I.

Znamenje Tau

V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja so se med častilci svetega Frančiška precej širile značke z nekoliko nenavadnim križem v obliki velike črke T, v grški in hebrejski abecedi imenovane Tau. K temu širjenju so pripomogli tudi razni članki m knjižice, v katerih seje opisovala ne samo posebna pozornost svetega Frančiška Asiškega do tega znaka, ampak tudi druge izredne, skrivnostne, mistične, magične lastnosti, ki naj bi jih vsebovalo to znamenje. Da bi se čim bolj uveljavila uporaba tega simbola, seje začela poudarjati tudi njegova posebna duhovnost.

Pobudniki te pobožnosti se v glavnem sklicujejo na neko besedilo, ki se nahaja v 9. poglavju preroka Ezekiela, in ki naj bi se odražalo potem tudi v 7. in 9. poglavju novozaveznega Razodetja.

Toda če vzamemo najprej v roke nekatere protestantske izdaje Svetega pisma*, na navedenih mestih ne najdemo nobenega sledu kakšnem tau. Pri tem se protestanti najbrž opirajo na stari grški prevod, ki mu pravimo Septuaginta; po tem prevodu Ezekiel 9, 4 samo sporoča, daje Bog naročil svojemu tajniku v duhovniškem oblačilu, »naj se poda po sredi mesta Jeruzalem in naj s pečatom zaznamuje čela ljudi«, ki obžalujejo pregrehe njegovih prebivalcev, da jih bo tako obvaroval pogube. Z istimi besedami opisuje rešitev dobrih tudi Razodetje, ki ne v 7,4, ne v 9,4 prav tako ne omenja črke tau. Po avtorju tega spisa Bog namreč izrecno naroča svojim angelom, da naj ne škodujejo »ne zemlji ne morju ne drevesom, dokler s pečatom ne zaznamujemo služabnikov našega Boga na njihovih čelih«**.

*Npr. revidirani angleški prevod, novi francoski LaBible 1972, nemški ekumenski (Stuttgart, 1997), italijanski in hrvatski, ki sta ju pripravile lehovine priče. Dalmatinova Biblija se mi zdi važna izjema: po eni strani nima besedice tau, po drugi pa natanko določuje Ezekielov pečat s tem, da dodaja en križec v tekstu ‘(v. 6): “Ampak teh, kateri znamenja na sebi imajo, nimate se nobenega dotakniti: + “.
** Prim. 1 Mz 4, 15: “Gospodje dal Kajnu znamenje, da ga nihče, ki bi ga našel, ne bi ubil”.

Origen, ki v starem grškem prevodu “Septuaginta” ni našel črkice tau, videl jo je pa pri Teodoziju in Aquili, ki sta popravljala grško besedilo po hebrejskem izvirniku, se je obrnil k judovskim razlagalcem Svetega pisma, kaj oni mislijo o tej črki. Eden od njih mu je odgovoril, da je črka tau začetnica besede Torah, ki pomeni Božjo postavo, ki vodi ljudi k zveličanju, med tem ko je neki drugi, že spreobrnjeni pismouk bil prepričan, da črka tau že po zunanji obliki pisave predstavlja znamenje križa in tako preroško napoveduje zaznamovanja kristjanov z znamenjem svetega križa pri začetku vsakega dela, posebno molitve in branja svetopisemskih odlomkov.

Hieronim je (po letu 390) po hebrejskem besedilu črko tau vnesel tudi v stari latinski prevod, in je to razlagal tako, »da je nekoč pri Hebrejcih, kakor je to še danes pri Samarijanih, zadnja črka alfabeta imela obliko križca, s katerim kristjani zaznamujajo svoja čela, in ga uporabljajo kot podpis«*.

*Hieronim, In Ezechielem 9, 4 commentarii, lib. 3 c. 9 (Patr. lat. 25, 88). Zgleda, da Hieronim ni hotel razlikovati med znamenjem križca, kot ga poznamo mi (+), in križem, ki se v latinščini imenuje crux decussata, to je obmejni križ, ki so ga tako Hebrejci kakor Samarijani pisali v obliki X. To sta mu zamerila že Vallarsi in Maffa, ki sta pripravila izdajo Hieronimovih del za Patrologijo.

