrajaj.
Darovi, talenti, mentorji – v tej enačbi do uspeha manjka še nekaj: priložnost, vedoželjnost ter pogum, da sprejmeš izziv, ko ti pride naproti. p. Bernardin je te izzive pričakal z odprtimi rokami. Vodili so ga v Rim na študij. Vodili so ga do raznih služb, ki mu jih je določilo vodstvo province. Vodili so ga po svetu, ko so se ponudile možnosti potovati in spoznavati ljudi, kraje, kulture. Sprejel je službe, ki so mu jih naložili: postal je ljudski misijonar, urednik revij, pisec člankov, pridigar na radiu Vatikan, ekonom, tajnik, voditelj duhovnih vaj, spovednik… V vsem je našel nek smisel in poklicanost, da prispeva z resnostjo in predanostjo, s strahom, da ja ne nastane nek improviziran zmazek.
Če bi pisali njegovo biografijo, bi verjetno lahko imela naslov: Človek prehoda.
Prehod iz rojstva in zgodnjega otroštva v meščanski družini v predvojni Ljubljani skozi revolucijo in okupacijo v medvojnem času do mladih let na klasični gimnaziji v popolnoma drugačnem svetu povojnega enoumja, ko je družina ostala brez dohodkov in skoraj brez očeta.
Prehod preko frančiškanskega noviciata v Novem mestu in političnega izgnanstva na šolo v Zagrebu do povrtaka v vlogi poskusnega prvega gimnazijca, ki se je kot frančiškan upal vrniti v Ljubljano in hoditi v civilno gimnazijo na Šubičevo.
Prehod v študijska leta ljubljanske Teološke fakultete in spoštovanih ter zahtevnih profesorjev in življenja v klerikatu na Tromostovju ter spoznavanju, da je oblast imela oči in ušesa med duhovščino, tudi na škofiji, kar je botrovalo redki milosti, da je lahko stregel škofu Antonu Vovku, ko se je ta po celonočnih oznovskih zasliševanjih skrivoma zatekel k frančiškanom, kjer je bil Bernardin med redkimi posamezniki, ki so škofa smeli videti povsem razkritega, ranjenega ter izmučenega in mu pomagati.
Prehod od nove maše v novi cerkvi za Bežigradom k zahtevnemu kaplanskemu delu v Šiški, kjer je pomagal dokončavati Plečnikovo cerkev ter doživel drugi vatikanski koncil in liturgično reformo, organiziral prva romanja v tujino in se pastoralno kalil ob p. Engelhardu.
Prehod iz Ljubljane v Rim ter vključitev na doktorski študij med izjemnimi profesorji ter študenti iz vsega sveta, ki so aktivno sooblikovali novo, pokoncilsko teološko znanost in razlage svetega pisma ter mu odprli povsem nove razsežnosti študija in raziskovanja.
Prehod iz svobodnega Rima nazaj v Slovenijo in sooblikovanje novih pravil frančiškanskega reda ter razvijanje veščine preživetja s pokončno glavo in jasno besedo v svinčenih sedemdesetih letih, ko je bilo treba spretno gospodariti, da se je iz vsakega dinarja naredilo največ in plačalo čim manj nepravičnih davkov.
Prehod nazaj na frančiškansko generalno kurijo v Rim, kjer je od blizu spoznal pomembnost prava za tako veliko organizacijo, a hkrati doživljal tudi transformacijo reda, ko je novi general iz ZDA namesto kulture pravil in reda, pod vtisom liberalne všečnosti postopoma uveljavljal kulturo improvizacije ter pragmatičnosti, kar je zavračal s prispodobo: tudi za odlično glasbeno improvizacijo moraš imeti jasen cilj in znanje o možnih poteh do njega.
Prehod slovenske frančiškanske province, ki je čedalje bolj rahljala pravila in se soočala s krizo vzgoje in poklicev, je doživljal v vlogi provincialnega tajnika v osemdesetih letih. Bridko spoznanje, da je za med stare sobrate premlad, med mlajšimi pa da so njegovi pogledi zastareli, je botrovala še novemu prehodu v novo okolje.
