Evropska kultura je zrasla iz dveh virov: iz grško-rimske civilizacije in krščansko-judovske etike. Ta etika je bila v svetu nekaj novega, prelomnega.
V evangelijih ne najdemo pozivov na boj proti nevernikom, na zatiranje žensk ali k sežiganju nevernikov ali čarovnic na grmadah, čeprav se je vse to še stoletja dolgo dogajalo. Evangeliji niso v neskladju z najvišjimi sodobnimi civilizacijskimi zahtevami. Kljub temu so krščanske države, vojske, režimi in posamezniki počenjali grozovitosti, in to še v skoraj nedavni preteklosti. Ni nam treba segati v srednji vek, ne k usodi vitezov templarjev ali usodi indijanskih ljudstev. Ni treba omenjati preganjanja čarovnic, pobijanja med verskimi vojnami ali inkvizicije. Lahko se ustavimo kar v zadnjih vojnah ali v Kongu belgijskega kralja ali v amazonskih gozdovih 19. stoletja pri izkoriščanju indijanskih plemen pri nabiranju kavčuka. Evropa in Evropejci se večinoma niso obnašali skladno z učenji krščanstva, česar pa ni krivo učenje. In pogromi nad Judi so se dogajali tako v krščanskem svetu kot arabskih državah. Vendar je kljub vsemu nadvse pomembno, kakšno je jedro civilizacije, kaj je postavljeno kot cilj, ki se mu je treba čim bolj približati. Prav v tem segmentu se islam in krščanstvo v svojem bistvu razlikujeta.
Islam in krščanstvo se v svojem bistvu razlikujeta
Krščanstvo je utopično v pozitivnem smislu, saj verjame, da je človek dober, da si je treba za to prizadevati. Islam pa vzame človeka, kot je, človekovo plemensko napadalno miselnost jemlje za vzor. Evropejce je bistvo njihove civilizacije vedno opozarjalo, razvoj je, čeprav počasi, šel v smeri večje človečnosti. Seveda pa je civilizacija samo tanka preobleka, ki lahko zelo hitro zdrkne s telesa in ljudje se povrnejo k svojemu barbarskemu bistvu. To se je zgodilo mnogokrat, zgodilo se je v času vsake vojne, prav posebno pa v prelomnih trenutkih zgodovine, kot je bila francoska revolucija ter čas nacionalnega in internacionalnega socializma, ki sta hotela na silo spremeniti svet. Ti dve ideologiji po svoji radikalnosti in napadalnem plemenskem čutenju spominjata na islam. Obema je bilo skupno odklanjanje krščanskih načel. Svet sta nameravala »počistiti«, pospraviti:, komunizem je obračunaval s kmeti in predstavniki meščanstva, nacionalni socializem pa je izvršil genocid nad evropskimi Judi. No, prav v teh dneh pa spet doživljamo nove valove antisemitizma, ki je v bistvu izraz propada evropske družbe in civilizacije, ki sovraži sebe in sebi sorodne.
Konflikt islama s sodobnim svetom je zato neizogiben
Pri islamu je civilizacijsko jedro prilagojeno mentaliteti bližnjevzhodne, orientalske civilizacije arabskega starega veka, katere bistvo je v popolnem nasprotju z grško miselnostjo in krščanstvom. Zanj je značilna popolna podreditev božji volji, ki pa je neusmiljena in barbarska. Beseda islam tudi pomeni »podreditev bogu«. Človek je samo orodje v rokah božanstva, ki si hoče podrediti svet. Svetopisemski Abraham je primer te popolne podrejenosti, saj je Bogu hotel žrtvovati svojega sina Izaka, vendar je Bog njegovo žrtev zavrnil. Ta zavrnitev je bil prelom z nekim primitivnim plemenskim verovanjem, Mohamed pa je pri snovanju svoje religije segel prav nazaj v ta predabrahamovski čas. Islamski Abraham – sedaj Ibrahim − je zaradi svoje brezpogojne poslušnosti in pripravljenosti na vse v islamu postal pomemben lik. Treba ga je bilo posnemati. Bojevati se in žrtvovati za vero je postalo vzor. Najbolj vneti verniki uresničujejo Alahovo voljo po širjenju islama tudi tako, da se žrtvujejo in da s to žrtvijo pobijejo tudi čim več nevernikov in s tem pripomorejo h končni zmagi islama.
Besede, ki jih je Mohamed slišal kot Alahovo razodetje, so bili božje razodetje, božje besede, zato jih človek ne more spreminjati. So zakon. O tem se ne razpravlja. Zato je islam prej ali slej zavrl vsak razvoj filozofije in znanosti, ki se je pojavil in ki je bil navadno nadaljevanje iz predislamskih časov. Arabski svet je v srednjem veku bil samo prenašalec grških in indijskih dosežkov. Islam se ne obremenjuje s filozofskimi spekulacijami kot krščanstvo. Ta njegova enostavnost, prilagojenost plemenski miselnosti je bila pri širjenju sicer prednost. Dejstvo, da se islam ne more spreminjati, kar je posledica njegove »nefilozofskosti«, pa ga je sčasoma pripeljalo v izolacijo in neustavljivo civilizacijsko nazadovanje. Islam je obtičal nekje pri Abrahamu (Ibrahimu) in njegovi absolutni poslušnosti Bogu. Konflikt islama s sodobnim svetom je zato neizogiben.
