Drugi del: Iz Gesena na Sinaj

Cook in druge težave

1.

Ko je zavladala sedemletna lakota po Egiptu in po sosednih deželah, je povabil Jožef, tako beremo v prvi Mojzesovi knjigi, očeta in brate v Egipt. In ko jih je predstavil faraonu, mu je ta rekel: »Dežela egiptovska ti je na razpolago, v najboljšem kraju dežele naseli očeta in brate, prebivajo naj v deželi Gesen.«

Kje je bila dežela Gesen?

Globoko kje v Egiptu, sredi med svojimi ljudmi, faraon tujih priseljencev gotovo ni naselil. To je zahtevala že politična modrost, razen tega so Egipčani inozemce, posebno še pastirske Kanaance, prezirali in jih imeli za neizobražene. Ker so bili Jakob in njegovi sinovi pastirsko ljudstvo, je umljivo, da jih je naselil v krajih, ki so bili predvsem primerni za živinorejo. In za pašo najbolj prikladna je bila pokrajina, ki je ležala na meji med Egiptom in Arabsko puščavo, v vzhodni Delti. Tja so že tudi Egipčani pošiljali svoje črede na pašo.

Neki slaroegiptovski papirus, ki je sedaj v Torinu, poroča o 22. egiptovski pokrajini Pa-Kos in pravi o njej, da je izredno bogata pašnikov in živine. Ležala je po današnjih krajevnih razmerah med mestom Zagazik in Sueškim prekopom, med Sredozemskim morjem in puščavo, ki je vzhodno od današnje Kaire.

Ni nobenega dvoma, da je Kos – “Pa” je le spolnik – isto ko Gošem v hebrejskem Svetem pismu in isto, kar Hieronim v latinskem prevodu imenuje Gesen, to je, dežela, v kateri so stanovali Jakob in njegovi potomci. Tudi za to je Kos – Gosem, ker ležijo prav v tej pokrajini razvaline mnogih mest, ki jih Sveto pismo imenuje v deželi Gesen, n. pr. Zoan (Taniš) pri današnji vasi Zanet, Pithom, Rameses in druga. Vzhodno od Zagazika leži mesto, ki se še dandanes imenuje Fakûs, kar je isto ko Pa-Kos, oziroma Gošem. –

Krasen februarski dan, pravi majnik je bil, ko sem odkorakal iz Zagazika na vzhod, v brezkončno ravnino nekdanjega Gesena. Obiskal sem predvsem razpadle razvaline starega mesta Bubastis, kjer so Egipčani častili boginjo mačk, in se obrnil po travnati pustinji proti severu h kanalu Ismailije. Tako se imenuje kanal, ki je napeljan iz Kaire mimo Zagazika in skoz wadi – dolino – Tumilât na vzhod v mesto Ismailije. Tam se cepi, en del teče na sever v Port Said, drugi na jug v Suez. Imenuje se tudi kanal sladke vode, v nasprotju s pomorskim kanalom, ki teče vzporedno z njim iz Port Saida v Suez. Izkopali so ga 1. 1862, ko so delali pomorski, Sueški kanal, da so imeli delavci dovolj pitne vode. Vsa mesta od Zagazika proti vzhodu in ob Sueškem kanalu oskrbuje s pitno vodo, obenem pa namaka polja in vrtove. Dolg je dobrih 300 km. Že za faraonov je bil iz Nila skozi Gesen in mimo današnje Ismailije kanal, ki je pa služil obenem tudi prometu. Izlival se je v Grenka jezera in Egipčani so se vozili po njem s trgovskimi ladjami v deželo Punt, o kateri smo že govorili, po zlato in slonovino.

Revne fellâhske vasi leže ob kanalu, eno sem si podrobneje ogledal.

