V mojem misijonskem delu je tako, da te včasih nenadoma kličejo na pomoč. Kraj, kamor te kličejo, je večkrat odmaknjen od lahko dostopnih prometnih žil. To pomeni, da ni težko iti odnosno peljati se iz dobro organiziranega Tokia. Ampak samo do tistih večjih krajev, ki so tudi dobro organizirani. Pod “dobro organizacijo” razumemo tukaj pri nas celodneven dostop do vlakov in avtobusov. Do bolj oddaljenih krajev je večkrat na razpolago taksi, a ni poceni. In tudi ni zmeraj na razpolago. Poseben problem je sobota: število potnikov naraste, število taksijev pa ne.
In na takšno soboto so me prosili za pomoč v pokrajini (zapisano po naše) Jamanaši. Ta je najbolj znana po gori Fudži in po peterih jezerih, raztresenih okoli nje. Ne pretiravam, če rečem, da so raztresena; vznožje gore Fudži je nekakšen krog, “dolg” 100 kilometrov. Okrog nad 3.000 metrov visoke Fudži se vrstijo planote, manjše gore, griči, gozdovi, hribi, doline. Tlakovane ceste povezujejo večje ali turistično važnejše kraje; kjer jih ni, so na razpolago steze. V snegu ali dežju te ponavadi pridejo pričakat na cesto.
Toda tisto soboto ni bilo ne snega ne dežja. Lepo vreme me spremi do avtobusa; je cenejši od vlaka, ni pa enako hiter. Ker smer, v katero potujem, sovpada z znano turistično smerjo k jezerom okrog Fudži, je avtobus na razpolago večkrat na dan – do določenega turističnega kraja. Okrog dveh popoldne je, in v zgodnjem poletnem sijaju. Kraj je poln borov. Med vejami se tu in tam zasveti z rahlim snegom pokrita gora Fudži. Zrak je svež. Lačen sem; za poceni kosilo še ni prepozno. V velikih mestih, pa tudi v dobro obiskanih turističnih krajih se pozno popoldne cena jedem zviša. Vem, da me bodo tam, kamor so me povabili, zvečer pogostili. Zadovoljim se z japonskimi rezanci. So ena najbolj priljubljenih jedi po celi Japonski. Nudijo jih pod različnimi imeni (in cenami). Naj vam tukaj zaupam, da sem si jih osvojil z naslednjimi kategorijami: najbolj tanki, najbolj debeli, in tisti vmes. In če sem v kakšni restavraciji v zadregi, se ozrem po mizah v bližini in rečem natakarju (odnosno češče natakarici, ki jo zmeraj zanima tujčev obraz): »Onadži mono onegaj šimas!« kar pomeni: »Prosim, enako jed!« In roko iztegnem v določeno smer. Zanimivo: Japonci ne iztegajo radi prsta ali prstov. Posnemam jih.
V avtobusnem centru se pozanimam za zvezo za napej. Moja japonščina – ki je brez akcenta zaradi mojega slovenskega porekla – mi pri tem pomaga. Z angleško govorečimi tujci se angleško govoreči Japonci navadno sporazumejo z besedami, ki so v turističnih dvojezičnih priročnikih. Pri tem igra beseda “taksi” pomembno mednarodno vlogo. Mene so razumeli drugače: sočutno so me gledali, ko sem jim odkril kraj, kamor moram, in omejeno vsoto jenov – kljub mojemu nejaponskemu obrazu. Takoj smo si bili edini; drug drugega smo doumeli. V zrak je vdrla simpatija. Kar dva uslužbenca študirata zemljevid. Strinjata se, da bom moral še malce počakati na pravi avtobus. Toda ta me lahko pripelje le do določene točke. Naprej moram peš. Druge rešitve ni, in ta je obenem najcenejša. Usedem se na klop pred krajevno železniško postajo. Tukaj je zbirna točka avtobusov. Čakanje se mi ne zdi dolgočasno: še nisem zmolil vseh desetk rožnega venca, polnih slikovitih svetih dogodkov.