Zato se ne smemo preveč čuditi, če v znanem francoskem prevodu Svetega pisma, v tako imenovani Jeruzalemski Bibliji, oratorijanec Denys Pierre Auvray gre tako daleč, da besede »s črko tau preprosto prevaja: “s križem”: … marque d’une croix au front les hommes,« in v opombi to opravičuje takole: »Dobesedno “s tau”, kakor to prevaja Vulgata. Ta črka je imela v starem alfabetu natanko obliko križa.« Žal temu ni tako; v starem alfabetu je namreč črka tau imela natanko obliko X, kakor je to razvidno iz najboljše slovnice hebrejskega jezika, ki jo je sestavil jezuit p. Paul Joüon in ki na strani 10 prinaša 5 raznih alfabetov, ki so jih tekom stoletij uporabljali judovski pisatelji, pa nobeden črke T ne izraža z znamenjem “+”.

Po Auvrayu isto ponavlja tudi naš standardni prevod Svetega pisma (Ljubljana 1997, str. 623), ki v opombi trdi: »tau zadnja črka hebrejske abecede. V stari pisavi je imela obliko križa. To je bilo znamenje varstva*«.

*Standardna izdaja piše dobesedno “tav”, po zastarelem pravopisu. Preprosti Štajerci to izgovarjajo taf, kakor “avto” izgovarjajo afto in ne auto.

Napačna trditev, da je hebrejski tau nekoč imel obliko križca, je bila razširjena tudi v srednjem veku, kakor lahko razvidimo iz uvodnega nagovora papeža Inocenca III. prelatom, zbranim na IV lateranskem vesoljnem zboru, dne 11. novembra 1215: »To je zadnja črka hebrejske abecede in ima obliko križa, kakršen je bil križ, preden so nanj pritrdili Pilatov napis«*. Papež ima torej v mislih ne hebrejski ampak grški T, ki se tudi imenuje tau in ki ima v resnici obliko križa, na katerega je bil pribit Jezus. To je še bolj jasno razvidno iz njegove razprave o presvetem oltarnem zakramentu, v kateri trdi, da je tau črka, s katero se pričenja rimski kanon (“Te igitur”), in to po božjem navdihu, ker tau že sam po sebi predstavlja skrivnost križa, saj Gospod razlaga po preroku Ezekielu 9, da je to znamenje na čelu teh, ki žalujejo in vzdihujejo**.

*lnocencij III, Sermo 6 In Cone. gen. Lateranensi (PL 217, 677). Kakor trdi Mariano Bigi, II TAU un segno di una spiritualtà, Bologna 2002, str. 66, je p. Damian Vorreux položilv usta Inocenca III. tudi posebno spodbudo vsem prelatom: »Bodite torej paladini znamenj Tau in Križa”: teh besed ni v latinskem izvirniku. Papež samo trdi, naj bodo prelati “možje kreposti”, ker »kdor moč svetega križa kaže v dejanjih, s tem dokazuje, da ima znamenje na čelu.«
**Inocencij III, De sacramento altaris, lib. 3 c. 2 (Patr. lat. 217, 840-841). – Od tod tudi običaj, daje prva črka “T” pričela zavzemati celotno levo stran osrednje evharistične molitve. O vsem tem prim. Damien Vorreux OFM, Tau simbolo francescano. Storia, teologia e iconografia (La sfida di Assisi, 3), Padova 1996, str. 17-19.

Danes ne manjka avtorjev, ki pozivajo predvsem vse Frančiškove sinove in celo ministrante, ki strežejo pri bogoslužnih obredih, ki se obhajajo v frančiškanskih cerkvah, da bi se vedno in povsod ponašali z znamenjem križa v obliki velike črke T, ker “biti frančiškan, biti tau človek, pomeni izžarevati ljubezen”.

Omenja se tudi posebna tau duhovnost, toda pri opisovanju te duhovnosti so avtorji precej umirjeni, in jo praktično istovetijo s hojo za trpečim Kristusom Kdor nosi to značko, se mora zavedati, da te vrste križec ni okrasek, še manj nekak fetiš, ampak znamenje pričevanja “moči križa” (1 Kor 1, 18).