Vsa vas ima kakih 10, 12 koč, skupaj se drže kakor stanice v satovju. Vse so narejene iz nilskega blata, pa ne morebiti zidane z opeko, ampak čisto navadno vkup zmazane. Le boljše koče so štirivoglate in imajo ravno streho iz trstičja, slame in blata, večinoma pa so podobne čebelnim panjem, so okrogle in proti vrhu koničaste. Oken ni, luknja v steni je za vrata, za okno in za dimnik. Silna revščina! Sicer pa fellâh v lej deželi večnega poletja ne potrebuje močnih, varnih stavb. Zadostuje mu, če mu koča nudi hladno senco v opoldanski vročini, najrajši je pod milim nebom, kjer dela in počiva.

Ogledoval sem revne koče, psi so lajali vame in otroci, razcapani in umazani, so pogledovali iz “vrat” in izza voglov za menoj. Ni dvoma, prav takele so bile tudi vasi Izraelovih potomcev, ki so v teh krajih pred 3500 leti živeli in tlačanih faraonom, kakor današnji fellâh tlačani bogatim veleposestnikom.

Šel sem dalje ob kanalu po prašni cesti. Pastir je prignal čez travnike čredo drobnice, da jo napoji pri kanalu, – slika, ki bi jo lahko koj dejal med prva poglavja druge Mojzesove knjige. Sicer pa sem malokoga srečal, ljudje so delali na polju. Le eno srečanje sem doživel.

Bližal sem se večjemu kraju. Evropsko zidane hiše so se belile med palmami. Naproti mi je prijezdil na osličku debel človek v prižastem kufianu in s tarbušem na glavi. Obstal je trdo pred menoj, gibčno zlezel z osla, nič ni pozdravil, pokazal je name in osorno vprašal:

»Kaj pa imaš tamle? Kaj je tisto?«

»Tole – ?« sem vprašal in mu pomolil stojalo za fotografični aparat, ki sem ga nosil v roki. »To je stojalo.«

»Stojalo – ? Čemu rabiš tisto reč?«

»Poglej!«

Pritisnil sem na gumb, stojalo je razvilo svoje tri noge, postavil sem ga na cesto, vzel iz torbice aparat in ga privil. »Vidiš, sedaj pa te lahko fotografiram.«

»Hm, hm –!« je majal z glavo. »Mislil sem, da imaš strojno puško.«

Nasmejal sem se in mu razložil, da nisem nevaren človek. Pomirjen je zlezel nazaj na osla in se opravičeval:

»Veš, effendi, jaz sem omde – občinski predstojnik – onega mesta tamle in moja dolžnost je, da skrbim za red in varnost. Zgodi se, da pridejo včasi sumljivi ljudje, ki bi nam radi vznemirili naše fellâhe –. Pa nič ne zameri!«

Odjezdil je proti Zagaziku, jaz pa sem zapustil cesto in šel med polja in travnike. Pravih travnikov po naših pojmih ob Nilu in v Delti ni, le razsežna deteljišča vidiš. Detelja je glavna krma, vse leto jo svežo polagajo živini. Sušiti in za zimo shranjevati je ni treba, ker zime ni. Sena v Egiptu nisem videl. Tukaj v vzhodni Delti, posebno pa še v dolini Tumilât, kjer svet prehaja v puščavo, najdeš pa tudi obširne travnate pustinje. Ne kosijo pa teh pušč tudi ne, le za pašo jih uporabljajo.

Vmes pa leže še tudi polja. Zemlja je lepa, samo blato. Pridelujejo ječmen, čebulo, česen, kumare in druge dobre stvari, ki se je po njih že Izraelcem tožilo, ko so potovali po pusti Sinajski puščavi. Od glavnega kanala se cepijo na vse strani manjši kanali, od teh pa gredo jarki k vsakemu polju.

