Včasih imajo navidez nepomembna dejanja daljnosežne posledice, ki presegajo najbolj bujne domišljijske predstave. Kako bi si denimo gospod Thomas Austin, ki je leta 1859 na svojem posestvu na jugovzhodu Avstralije iz lovskih nagibov izpustil na prostost štiriindvajset divjih kuncev, mogel misliti, da bodo postali nadloga, s katero se bodo ukvarjali še stoletje po njegovi smrti! In vendar se je zgodilo prav to. Že do konca 19. stoletja so se kunci, ki niso imeli naravnih sovražnikov, silno namnožili, se razširili po vsej Avstraliji in povzročili pravo okoljsko katastrofo. Za sto in sto tisoči kuncev je ostajala opustela pokrajina, številne živalske in rastlinske vrste so začele izginjati (po nekaterih ocenah lahko v sušnih predelih Avstralije samo štirje kunci na hektarju površine preprečijo naravno obnavljanje rastlinstva). Oblasti in prebivalci so se skušali nadležnih živali odkrižati, vendar ni nič pomagalo. Naj so jih še tako streljali, zastrupljali, jih uničevali s plinom in drugače pobijali, je njihovo število nezadržno raslo. V zahodni Avstraliji so jih skušali ustaviti z dolgimi ograjami, vendar je bilo tudi to zaman. Razmere so se spremenila šele sredi petdestih let prejšnjega stoletja, ko so mednje zanesli miksomatozo oziroma zajčjo kugo. Zaradi te virusne bolezni, pri kateri se vnemajo in otečejo očesne veke ter drugi deli telesa, naposled pa žival zaradi izčrpanost pogine, se je njihovo število v samo dveh letih zmanjšalo od 600 milijonov na 100 milijonov. Do leta 1991 se je zaradi povečane odpornosti preživelih živali populacija kuncev znova okrepila in dosegla število od 200 do 300 milijonov živali. Merjenju moči med človekom in kuncem tako še ni videti konca.