In zdaj sedim v avtobusu ob oknu, kjer se mi predstavljajo različni kraji pisane pokrajine. Ne vem, zakaj nekateri potniki raje berejo časopis ali knjigo. Morda so prepričani, da se kraji ne spreminjajo. Menim, da se v tem mišljenju motijo. Če se kraji res ne spreminjajo, se pa spreminjajo naša čustva in občutje. Z navidez nespremenjeno pokrajino se spreminjajoča čustva lahko zlijejo v novo, morda lepše doživetje kot doslej.
Ob veliki cesti izstopim. Za trenutek postojim, da lahko prijaznemu šoferju zamahnem z roko v pozdrav. Še nekaj drugih vozil se pomika po cesti, a čim dalje se od nje odmikam, tem manj je ropota. Potem je čisto tiho. Sonce zahaja za gorami na obzorju, počasi se temni. A dovolj svetlobe je, da jo mahnem med njivami in kočami tu in tam v – kakor se mi zdi – pravo smer. Šofer mi jo je tudi opisal: preden se znajdem čisto med njivami in polji, da bom na trdni podeželski cesti.
Zgodnjemu poletnemu soncu se nič ne mudi domov. Naenkrat začujem nenvadno globok ropot, cesta, po kateri hodim, se mi zdi malce pijana, kot da jo neka sila vleče naenkrat sem in tja. Potres! Malce se umiri, potem pa spet hoče z vso silo na površje, a nekaj ga potisne nazaj. Ne premaknem se, ker v moji bližini ni ničesar, kar bi mi lahko padlo na glavo. Gledam cesto: včasih se ob potresu odpro globine, ki z naslednjim sunkom od spodaj požro vase vse, kar je med prvimi sunki padlo vanje. Daleč proč začujem sireno gasilskega avta. Malce proč od ceste je visok bor in v njem se oglasijo ptički. Zdi se mi, da je to dobro znamenje in da je varno nadaljevati pot. Ob cesti je zmeraj več njiv.
Ustavim se. Dva škornja štrlita iz napol zasute jame – in se premikata. En del jame so sami kamni. Kar ne morem se spraviti do tega, da bi pogledal v jamo, a moram, če hočem rešiti človeka, ki je najbrž zakopan pod kamni in prstjo. Za sabo zaslišim na cesti motor tovornega avta. Menim, da bo šel mimo. Zagrabim en škorenj in ga skušam izvleči.
»Pomagal vam bom,« se oglasi moški glas za mano.
Ozrem se. Po obleki sodeč je šofer tovornjaka.
»Lepo prosim,« odgovorim.
Držim škorenj, ki se rahlo premika, mladi šofer ob meni pa seže po drugem škornju. Naenkrat se skloni nad jamo:
»Na škornjih je skala, pod skalo pa – živa kača. Tista zeleno-modra.«
»Aodájšo?«
Pokima: »Poskusiva dvigniti skalo, ki tišči kačo v jamo,« svetuje. Potem reče: »Čakajte – imam v tovornjaku vrv – za roke je skala pretežka.«
Gre po vrv, jo ovije okrog skale in skupno vlečeva. Previdno, da ne zdrkne nazaj v jamo in morda zmečka kačo (ni strupena; človeka se izogiba, kmetom pa lovi podgane in miši po njivah in poljih). Ko kamen izvlečeva, mladi šofer išče sledove krvi.
»Najbrž ni do krvi ranjena,« z zadovoljstvom ugotovi.
»Prisrčna hvala, gospod!« se mu zahvalim. Uporabim japonsko besedo, ki je blizu slovenskemu “Boglonaj”, čeprav je bolj slutnja kot jasna zavest, da gre za Božjo pomoč. Škornja pustim, kjer sta; morda bosta kači pomagala, da se po njih vzpne na cesto. Odnosno na rob ceste, kjer navadno preži na nič hudega sluteče miši.