Stopal sem kako uro ob enem izmed teh kanalov in z zanimanjem opazoval vodne naprave. Mnogo skrbi in dela dajo fellâhu. Res je sicer, da mu ni treba gnoja na njivo voziti in da namakanje ni baš naporno delo. Toda mnogo časa in pazljivosti je treba, da se v redu izvrši. Cele ure mora presedeti fellâh poleg svojega polja in čakati, da se mu nateče dovolj vode, od grede do grede jo mora spuščati, razdirati in mašiti okope, ki grede obdajajo, broditi po blatu in po vodi in vse to mora opraviti v strogo določenem času; kajti ko mine njegova ura, mora prepustiti vodo sosedu.

Nekje na polju sem opazil fellaha, oral je. Koj sem pohitel bliže, se postavil na konec njive, pripravil fotografični aparat in čakal, da priorje do mene.

Kmetič je bil zaposlen s svojimi voli, pristnimi črnimi egiptovskimi bušami, ki tako čudno tiščijo glave k tlom, in se izprva ni zmenil zame. Ko pa sem dvignil aparat, je ubožec na ves glas zakričal, pustil plug in vole ter jo skokoma udrl čez brazde.

Osupnil sem za hip, pa koj skočil za njim in mu vpil, naj počaka. Obstal je ves zasopel in me plašno gledal.

»Pri Allâhu, kaj ti je prišlo, da si zbežal – ?«

»Tako – se te – bojim! Ali me – me boš ustrelil?«

Na vse grlo sem se nasmejal. Malo prej je omde imel stojalo za strojnico, sedaj pa tale fellâh fotografični aparat za puško ali top ali kaj –.

»Ne bom te ustrelil, ne! Saj si priden človek! Le fotografiral bi te rad, da bom doma pokazal, kako znaš orati!«

Spravil sem ga nazaj k plugu. Kako častitljivo orodje! Izraelovi sinovi so že menda orali z njim. Pravo pristno “drevo”! Kos lesa je za lemež, drugi kos, poševno pritrjen na prvega, pa je za držalo, – to ti je ves plug! Niti za žebelj ni železa na njem. Prav tak plug sem videl na reliefih Tijeve grobnice v Sakkari. 4500 let je šlo mimo fellaha, pa se niso doteknila njegovega poljskega orodja.

Lepo sem mu prigovarjal, mu obljubil bagšiš, ga postavil k plugu in naredil posnetek, ki sem ga še danes vesel. Dal sem mu za bagšiš pet piastrov. Ves iznenaden je obračal srebrni novec med prsti. Saj je pet piastrov za fellaha več nego zasluži v treh dneh.

Dolgo sem še tisti dan brodil po brezkončni gesenski ravnini, nazadnje pa sem sedel pod širokovejnati evkalipt, ki je sameval ob stranskem kanalu, vzel v roke Sveto pismo in prebiral dogodivščine Izraela v Gesenu. Kako vse drugače se berejo na krajih, kjer so se godile! Barvo dobijo, meso in kri, življenje. Ni treba, da si sanjač, pa ti oživijo gesenske poljane. Izraelovi otroci hodijo za svojimi čredami, stopajo za plugom, s sklonjenimi hrbti pobirajo slamo za opeko, prej so jo dobivali od države, sedaj si jo morajo sami iskati, opeko gnetejo i/ nilskega blata, za njimi pa stoji valpet in njegova palica poje, če si hočejo privoščiti le za trenutek oddiha. Težko leži faraonova pest na njihovih ramenih, odkar je prišel v deželo iz puščave Mojzes iz Levijevega rodu, stopil pred faraona ter zahteval, naj izpusti ljudstvo, da se vrne v domovino svojih pradedov. In glas gre po deželi, da je Mojzes velik prerok, čudodelec, da je Bog z njim, velike čudeže je storil na tanitskih poljanah pred faraonom. In pastirji si pripovedujejo, in delavci po opekarnah, da bo kmalu konec suženjstva, da pojdejo v deželo svobode, ki jo je Bog obljubil Abrahamu in Izaku in Jakobu –.