Iz umirajoče Jugoslavije se je 1988 umaknil v Ameriko in v Lemontu našel samostan, po svoji kulturi in življenju podoben stabilni in konzervativni umirjeni skupnosti, ki jo je med frančiškani pogrešal. Pri 53-ih letih je bil skoraj najmlajši in tako stregel sobratom, ki so drug za drugim pešali in umirali. Z obema rokama je objel delo urednika mesečnika Ave Maria in jo kot revijo povzdignil, da je na višku kvalitete dočakala svoj neizbežni konec.
V ameriških letih je doživel še dva prehoda: najprej tehnološkega, ko je pisalni stroj zamenjal za računalnik in se priučil veščin digitalnega grafičnega oblikovanja; ko je Skype uvedel v vsakodnevno orodje; ko je internet zamenjal knjige in časopise kot vir informacij; ko je mobilni telefon nadomestil hišno centralo.
Drugi prehod je bil osebni: daleč od doma je doživel politični preporod domovine in samostojnost države; tam je doživel smrt svojega očeta, s katerim sta bila zelo povezana, a na pogreb zaradi birokratskih ovir ni mogel. Kot ameriški državljan se je kasneje lahko vračal v domovino in tako doživel odraščanje nečakov, naše poroke, krste naših otrok, smrt svoje rodne sestre Urške. Doživel je tudi soočenje z lastnimi, skritimi in prikritimi zdravstvenimi težavami in odvisnostjo, ki jo je uspešno premagal in tako doživel soočenje z vprašanjem lastnega poslanstva: delo med čedalje bolj odtujenimi izseljenci v ZDA ali skrb za lastno zdravje in možnost plodnega in čim bolj polnega življenja do smrti.
Če kaj, sta ga do konca odlikovala razum in sposobnost racionalnega razmišljanja. Prav ta sposobnost je narekovala, da je leta 2017 sprejel odločitev za selitev nazaj v Slovenijo, kjer bi lažje preživljal starost. Sprejel ga je samostan v Šiški, kjer se je počutil doma.
V spominu nam bo ostala njegova podoba bistrega uma, jasnih stališč, ostrega jezika, nedvoumnega mnenja in neprizanesljive točnosti.
Spomnili se bomo njegove skrbnosti in pravičnosti, zadržanosti, ponosa in navidezno nepremostljive hladne razdalje, ki je bila v resnici le varovalna ograja za čustva ter hkrati gonilna sila samostojnosti in neodvisnosti skoraj do smrti.
Njegovi bližnji se ga bomo spominjali po hudomušnosti, sproščenosti in smislu za humor. Po gostoljubnosti in družabnosti, ki je uživala v razpravah in debatah, kjer so se kresala stališča in se je iskalo bistvo.
V razlaganju Božje besede, kar je delal do samega konca, je iskal pot do izvornega pomena in okoliščin zapisanega v Svetem pismu ter kako na razumljiv način to aplicirati na današnji čas in v naš prostor. Iskal je bistvo, analiziral in na koncu sestavil sintezo. Hud je bil, če kdo še tako dobre analize ni znal zaključiti s sintezo in naukom kako od zdaj naprej ravnati.
Bog je dopustil, da je zadnja leta trpel v bolečinah in z vedno manjšo gibalno sposobnostjo. Njegova pokora in njegove vice, kakor nam je razlagal. Vztrajno je molil in upal, da se ga bo Gospodar življenja usmilil in poklical. Na koncu je sprejel tudi odpoved lastnemu ponosu in se predal v telesno oskrbo, ko sam ni več zmogel. In šele takrat, ko je sprejel, da je povsem odvisen od drugih, je doživel milost, da je boj dobojeval, tek dokončal in svoje poslanstvo na tem svetu dovršil. Sestra smrt ga je na god sv. Marka srečala pripravljenega.
Hvala Bogu, za Bernardinovo življenje in vse kar smo z njim doživeli in prejeli. Naj mu bo pravičen sodnik in mu nakloni večno življenje ter bogato poplača vse dobrotnike, ki so mu v življenju nudili oporo in pomoč.
